Za vikend grem v Žminj. Ko sem to omenil prijateljem, sem kar zagledal vprašaje nad njihovimi glavami. Kaj boš v Žminju? Rad imam Istro, jim odgovarjam. Zakaj pa ne greš v Rovinj, Poreč, oglej si Areno v Pulju, poslušam njihove predloge. Ne, rad imam mir, zelenje, tišino, osrednjo Istro. Spet mi predlagajo nekaj "šminkerskih", že prežvečenih mest v osrednji Istri. Ne. Rad bi nekaj novega, ne želim iskati parkirnega mesta, gledati invazije turistov in se jim izmikati, medtem ko delajo selfije. Želim nekam, kjer bom odkril kaj novega. Glamurozna mesta prepuščam vam, jaz pa grem uživat.
Kaj me vleče v Žminj? Kot prvo, ne morem verjeti, da ima občina s 3.500 prebivalci kar 112 vasi. Kolikor vasi, toliko kapelic. Čeprav je kapelic pravzaprav več - 118, če smo natančni. Pravijo, da so najstarejšo zgradili pred 300 leti. Stoji ob poti med vasema Leprinčani in Grizili ter skriva tri reliefe: svetega Antona Padovanskega, Kalvarijo in relief neznanega svetnika. To mi je malo sumljivo. Kaj v Žminju sploh ne moreš stopiti kam, ne da bi se pred teboj pojavila vas ali kapelica? Domačinom zagrozim s trmastim prijateljem, ki je sposoben prešteti vse te vasice in kapelice. Sam jih nisem preverjal, verjetno pa številke držijo.
Ne vozite s z avtom. Najlepše je iti peš ali s kolesom. Po področju Žminja potekajo tri atraktivne kolesarsko / pohodniške poti, skupne dolžine skoraj 60 km (Žminjka, Rumenija, Žminj - Feštini). Poti vijugajo med zelenimi polji, gozdovi, ob kažunih, suhozidih, vinogradih, ribnikih, lokalnih kmečkih turizmih. Mestni otroci bodo uživali. Kje bi lahko še videli osle, ovce in krave? Spomini so zbledeli tudi pri nas, starejših.
Za prvič smo izbrali krožno pot Žminj - Feštini. Odpočijte si noge ali sestopite s kolesa pri jami Feštinsko kraljestvo, ki skriva neverjetne sige. Žminjčani so jim nadeli imena: čarovnikov klobuk, babilonski stolpi in netopirjeva krila. Obiskovalce čaka varna pot, dolga dobrih 100 metrov. Popelje vas v ovalno dvorano, dolžine 67 metrov. Največja širina jame je 27 metrov, globina pa le 9 metrov. Jamski strop doseže višino 6 metrov. Poleti jo boste oboževali. Kolesarji in pohodniki, ne pozabite dati v nahrbtnik tudi dolgih rokavov, temperatura v jami je namreč poleti med 13 in 15 stopinjami. Kdo sploh rabi klimo v Žminju…
Za turistične oglede je jama Feštinsko kraljestvo odprta od leta 2008, odkrili pa so jo slučajno v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Tone Božac je med sajenjem vinograda izkopal luknjo za nov trs, pa mu je kramp zdrsnil v jamo. Verjetno je bil stari Tone takrat malo šokiran, lahko da mu je tudi kaj ušlo. Gotovo pa ni niti sanjal o tem, da bi njegovo odkritje lahko rešilo mnogo življenj. Deset let kasneje, v času italijanske okupacije, so meščani odkopali luknjo, iščoč zaklonišče.
Odkod jami ime kraljestvo? Pravijo, da so jamo radi obiskovali otroci, in ko so jih starši spraševali, kje so se skrivali, so odgovorili, da v kraljestvu. Otroci še danes uživajo v jami in ob njej. Na velikem travniku bodo našli razgledni stolp, velike lesene ročno izdelane igrače, ježevo hiško, bar,… Če je komu jama všeč, pa lahko tudi ostane. Ne sicer v njej, pač pa blizu nje. V robinzonskem kampu v Čubani.
Ko se odtrgate od jame, se pot nadaljuje proti Ceranskemu gozdu. Takoj, ko pridete iz njega, vas bo navdušil eden od najlepših pogledov na vrhove Učke. Še kak korak dalje pa vas bo očaralo Balićko polje, še zlasti aprila, ko cveti šentjanževka. Iz vasi Damijanići se pot vzpenja proti najstarejši cerkvi svete Foške. V 6. stoletju so jo zgradili Bizantinci, porušili pa Avari v začetku 7. stoletja, okrog leta 800 so jo obnovili. Današnjo obliko je cerkev dobila v začetku 18. stoletja, v sredini istega pa so ji ob pročelju prizidali še zvonik.
Pot vodi naprej v vas Laginji, vstopi v Žminjsko boško in se spusti do ribnika Klenovica. Nekoč so ga imenovali "Jezero ljubezni", ki je med obema vojnama občasno služilo kot romantična promenada in mesto srečanj mladih. O nekdanjem izgledu pričajo le še fotografije.
Po 24 km se pot zaključi v centru Žminja. Po zdravem sprehodu in kolesarjenju se posvetimo še tehnologiji. Vzamemo mobitele, skeniramo QR kodo in beremo o centru Žminja, konobah, restavracijah, bike&bed namestitvi, cerkvah, kapelicah, freskah, siru, klobasicah, pršutu, lokalnih kmečkih turizmih...
Več informacij o ponudbi ob žminjski poti najdete na interaktivni karti www.authentic-istria.com in na www.tzzminj.hr.
QR koda pa ni vsemogočna. Ni nam namreč odkrila skrivnostne povezave med Žminjem in kavo. Ampak žminjski kavoljubci to vedo tudi brez vsemogočne tehnologije. Kdo še ni slišal za kralja kave po imenu Primo Rovis? Obogatel je z uvozom kave iz Brazilije. Z milijoni ton kave je oživil zamrlo tržaško pristanišče. Po nekaterih podatkih je postal četrti najbogatejši Italijan, bolj realni viri pa ga uvrščajo med osemnajst najbogatejših.
Rovis se je rodil v Žminju leta 1922. Kot otrok je ostal brez staršev, zato je odraščal pri stricu. Življenje mu ni prizanašalo. Začel je delati že kot otrok, ko je tolkel kamen za obnovo cest. Po II. svetovni vojni se je preselil v Trst. Najprej je pričel s trgovino, nato pa je videl svojo priložnost v proizvodnji kave, ki jo je uvažal iz Brazilije. Kavo je prilagajal tržiščem. Ugotovil je, kdo ima rad kako vrsto kave. Vrsto let je vodil pražarno sredi Trsta ter vpeljal znamko Cremcaffé.
Sponzoriral je HNK Reko in boksarja Mate Parlova. Ne glede na to, da je postal bogat, Primo ni pozabil, kaj pomeni životariti in biti lačen. Poznali so ga kot velikega dobrotnika, pomagal je zdravstvu, športu, vlagal v znanost. Primo Rovis je umrl leta 2014 v 91. letu v Trstu.
Zahvaljujoč Žminjcu Rovisu in njemu podobnim, lahko danes pijejo kavo vsi, nekoč pa je bila prava kava namenjena le gospodi. Narod se je moral znajti sam. Nekdanja zamenjava za kavo je bil škandiel, kot v Žminju rečejo ječmenu. Zmeli so ga na broštulin (ročni kavni mlinček) in z njim skuhali belo kavo. Pustili so jo, da se je usedla, nato pa natočili v skodelice.
Nekaj časa zatem je v domove prišla Divka (bolj znana kot cikorija). Ni bilo jutra brez Divke. Tradicionalni žminjski recept je bil tak: pol Divke, pol črnega vina in sladkor. Vanjo so nadrobili tudi star kruh, da se je prepojil. Vse to se je pripravljalo v velikih škudelah (velike skodelice). Tako kavo so si želeli tudi otroci, ki pa so dobili manj črnega vina. Mleka ni bila ravno veliko, saj so bile krave večinoma delovne. Upokojena profesorica Milica Kranjčić se spominja, kako so nekoč starejši namesto črnega vina v Divko dajali kislo zelje.
Danes si mesta ne moremo predstavljati brez kavarne, še ne tako davno nazaj pa izven doma ni bilo kje popiti kave. To ne pomeni, da se v Žminju ni dalo družiti ob dobrem zalogaju in kakem kozarčku. V malem Žminju so lahko možje izbirali med devetimi gostilnami. Šlo se je na polič vina (pol litra) ali bićerin. Kave ni bilo na izbiro. Verjetno ste opazili, da smo omenili, da so možje lahko izbirali gostilne. Da, res je, ženske v gostilni niso imele česa iskati.
V šestdesetih letih, čeprav smo bili tovariši in tovarišice, smo postali gospoda. Doma se je pričela kuhati prava kava. Pojavile so se tudi prave kavne skodelice. Kupovala se je surova kava in se doma zmlela v mlinčku. Ker pri nas pogosto kave ni bilo za dobiti, smo jo večkrat potegnili do Trsta. Po poteh svojega Žminjca Rovisa. Ko se ni smelo preko meje in to je bilo pogosto, so prišli na svoj račun švercerji. Ti so našli poti. "Fleksibilne" carinike ali globoke prtljažnike.
Vabljeni v Žminj.
Turistično skupnost najdete na naslovu: http://tzzminj.hr/.
