Kot del nekdaj pomembne evropske obrambne črte pred Turki so se Đurđevački prebivalci po svoje znašli med turškim obleganjem in si prislužili ime Picoki, na katerega so še danes ponosni. 
Podravina
je samo uro in pol vožnje oddaljena od hrvaškega glavnega mesta Zagreba. To je območje, ki se razteza med reko Dravo na severu, griči Bilogore, severnim pobočjem hribovja Kalnik na jugu in območjem na levem bregu Drave, ki je znano kot Prekodravlje. Obsega okrog 1.800 kvadratnih kilometrov in je dom 130.000 prebivalcem.
Podravina meji na Madžarsko, po njej pa potekajo poti iz Slovaške, Madžarske in Ukrajine proti Zagrebu ter jadranskim pristaniščem. Za regijo je značilna nežna, ravninska pokrajina, ki svojim prebivalcem že od nekdaj nudi vse pogoje za dobro življenje, čeprav je bilo v preteklosti naporno.
Hribi, ki varujejo Podravino, so ozaljšani z majhnimi stanovanji, ki jih domačini imenujejo kleti, in so nekoč služile zaščiti pred padavinami in shranjevanju orodja za delo v vinogradih. Danes pa se vse pogosteje uporabljajo za aktivne počitnice in bivanje v naravi.
Naravne lepote Podravine
Podravina privablja ljubitelje narave, saj ima obilo naravnih posebnosti. Posebno naravno bogastvo je reka Drava, ki teče po Podravini in se tu predstavi v svoji najboljši luči. Dravo lahko v njenem toku raziskujete vse od Halasz Csarde, izliva Mure v Dravo, pa vse do Ješkova, starega rokava reke Drave, kjer lahko pristanete ter se zložno sprehodite do edinstvenega parka skulptur, ki prikazujejo znamenite Podravce.
V neposredni bližini parka je Ješkovo Art center, kjer se lahko okrepčate in uživate v umetnosti. Tu se radi zbirajo ljubitelji lepih umetnosti. Art center nekajkrat letno gosti umetnike na kiparskih in slikarskih delavnicah, kolonijah in simpoziju umetniške keramike, ki ga organizira umetnik Dragutin Ciglar. Sem prihajajo umetniki z vsega sveta, skupaj slavijo umetnost ter izmenjujejo svoja znanja in izkušnje.
Tukaj preživeti noč ter se zbuditi ob zvokih narave in obiskih radovednih živali, prebivalcev bližnjih gozdičkov, je pravo doživetje.
Od tu lahko nadaljujete pot po reki Dravi do Pitomače ali pa se s kolesom odpravite na raziskovanje Gole. V Goli nikakor ne zamudite ogleda Galerije Ivana Večenaja Tišlarova in njegove rojstne hiše, danes urejene v privatni etnografski muzej. To je enkratna priložnost, da spoznate življenje neverjetno vztrajnega umetnika, z izredno zanimivo življenjsko potjo. Predstavili vam jo bodo tisti, ki so ga najbolje poznali - njegova snaha, sin in vnuki, ki s posebno ljubeznijo ohranjajo spomin nanj.
Svoje raziskovanje Podravine nadaljujte z vožnjo ob meji z Madžarsko ter odkrijte vas Ždalo. Vsem avanturistom pa predlagamo še, da raziščete zapuščeno vasico Bukevje, skrito v gozdu. Gozdovi so v Podravini vedno pomenili pravo bogastvo.
Še danes so delno ohranjeni gozdovi bukve in gabra, ob reki Dravi pa se nahajajo bogati hrastovi gozdovi. Pomembni so tudi gozdovi pri Repašu in gozdovi črne jelše, znane tudi kot Črni Kozli.
Posebnost in posebno naravno bogastvo Podravine, ki ga je vsekakor potrebno obiskati, so Đurđevački peski, ki spominjajo na pravo puščavo. Nastali so na prehodu iz ledene v sedanjo dobo, ko je veter s svojim delovanjem nanesel velike količine peska.
Peščene sipine lahko vidimo na površini nekaj deset kilometrov. Ker je ta pesek zelo oteževal življenje prebivalcem, peske imenujejo tudi krvavi peski. Da bi peske omejili, so zato v 19. stoletju zasadili rastlinske kulture in gozdičke. Odprti in vidni peski so danes redek pojav, najlaže pa jih raziščemo na področju, ki je danes zaščiten naravni rezervat.
Pri Legradu je vredno obiskati Šolo v naravi z informativnimi tablami o živalskih vrstah, ki bivajo na tem področju. V bližini je poseben rezervat Veliki Pažut, reke pa spadajo v zaščiten Regionalni park Mura – Drava. Drava je ena najčistejših rek na Hrvaškem in v toku, kjer teče po Podravini, tudi najlepša. Mnogim umetnikom je vir navdiha, nanjo pa se navezujejo tudi številne tradicije in legende.
Podravina ima mnogo voda. Tu so potoki Gliboki, Plitvica, Koprivnica, Čivičevac in Zdelja, veliko pa je tudi jezer, ki so nastala med izkopavanjem peska in gramoza.
Najbolj znano izmed jezer je Šoderica, ki poleti omogoča zabavne vsebine, tu je tudi kamp, vikendice za oddih in apartmaji za najem. V zadnjih letih je še posebej privlačna za ljubitelje ribolova.
Hlebine – vas, iz katere je izšla hrvaška naivna umetnost
Bodisi, da ste ljubitelji naive ali ne, to mesto morate vsekakor obiskati. Kajti tukaj se je prevzaprav vse pričelo in se razširilo po regiji. Kako bi sicer lahko razumeli vsako potezo čopiča, vsako nianso izbrane barve, teksturo ali motiv, če ne pridete na sam izvir. Na mesto, ki je navdihnilo toliko generacij umetnikov, v Hlebine, zibelko naivne umetnosti na Hrvaškem.
Čudež hrvaške naive, kot so jo imenovali nekateri likovni kritiki, se je pričel z akademskim slikarjem Krstom Hegedušićem, tajnikom skupine Zemlja, ki je poletja preživljal v očetovem rojstnem kraju. Perspektive te idilične vasice je prenašal na svoja dela, prava zgodba pa se je pričela, ko je spoznal nadarjenega šestnajstletnega mladeniča, kateremu je kmalu postal mentor slikanja.
Ta fant je bil Ivan Generalić (1914-1992), Krsta pa je navušil s svojimi risbami na papirnatih vrečkah iz bližnje trgovine. Hegedušić je Ivanov talent zbrusil s spodbujanjem slikanja motivov, ki ga obdajajo v vsakdanjem življenju. Ker je Hegedušić študiral in pogosto bival v Parizu, se je tam spoznal s slikarsko tehniko obrnjenega oljnega slikanja na steklu, ki ga je spominjala na glazuro.
Te so krasile svete kotičke podravskih hiš konec 19. in v začetku 20. stoletja. Glazure so najpogosteje svete slike na steklu, ki so jih izdelovali potujoči mojstri po Evropi, izvirajo pa iz Bavarske. Glazure so umetniki zamenjevali s kmeti za njihove kmetijske pridelke. Tako je Ivan Generalić, skupaj z dvem vaščanoma - slikarjema, Franjem Mrazom in Mirkom Viriusom ustanovil hlebinsko šolo naive.
Če vas torej pot zanese v Hlebine, morate obvezno obiskati dve galeriji: Galerijo naivne umetnosti, da boste spoznali razvoj naive v slikarstvu in kiparstvu, ter Galerijo Josip Generalić z Janičino hišo, kjer lahko spremljate življenjsko pot očeta in sina, Ivana in Josipa Generalića, od rojstne hiše, preko ateljeja do galerije, kjer hranijo dela iz različnih faz njegovega ustvarjanja.
Ivanova prva dela prikazujejo verska praznovanja (proščenja), svatbe, pogrebe, kmečka opravila in podobne motive.
Kasneje je motive, ki jih je videl okrog sebe, oplemenitil z motivi iz svoje domišljije, pa tudi iz ljudskega izročila. V začetku 50-ih let prejšnjega stoletja je postal priznan umetnik ter razstavljal v Parizu, Sao Paolu, Bruslju in drugod, vedno pa se je vračal v svojo Podravino, kjer je pričel z likovnimi tehnikami poučevati drugo generacijo naivnih slikarjev Hlebinske škole: Mija Kovačića, Ivana Večenaja – Tišlarova, Mardina Mehkeka, Dragana Gažija in druge.
Josipova dela pa razkrivajo njegov multikulturen in duhovit pristop k umetnosti v prikazu popularnih zvezd iz sveta zabave, katere obvezno umešča v podravsko pokrajino. Kljub njegovemu pozitivnemu odnosu do življenja, pa se je pojavila tudi črna faza njegovega ustvarjanja. Pričela se je z osebno izgubo, zanjo pa so značilne čiste barve in poudarjene groteskne oblike.
Z obiskom Galerije Josip Generalić lahko pridobite vpogled v njihovo enkratnost in posebnost. Pričakal vas bo Ivan Generalić, Josipov vnuk in pravnuk Ivana Generalića, ter vas s svojimi osebnimi zgodbami in spomini seznanil z, javnosti neznanimi, osebnostima dveh velikanov. Njegove zgodbe so tako toplo in živo opisane, da imate občutek, da sta tudi onavada z vami. V ateljeju vam bo Ivan pokazal dedovo nedokončano delo Bele žabe, ter vam pričaral kompleksnost slikanja na steklu z obrnjeno tehniko v stilu naive. Prav zaradi tega je ta tehnika zaščiteno nematerialno kulturno bogastvo Republike Hrvaške.
Tradicijo tehnike slikanja nadaljujeta tretja in četrta generacija. Združeni sta v Združenju hlebinskih slikarjev in kiparjev naive, katere predsednik, Zlatko Kolarek, vas lahko seznani z deli vseh članov združenja ter vam izreče dobrodošlico v njegovem “najbolj modernem hlevu na svetu”. Večino umetnikov lahko obiščete na njihovih domovih in ateljejih. Vse zbrane na enem mestu pa je mogoče spoznati konec avgusta na prireditvi Sprehodi skozi naivo v Hlebinah.
Če želite tu preživeti nekaj dni, lahko namestitev poiščete na posestvu Stare obrti družine Tihomira Želimorskega, ljubitelja tradicije in obrti, ki so se nekoč negovale v Podravini. Pojdite na izlet še nedaleč od Hlebin, do Grofove hiše, umetnika Stjepana Pongraca, kjer lahko na enem mestu uživate v domači hrani in domači živalih, ter se naučite tehnike slikanja od samega umetnika.
Tam preko Drave
Dravo opevajo številne pesmi, prav tako kot dolino, ki jo obkroža. Lepa Podravina. Čeprav so številna podravska mesta daleč od te reke, ima tudi od daleč velik vpliv na prebivalce tega področja. Reka Drava je bila nekoč v Podravini naravna meja med Hrvaško in Madžarsko.
Glede na to, da je močna in mogočna, v preteklosti do mnogih tudi neusmiljena, je pogosto menjavala svojo strugo, poplavljala njive, rušila stavbe, uničevala letino, razseljevala celotne vasi. Tako je med delanjem okljukov, meandrov, nekaj vasi “preselila” z ene strani svoje obale na drugo.
Na tak način je Legrad “ukradla” Međimurju in ga podarila Podravini, ter preselila celotno Prekodravlje na njeno drugo obalo. Mnogi prebivalci Podravine se še spominjajo velikih poplav, ki so jih prizadele skoraj vsako leto. V sedemdesetih letih preteklega stoletja so pričeli z regulacijo Drave, ki je spremenila njen dotakratni ciklus. Ko prečkate most preko Drave, prispete v Prekodravlje. Nekdaj je to pomenilo izolacijo in odtujenost lokalnega prebivalstva.
V takem okolju se je pred točno 100 leti, natančneje 18. maja 1920, rodil še en znameniti slikar naive, Ivan Večenaj – Tišlarov. Zgodba o njegovih ambicijah, trdoglavosti, neverjetni vztrajnosti in brezmejni ljubezni do domačije je živa še danes, spomin na tega posebnega umetnika pa ohranjajo njegova snaha Janica, sin Mladen ter vnukinja Petra.
Večenaj je eden od najbolj znanih predstavnikov hrvaške naivne umetnosti. Izolacija, vedoželjnost ter ljubezen do tradicije ter nedostopnost do informacij in materialov je pripomogla k temu, da je razvil svoj unikaten stil.
V Galeriji Ivan Večenaj v Goli, lahko spoznate njegov slikarski opus in razvoj, druga poleg druge tam stojita njegovi prva in zadnja slika. Njegova posebnost so močne, čiste in bleščeče barve, ki krepijo vzdušje slik. Med slikarskim ustvarjanjem je prešel nekaj ustvarjalnih faz, najbolj prepoznaven pa je po slikah religioznih motivov, ki jih je umestil v tipično podravsko pokrajino.
Eno od najbolj reprezentativnih del je slika, ki prikazuje štiri jezdece Apokalipse, ki je razstavljena v Londonu z naslovom “The Bible in 20th century art”, skupaj z velikani slikarstva, kot so Chagall, Dali, Kokoschka in Picasso. Kako zelo je imel rad svojo rodno Golo, nam govori tudi dejstvo, da je je nerad zapuščal, čeprav je imel pogosto priložnosti za potovanje, pa tudi selitve.
Zanimiva anekdota ga povezuje s znanim igralcem Yulom Brynnerjem, ki ga je Ivan Večenaj spoznal in sta postala dobra prijatelja. Yul je Ivana in njegovo ženo povabil k sebi na obisk. Ivan ga je obiskal samo dvakrat, čeprav ga je Yul pogosto vabil. Vzrok je bilo delo na polju, ki ga ni želel zamuditi. Še danes lahko v Goli slišite rek “prekleta koruza” s katerim je Yul psoval koruzo, ki je bila vzrok, da njegov prijatelj ni prišel na obisk. Vse te zanimive zgodbe in še mnogo več lahko slišite in doživite ob obisku Gole.
Koprivnica, mesto rokometa in Vegete
Koprivnica, mesto, ki svoje ime dolguje neugledni, a izjemno zdravilni rastlini, koprivi, je središče Podravine in Koprivniško-Križevačke županije. Koprivnica se je razvila zaradi ugodnega prometnega položaja, naravnega in kmetijskega bogastva podravskega kraja. Mesto se prvič omenja leta 1272, leta 1356 pa je dobilo status svobodnega in kraljevskega mesta. Od 16. do 18. stoletja je sedež Nadkapetanije v sistemu Vojaške meje za obrambo srednje Evrope pred turškimi vpadi.
V 18. stoletju postane mesto sedež generalata in glavni poveljniški center dela Vojne meje. Vojska zapusti mesto 1765 in Koprivnica se prične razvijati kot civilno mesto. V mestu se je v drugi polovici 19. stoletja pričela industrializacija in od takrat doživlja gospodarsko in demografsko rast, ki je najbolj opazna v zadnjih štiridesetih letih. Koprivnica je tudi športno središče Podravine, ima deset prvoligaških klubov, najbolj razvita pa sta nogomet in rokomet (1996 so bile rokometašice Podravke evropske prvakinje Europe, že deset let neprekinjeno pa so hrvaške prvakinje).
V zadnjem času je veliko pozornosti namenjeno kulturi in vlaganju v znanost, saj se je v mestu začelo razvijati visoko šolstvo. Koprivnica je znana po svojih festivalih Podravski motivi in Renesančni festival. Podravski motivi so festival, ki slavi naivno umetnost in tradicionalne obrti, medtem ko Renesančni festival priteguje ljubitelje daljne preteklosti, saj se enkrat letno lahko ”teleportirajo” v zgodovinsko obdobje, ki je še danes zanimivo zaradi svojih spletk, ter uživajo v jedeh, glasbi, spretnostih, plesih, igrah in oblačil iz tega obdobja.
Če vas pot pripelje v to simpatično mesto, znano tudi kot “mesto po meri človeka”, lahko obiščete Muzej mesta Koprivnice, Mestno galerijo, Galerijo Mijo Kovačić, Muzej prehrane ali pa se le sprehodite po starem mestnem jedru in parku. Okrepčate se lahko v pivnici Kraluš, svojstvenega videza, ali pa v katerem od gostinskih lokalov v mestu.
Med obiskom Koprivnice ne pozabite popiti hladnega “gverca” v medičarnici Špičko. Tu lahko najdete zanimive spominke in se naučite česa o tradicionalnih obrteh v Podravini. Koprivnica je znana tudi kot mesto nadarjenih glasbenikov, zato ni presenečenje, da glasbe tukaj ne manjka. V ponudbi glasbenih dogodkov še posebej izstopa Fest Jazz, ki v Koprivnico pripelje svetovno znane jazz glazbenike.
Če pa želite uživati v aktivnostih, ki so tipične za ruralno področje, vam priporočamo obisk koprivniškega primestnega naselja Jagnjedovec in Sončne vasi. To je mali raj za ljubitelje domače kuhinje in kmečkega življenja. Ob številnih aktivnostih, ki so vam na voljo, lahko kot posebno znamenitost tu vidite tipično kovačnico in etnografsko hišo s številnimi razstavnimi predmeti. Iz Jagnjedovca lahko Podravino odkrivate še naprej.
Mesto ponosnih Picokov
Picok je izvirna đurđevačka beseda, pomanjševalnica, ki pomeni petelinček. Zakaj pa je ta mala pernata živalca Đurđevcu tako pomembna, da je celo na njegovem grbu, lahko odkrijete, če obiščete Đurđevac koncec junija. Takrat namreč poteka festival Picokijada, katere osrednja igralska predstava je Legenda o Picokih, scenski nastop kulturnih amaterjev ter le peščice profesionalcev.
To je prikaz slavne obrambe mesta pred Ulam begom in Turki, ki so z dolgotrajnim obleganjem mesta želeli izčrpati prebivalce z lakoto ter osvojiti mesto. Tu nastopi modra starka, ki je poveljniku mesta predlagala, da bi zadnji zalogaj hrane, drobnega petelinčka, s topom izstrelili v turški tabor, da bi s prividom obilja poskušal pregnati osvajalce.
Legenda pravi, da je poveljnik sprejel to zamisel ter z zvijačo premagal močnejšega sovražnika. Ulam beg pa je nad prebivalce poslal prekletstvo: “Vi tam, pernati junaki, ki se bojujete s picoki, za vedno boste imenovani PICOKI! Otroci vas bodo klicali PICOKI, in tudi vaši vnuki bodo ostali PICOKI“. In kot govori legenda, so od leta 1552, pa vse do danes, Đurđevčani ponosni Picoki.
Če ste zamudili Picokijado, ne skrbite. Še veliko zanimivosti lahko vidite v Đurđevcu. V trdnjavi Stari grad lahko vidite donacijo Ivana Lackovića Croate, razstave, ki se med letom tematsko menjavajo, ali pa obiščete atraktiven interaktiven interpretacijski center Picokijade.
Po ogledih lahko svoje vtise strnete med okrepčilom s tradicionalnimi jedmi v restavraciji Stari grad znotraj trdnjave, nato pa ste spet pripravljeni za nove dogodivščine. Obiščete lahko Đurđevačke peske, geografsko – botanični rezervat, ki je le tri kilometre iz mesta. Lahko pa samo uživate v umetno narejeni atrakciji - Đurđevački puščavi in živalskem vrtu z malimi živalmi in kamelami, ki sta blizu trdnjave.
Zanimivosti v okolici
Če vam radovednosti še ni zmanjkalo, vas vabimo, da obiščete Virje, ki se nahaja pet minut vožnje od Đurđevca. Virje je po marsičem edinstvena vas s številnimi zanimivostmi.
Obiščete lahko cerkev svetega Martina, ki je na evropski kulturni poti "Via Sancti Martini", v bližini katere je še Muzej Virja. Tu je galerija in spominska zbirka Josip Turković, v kateri so poleg umetniških del Josipa Turkovića še številni etnografski predmeti, ki jih je strastno zbiral vse življenje. Spoznate se pa lahko tudi z delom na statvah, na katerih predano in z veliko ljubezni dela Ivančica Turković, njegova vdova.
Če se boste namenili do Podravskih Sesvet, ne spreglejte etnografske in paleontološke zbirke Josipa Cugovčana s številnimi uporabnimi predmeti iz vsakdana Sesvečanov, pa tudi ne impresivne zbirke arheoloških predmetov. Josip je resnično ljubitelj in velik poznavalec običajev in legend tega dela Podravine, katerega je tudi užitek poslušati. Poleg vsega ostalega se je uspešno ukvarjal tudi s slikanjem na steklo in slikanjem na velikonočna jajca - pisanke. Ima zavidljivo število pisank, poslikanih z raznimi tehnikami, kar je še ena posebnost njegove zbirke.
Če boste obiskali Molve, si lahko ogledate veličastno cerkev, posvečeno vnebohodu Blažene Device, ki dominira nad mestom in na katero so vezane številne legende. Najbolj znana je tista o čudodelnem kipu iz bližnje kapelice. Molve so znane po znamenitih osebah in likovnem krogu, katerih dela lahko vidite razstavljene v lokalni galeriji. Priporočamo obisk Molve v času Marijinega vnebovzetja (15.8.), ko celotno mesto še posebej oživi. V preostalem delu leta, lahko poleg galerij obiščete še etnografsko zbirko Levakovi, s številnimi zanimivi predmeti, ki jih lastniki ponosno in z veliko ljubezni predstavljajo obiskovalcem.
To je le delček zanimivosti, ki jih lahko spoznate med obiskom Podravine. Če pa želite še več, se povežite s pisarno Turistične skupnosti področja “Osrednja Podravina”, z Elizabeto Milanović, ki je nam zelo prijazno in poznavalsko pripravila tekst in in fotografski material za objavo. Za del fotografskega materiala se zahvaljujemo tudi "Muzeju grada Koprivnice".
