ZASTRAŠEVANJE TURISTOV
Prvič sem se srečal s pojmom »turizmofobija«, ko mi je Tim Clancy, strokovnjak za planinski turizem in trajnostni ter odgovorni razvoj turizma, poslal kratko video reportažo iz Španije o novem valu demonstracij proti turizmu in turistom. Moram priznati, da je posnetek kar malo zastrašujoč. Glavna epicentra sovraštva proti turizmu in turistom sta Barcelona in Mallorca. Proteste vodi ekstremna levičarska organizacija Arran. Poleg demonstracij, na katerih vzklikajo parole in nosijo transparente proti turistom in turizmu, so registrirali tudi nekaj incidentov: metanje dimnih bomb v restavracijo, napad na turistični avtobus, zastraševanje turistov s strani maskiranih demonstrantov, rezanje gum na kolesih turistov,… Neugodno, neprijetno in v kombinaciji z nedavnimi terorističnimi napadi v Španiji, morda tudi pogubno za turistično prihodnost nekaterih destinacij, kakor je Barcelona.
OGROMNE HOTELSKE KAPACITETE
Nekateri mediji so pohiteli z obtožbami na račun Airbnb, ker je pomnogoteril ponudbo namestitvenih kapacitet v privatnih stanovanjih in hišah. Zanimivo je, da se od množice OTA platform omenja le Airbnbn. Vendar pa je tiskovni predstavnik demonstrantov, Pau Pico, navedel drug razlog za ustvarjanje »turizmofobije«: „Želimo zaustaviti uničevanje prostora in izkoriščanje delavskega razreda s strani hotelske industrije“. V Barceloni, ki ima 1,5 milijon prebivalcev, samo Booking.com nudi namestitev v 303 hotelih. Isti portal ponuja namestitev na Mallorci v 382 hotelih, 20 resortih, 12 hostlih, 90 apartmajih, 6 vilah, itd. Mallorca in Barcelona imata skupaj več hotelskih kapacitet kot naša celotna država. Cela Hrvaška ima okoli 600 hotelov.
VISOKA STOPNJA NEZAPOSLENOSTI MLADIH
Zveni paradoksalno, da ima ena od turistično najbolj razvitih evropskih držav tudi eno od najvišjih stopenj nezaposlenosti mladih do 25 let. Veliko mladih Špancev v iskanju boljšega življenja zapušča Španijo, pred Brexitom so odhajali zlasti v Veliko Britanijo, sedaj pa je destinacija številka ena postala Nemčija. Razlog je preprost – turistična industrija nudi najpogosteje možnost le sezonske zaposlitve. Četudi pa delo v turizmu je, so plače, ob ogromno nadurah in v težkih pogojih, nizke. Slabi vplivi turizma na življenje lokalnega prebivalstva se kopičijo že leta in desetletja in ko enkrat prestopijo mejo potrpežljivosti, se pojavi „turizmofobija“.
OMEJITVE, PORAST SIVE CONE IN NOVA NEZADOVOLJSTVA
Barcelona je že uvedla moratorij na izdajanje gradbenih dovoljenj za nove hotele, vendar pa ob pomanjkanju kapacitet in priložnosti za vlagatelje, investitorji zakupujejo in kupujejo stare hotele, ter jih, na črno, ponujajo turističnemu trgu. Prilaščene stanovanjske soseske, stanovanjske četrti, okupirane s hrupnimi turisti, so novi razlog nezadovoljstva lokalnega prebivalstva. Županja grozi z ogromnimi denarnimi kaznimi, vložili so tožbo proti Airbnb-ju, sprejemajo uredbe o prepovedi dajanja stanovanj v najem turistom, vendar vse to, do terorističnih napadov in demonstracij proti turistom, na zmanjšanje prometa ni vplivalo nič. Barcelona je preprosto preveč popularna, vsi jo želijo doživeti, leta in leta je bila med 10 top destinacijami na svetu. Na koncu koncev se »turizmofobija« in terorizem odražata v zmanjšanem povpraševanju in padcu cen v vseh vrstah namestitve. Če se bo ta negativen proces nadaljeval, bi lahko sprožil nova nezadovoljstva, tokrat vseh tistih, ki so usmerili svoje poslovanje na storitve, vezane na masovni prihod turistov.
»TURIZMOFOBIJA« NA HRVAŠKEM
Na vrhuncu turistične sezone 2017 so nekateri hrvaški mediji, seveda pod vplivom novic iz Španije, zagnali zgodbo o prevelikem navalu turistov na našo obalo. Na tak način bi naj nastajale neželene gneče, problemi pri funkcioniranju infrastrukture ter za vse obtožili družinsko namestitev. Družinska namestitev na Hrvaškem, tako kot Airbnb v Španiji, sta baje izgubila nadzor in je glavni krivec prevelikega števila turistov, ki motijo normalno življenje v naših turističnih mestih. Preko medijev apelirajo na zaustavitev rasti kapacitet v družinskih namestitvah, moratorij na nove rešitve o kategorizaciji in podobno, vse do trenutka, ko bi hotelske kapacitete postale prevladujoča oblika namestitve.
Po takem predlogu bi naj zgradili 200.000 ležišč v približno 200 hotelskih resortih in istočasno »s tržišča umaknili« prav toliko ležišč v gospodinjstvih. Nekaj več kot 30.000 gospodinjstev bi moralo prenehati z oddajanjem apartmajev. Kampi, ki lahko sprejmejo tudi do 10.000 turistov dnevno, niso, vsaj zaenkrat, predmet medijskega »preučevanja« upravičenosti obstoja. Prizadevanja, ki želijo hrvaško obalo spremeniti v špansko, niso nikakršna novost. Za to si že dalj časa prizadevajo združeni domači in tuji svetovalci, po igri slučajev prav iz Španije in to iz Barcelone.
ČE NIMAŠ JASNEGA CILJA, JE VSAKA POT PRAVA
Umestitev turizma na mesto neodvisne industrije, na katero se gleda izključno skozi profitna očala, je najpogostejša napaka ekonomskih planerjev. Turizem ne sme biti cilj, temveč sredstvo za doseganje cilja - višjega življenjskega standarda lokalnega prebivalstva. Zdi se, da je že v času diktatorja Franca v Španiji ustvarjen temelj temu prvemu načinu razvoja turizma, ki je leta in leta nekontrolirano rasel in pričel žreti sam sebe. »Velik promet – majhni zaslužki«“, bi rekli gostinci. Lokalno prebivalstvo, skrčeno na sezonsko in stalno, obremenjeno s številnimi komunalnimi problemi, pa bi reklo, da od tega, še do včeraj tudi za nas, v Hrvaški, primernega turizma, ni koristi. Vse bolj očitno je, da centri moči Hrvaško vidijo kot idealen prostor za gradnjo vseh vrst rezidenc za preživljanje prostega časa.
Ogromne količine denarja ponikajo iz politično nestabilnih in nedemokratičnih držav in iščejo svoje zatočišče na prostoru, kjer bi se hitro opral in celo prinašal dobiček. Računico pa motijo »domorodci«, ki si drznejo v svoje domove sprejemati turiste in to po zakoniti poti. Tako se izgradnja novih namestitvenih kapacitet ne vklaplja prav najbolje v tabele planerjev. Cilj politike, ki načrtuje uvajanje višje stopnje obdavčitve na nepremičnine za stanovanja in hiše, ki se zakonito dajajo v najem in ki bi po »rekategorizaciji« »vrgla iz igre« na desettisoče gospodinjstev, gotovo ne bi bila demografska obnova, dvig standarda življenja lokalnega prebivalstva, ostajanje mladih v Hrvaški, v domovini svojih prednikov. Za tako politiko bi lahko rekli, da je zgrešila glavne cilje obstoja naroda, ki zgineva z vse hitrejšim tempom. Ali pa bi bil cilj hitrejše izginotje hrvaškega življa? Upam, da taka politika ne bo zaživela in da ne bodo pripeljali Hrvaške v stanje resnične »turizmofobije« na španski način.
Avtor teksta: Nedo Pinezić, na hrvaškem zelo znan turistični delavec ter tudi ustvarjalec turističnih tekstov, tudi na svojem blogu http://nedopinezic.com. Več o njem lahko izveste, če kliknete na naslednjo povezavo – Nedo Pinezić: intervju.
