To vprašanje se pogosto zastavlja, med domačimi in regionalnimi turističnimi strokovnjaki je ta tema zmeraj zelo aktualna.
Nisem strokovnjak, vendar se mi zdi, da poznam odgovor na to vprašanje. Živim namreč v hrvaškem mestu, kjer turizem v resnici traja skoraj 365 dni v letu. Prav tako pogosto potujem v naše glavno hrvaško mesto, kjer turizem zagotovo živi polnih 365 dni, kar potrjuje, da je to še kako možno in tudi v resnici že je. Ob tem sem tudi otočan, ki se je z otoka preselil na kopno v mesto. In obenem sem še majhen najemodajalec, ki imam na otoku še vedno majhno nepremičnino, ki jo oddajam turistom, ne sicer 365 dni letno, temveč približno 65 dni. Torej, četudi nisem strokovnjak, vem, da lahko turizem na hrvaškem traja 365 dni na nekaterih destinacijah, na nekaterih pa očitno ne more.
Po mojem nestrokovnem mnenju bi morali zastaviti ustreznejše vprašanje: Zakaj v celotni Hrvaški turizem ne more trajati 365 dni v letu?
Če bi svojo hišo z otoka postavil na velik avto, vkrcal na trajekt in je namestil nekje v mestu, kjer živim, bi bila zasedena vsaj 265 dni in ne 65 kot sedaj. Ista hiša. In zaman je, da imam na otoku status “SUPER GOSTITELJ” ali da ima “SUPER HIŠO”. Zaman. Sploh ni potrebno biti strokovnjak, da bi razumeli, da ni problem v gostitelju, pač pa v destinaciji. Otok ali zaledje ali katerikoli notranji del Hrvaške, ki ga imenujemo »kmečki«, nima turizma 365 dni v letu, ker nima vsebin. Nima NIČESAR, kar bi pritegnilo ljudi, da bivajo tam tudi za tistimi 65 sončnimi in toplimi dnevi v primeru otoka.
Pravzaprav, ne, da ni vsebin, so, vendar jih NIHČE ni resneje in bolj organizirano pripravil in ponudil. In ti niti ni tako lahko. NI: Tu je potrebno veliko narediti. Veliko in dolgo časa. Hrvaška (niti prejšnja država) ni uspela zadržati 365 dni v letu domačega prebivalstva na prenekaterih naših destinacijah, še zlasti ne na otokih.
Tistim, ki so tam rojeni, ni uspela osmisliti vsebin. Osmisliti življenja. Na mojem otoku ni več sivke, pa smo ga nekoč imenovali »otok sivke«. Tudi vina je vse manj, pa se že od l. 384 pr. n.št. imenuje »otok vina«. In kar je najpomembnejše in najbolj žalostno: ljudi je vse manj. Ljudi je vse manj! In to je dejstvo.
BREZ LJUDI JE DESTINACIJA SAMO MORE ALI SNEG, ALI PAČ NEKAJ, KAR JE DAL BOG. IN ČIM SKOPNI SNEG ALI SE MORJE OHLADI, IZGINEJO TUDI GOSTJE. IZGINE SMISEL NJIHOVEGA TAMKAJŠNJEGA BIVANJA.
Edini smisel, ki je bil do sedaj nemočno ponujen, so bile nizke cene v pred in posezoni. Vsakemu je jasno, da to ni veliko pomagalo. Vseeno ne uperjajmo prsta preveč v »Hrvaško«, saj je osip podeželskih področij in naseljevanje v mestih svetovni trend, katerega se je potrebno zavedati. Vsebine so v mestih, ne glede na to, koliko molčimo o tem, In v tem ni nič slabega.
Sezone ni v Londonu, niti Parizu ali v Rimu, kajti tam je vedno polno. Vseh 365 dni. New York celo »nikoli ne spi«. Vendar je gotovo, da v teh visokorazvitih državah obstajajo sezone v nekaterih manjših mestih in v podeželskih področjih ni vedno vse zasedeno. Naš Zagreb je svetli hrvaški primer celoletnega turizma, v katerem je pojem »sezona« prav tako popolnoma izginil.
Naj bo torej turizem v mestih 365 dni.
Vse to je hrvaški turizem. In v to je treba vlagati. Tu je še veliko prostora za napredek. Za podeželska območja pa bo potrebno veliko strokovnjakov za resnejše spremembe. In veliko dela. Mimogrede, kaj ni tudi znotraj velikega mesta razlika med destinacijo v samem centru in tiste v predmestju, oz. v »podeželskem« delu mesta? Restavracija v predmestju se mora zagotovo bolj potruditi kot tisti na osrednjem trgu. Ponuditi je potrebno nekaj več, da bi pritegnili goste. Nekaj več.
Morda ne bi bilo slabo vključiti tudi tiste manj strokovne, pa celo nestrokovne. Tiste, ki lahko ustvarijo osnove za vsebine, ki bi jih dokončno osmislili strokovnjake, če bodo ti še tam, dokler ne pridejo strokovnjaki.
Več takšnih in podobnih tekstov zmeraj najdete na portalu www.hrturizam.hr, ki ga vodi Goran Rihelj. Njemu smo na www.pag.si tudi dolžni zahvalo za tale prevod.
