Telašćica
se nahaja v osrednjem delu vzhodne obale Jadranskega morja, na jugovzhodnem delu Dugega otoka. Zaradi svoje izjemne lepote, bogastva in pomembnosti je bil zaliv Telašćica, ki ga dopolnjuje 13 otokov in otočkov (znotraj samega zalivčka je šest otočkov), leta 1988 razglašen za hrvaški naravni park.
Status od države zavarovanega območja si je sicer zaliv Telašćica pridobil že leta 1980 in sicer zaradi izjemno dragocene flore in favne, geoloških in geomorfoloških pojavov, dragocenih združb morskega dna in zanimive arheološke dediščine.
Skupna površina Naravnega parka Telašćica se razteza na 70,50 kvadratnega kilometra, od tega 25,95 km2 na Dugem otoku in sosednjih otokih ter 44,55 km2 na Jadranskem morju. Na spletni strani kampa Paradiso Drage sem zasledil naslednje pojasnilo: »Na odprtem morju Naravnemu parku Telašćica pripada skupina Garmenjakov, Sestrica in otok Mala Aba, na območju pristanišča Proversa pa izjemno atraktivno vodno območje ob vhodu v NP Kornati skupina Buča in Gornje Abe«.
Telašćica je ime dobila v srednjem veku. Naziv Tilagos so ji nadeli zaradi tega, ker izgleda kot tri povezana jezera. O naseljenosti Telašćice iz antičnih časov pričajo številni arheološki ostanki, kot so grobni nasipi na polju Čuh, ilirske gomile in ostanki rimske stavbe iz prvega stoletja našega štetja. Spletna stran www.parkovihrvatske.hr nas poduči:«Tu so ribiči sestavni del življenja z morjem. Zapisi, ki poimensko omenjajo ribiče iz Telašćice, so iz 10. stoletja«.
Ker površino naravnega parka Telašćica pokriva 64 odstotkov morja, je do tja najlažje priti s plovilom. Do območja parka Telašćica se lahko pripeljete z lastnim ali najetim čolnom ali pa v organizaciji ene od številnih ladjarskih ali turističnih agencij na Jadranu (mogoče ugledate svetilnik Tajer na otočku Sestrica Vela?!). Večje turistične ladjice oz. ladje se načeloma »ena ob drugi parkirajo« v zalivu Mir, kjer je postavljenih tudi nekaj turističnih objektov (žejni in lačni ne boste, prespi pa se lahko v kampu Mir).
V samem zalivu Telašćica se nahaja 6 otočkov (Gornji i Donji školj, Gozdenjak, Galiota, Korotan, Farfarikulac) in je zelo razgiban, namreč v njem je tudi okrog 25 majhnih zalivov z lepimi plažami. Zaliv je zelo priljubljen pri navtičnih gostih, saj je v zalivu Telašćica skoraj 70 kilometrov zelo razgibane obale in ponuja veliko možnosti za sidranje ali privezovanje na boje. Če prihajate s celine, torej iz samega Dugega otoka, je v najlažje priti iz Salija, ki je najbližje nekoliko večje naselje parku Telašćica.
Območje Naravnega parka Telašćica je območje bogato s kontrasti, tihimi in mirnimi plažami ter umirjeno obalo na eni ter divjimi strmimi skalami (t.i. klifi, prepadnimi stenami) na drugi strani. Predstavljajte si gozdove alepskega bora in črnike in pa velike, gromozanske gmote skal … Telaščica varuje tudi obdelana polja, pokrita z vinogradi in oljčnimi nasadi, pa tudi območje degradiranih oblik vegetacije, ki pokrivajo številna suha rastišča. Vse te zanimive in zelo različne oblike življenjskega prostora si lahko ogledate med ogledom naravnega parka Telaščica.
Edinstvenost narave Telašćice se odraža skozi izjemno lepoto pokrajine. Kontrast modrega morja in kopnega, na katerem prevladujejo kamnita območja, prekrita z degradiranimi oblikami vegetacije, prispeva k pestrosti in s tem k lepoti same dalmatinske pokrajine. Vprašamo se lahko: Je to najlepša panorama Jadranskega morja?
Na jugozahodnem delu Dugega otoka, ki meji na zaliv Telašćica, je obala navpična, strma, skalnata in tvori najvidnejše pobočje na Jadranskem morju, znano kot dolgootoške »stene«, kot jim pravijo domačini. T.i. strmac se s svojimi neverjetnimi skalami razteza vse od rta Mrzlovica na severozahodu do pobočij Velega vrha na jugovzhodu in se dviga nad morsko gladino na 161 metrov na lokaciji Grpašćak.
Pod morsko gladino se gromozanske gmote skal spustijo do približno 85 metrov morske globine, s čimer se začne prelomna črta, ki se razteza proti jugovzhodu vzdolž – med jadralci - opevanega Kornatskega otočja v dolžini dobrih 20 kilometrov. Dolgootoški »strmac« je nastal s tektonskim premikanjem in podčrtanjem jadranske litosferske mikroplošče pod Evrazijsko ploščo.
Območje Telašćice je izredno bogato z zanimivo floro in favno. Nad morjem na strmih skalah raste endemična vrsta, »dubrovniška zečina« (slovensko - dubrovniški grintavec), in njeni dve podvrsti: centaurea ragusina ssp. ragusina, ki se poleg skal nahaja tudi v zalivu Čuška dumboka, in Centaurea ragusina ssp. lungensis, ki raste samo na skalah.
Tu je tudi najsevernejši habitat »drvenaste mlječike« (euphorbia dendroides oz. drevesna jelka). Na zunanji, zahodni strani otoka gnezdi sivi sokol (falco peregrinus), ob njem pa najdemo tudi eleonorin sokol (falco eleonore oz. sredozemski sokol). Zaradi prisotnosti teh dveh zavarovanih vrst je Naravni park Telašćica uvrščen na seznam ornitološko pomembnih območij (Important Bird Area-IBA area).
Na navpičnih pečinah živita tudi dve endemični vrsti kopenskih polžev iz družine polžev: »dugootočka zaklopnica« (delima edmibrani) in agathylla lamellosa. Če se potopimo v morje, lahko opazimo »kožaste koralje« - gorgonije eunicella cavolinii (rumena gorgonija ali rumeni morski bič) in paramuricea clavata ter številne spužve, kot je grbasta rogljača (axinella cannabina). V večjih globinah v poltemnih jamah živi ožigalkarica rdeča korala (corallium rubrum), ogrožena in zavarovana vrsta.
Jezero Mir se nahaja v jugozahodnem delu Naravnega parka Telašćica in pogled na njega z višine je izredno atraktiven. Je svojevrstno čudo narave, saj se zdi, da »jezero Mir lebdi sredi Jadranskega morja«. Jezero Mir najdemo v ozkem delu celine med zalivom Telašćica in odprtim morjem.
Jezero Mir je nastalo z zapolnitvijo kraške depresije z morjem, po zadnji ledeni dobi, ko se je gladina morja dvignila za približno 100 metrov. Sedaj v času plime morje prodre v jezero skozi številne razpoke na kraškem terenu, ki ga obdaja. Jezero Mir je sicer dolgo 900 metrov, široko 300 metrov in globoko približno 8 metrov.
Slanost jezerske vode je različna, vendar je večinoma mnogo višja od morja v okolici, kar je posledica zaprtega sistema in izrazitega izhlapevanja vode. Obala jezera Mir je nizka in kamnita s številnimi grapami. Dno je večinoma kamnito, na severozahodnem delu je dno peščeno, v globljih delih pa je prekrito s peloidno usedlino drobnih delcev mulja. Domačini menijo, da je jezero Mir zdravilno in ga imenujejo "fango".
Letno nihanje temperature vode v jezeru je bistveno višje kot v okoliškem jadranskem morju. Poletne temperature segajo do 33 stopinj Celzija, torej se tam poleti ravno ne boste osvežili, pozimi pa zaradi nizke globine vode temperature padejo na okoli 5 stopinj Celzija!?! Po drugi strani pa okoli jezera Mir vodi pot, ki se jo splača prehoditi zaradi čudovitih razgledov in omamnega vonja mediteranskega rastlinja.
Visoka slanost in ekstremne temperaturne razmere so razlog za majhno pestrost živega sveta v jezeru Mir. Poleg planktona v jezeru najdemo več vrst morskih organizmov. Tu živijo alge, več vrst školjk, polži, raki, ribe, kot so »glavoči, ciplji, brancini in jegulje«, ki jim domačini pravijo »kajman ali bijat«, zrastejo do 3 kilogramov.
V zalivu Telašćica prevladujejo travniki treh strogo zaščitenih vrst morskega cvetja: posidonia oceanica (morska pozejdonovka) in cymodocea nodosa (mala neptunska trava) ter nekoliko redkeje zostera noltii (pritlikava runa). Travniki pozejdonovke se raztezajo od približno 5 metrov globoko do globine približno 20-25 metrov. Posidonia oceanica je endemična vrsta Sredozemskega morja. Zaradi različnih vplivov in številnih človekovih dejavnosti, kot je sidranje plovil, so travniki morske pozejdonovke zelo ogroženi.
Pozimi je pod dolgootoškimi pečinami mogoče opaziti številne jate »dobrog delfina« (tursiops truncatus oziroma po slovensko velika pliskavka), ki včasih zaidejo v zaliv Telašćica. Ta vrsta delfinov, v Jadranu naj bi jih bilo okrog 220, je najbolj poznana in priljubljena med vsemi morskimi sesalci, navaja wikipedija. Iz »Prirodnog parka Telešćica« pa sporočajo, da so nekoč tukaj živeli tudi simpatični sredozemski tjulnji. Od treh vrst morskih želv, ki so prisotne v Jadranskem morju, je bila v naravnem parku Telašćica doslej zabeležena le glavata kareta (caretta caretta).
Najgostejše kolonije razvejanih gorgonij eunicella cavollini in paramuricea clavata so bile zabeležene v/ob podvodnih skalah na območju Grpašćak, zaliva Mir in Male Priseke. Če se potopimo globlje, bomo v razpokah podvodnih skal našli rdečo koralo (corallium rubrum), zaščiteno vrsto, ki je ogrožena zaradi prekomernega nabiranja in svoje počasne rasti. Kamnite korale vrste cladocora caespitosa rastejo v kolonijah v zalivu Telašćica. Gradijo do 50 centimetrov velike grozde trat.
Najpogostejše vrste rib v naravnem parku Telašćica so »arbun« (pagellus erithrinus oz. ribon), »pirka« (serranus scriba oz. pisanica), »fratar« (diplodus vulgaris oz. frater), »crnej« (chromis chromis oz. črnik), »knez« (coris julis), »kanjac« (serranus cabrilla oz. kanjec), »šarun« (trachurus mediterraneus oz. sredozemski šur), »trlja« (mullus surmuletus oz. progasti bradač) in »mol« (merluccius merluccius oz. oslič). Med algami in travniki živijo simpatični dolgonosi morski konjički iz rodu hippocampus, vrste, ki je zaščitena z zakonom.
Doslej je bilo na območju naravnega parka Telašćica zabeleženih 490 vrst kopenskih živali, od tega kar 339 vrst nevretenčarjev. Mnoge od teh vrst so ogrožene in zaščitene s hrvaškim zakonom.
Pri raziskavah kopenskih polžev je bilo ugotovljenih 37 vrst, od katerih je treba izpostaviti dve: stenoendemični polž »dolgootoška zaklopnica« (delima edmibrani), ki je bil doslej zabeležen le v mejah parka in polž agathylla lamellosa, ki je najsevernejše nahajališče.
Glede na seznam ogroženih metuljev na Hrvaškem, v parku živijo štiri ogrožene in zaščitene vrste metuljev: »rottemburgov debeloglavac« (thymelicus acteon oz. lunolisi debeloglavček), »kozlinčev plavac« (glaucopsyche alexis oz. grahovčev iskrivček), »lastin rep« (papilio machaon oz. lastovičar) in »kupusov bijelac« (pieris brassicae oz. kapusov belin).
Ker je to območje razmeroma suho, v parku živita le dve vrsti dvoživk, ki dobro prenašata sušne razmere. To sta žaba zelena rega (hyla arborea) in zelena krastača (bufo viridis). Favna plazilcev vključuje 13 vrst: 3 vrste želv, 4 vrste kuščarjev in 6 vrst kač. Med najbolj ogroženimi sta »crvenkrpica« (elaphe situla oz. leopardovka) in »krška gušterica« (podarcis melisellenis oz. kraška kuščarica).
Poleg najlepše hrvaške kače, »crvenkapice«, je na območju Telašćice pogosto opaziti goža »šara poljarica« (hierophis gemonensis oz. belica) in nekoliko redkeje bjelouško (natrix natrix oz. belouška). Na območju naravnega parka Telašćica lahko srečate tudi dve polstrupeni kači, nočnega lovca z imenom »crnokrpica« (telescopus fallax oz. mačjeoka kača) in večjo agresivno kačo z imenom »zmajur« (malpolon insignitus).
Domneva se, da je v naravnem parku Telašćica naseljena tudi največja kača v Evropi, nestrupeni »četveroprugi kravosas« (elaphe quatuorlineata oz. progasti gož). Vse vrste kač, ki naseljujejo park Telašćice, so človeku neškodljive oz. nenevarne. Največje število kopenskih vretenčarjev so ptice in doslej je bilo zabeleženih 97 vrst, od tega je 92 vrst zaščitenih. V različnih habitatih najdejo dobre pogoje za gnezdenje in občasno bivanje.
Doslej je bilo v naravnem parku Telašćica zabeleženih 16 vrst sesalcev, med katerimi so najbolj raznoliki netopirji, pri čemer je zabeleženih 8 vrst. Poleg malih sesalcev, kot so »kućni miš« (mus musculus oz. hišna miš), »štakor« (rattus norvegicus oziroma podgana), kuna (martes foina), »domaća mačka« (felis domesticus oz. mačka) in voluharice (microtus arvalis oz. poljska voluharica, tudi poljska miš), na območju Telašćice živijo tudi veliki sesalci. Zelo pogosta vrsta so mufloni (ovis ammon musimon oz. evropski muflon), poleg njih pa najdemo tudi ovce in koze.
Dodajamo, da kar nekaj hrvaških spletnih portalov navaja, da je Naravni park Telašćica v zadnjih nekaj letih postal nekakšno zatočišče dobrih ducat zapuščenih oslov na Dugem otoku. Vsi se prosto gibljejo na območju od zaliva Mir do južnega konca otoka. Sicer pa wikipedija navaja, da je primorsko-dinarski osel ena izmed izvirnih in zaščitenih pasem na Hrvaškem in je del nacionalne kulturne in naravne dediščine.
Glavni cilj obiska zavarovanega območja naravnega parka Telašćica je izobraževanje obiskovalcev z minimalnim vplivom na naravo in okolja. Od tod izhaja tudi ideja o turistični atrakciji, Interpretacijsko-izobraževalnem centru Grpašćak, ki je bil zgrajen na največji skali (klifu) na celotnem (hrvaškem) Jadranu. Prvotna podoba trdnjave Grpašćak sega v leto 1911, ko je bila namensko zgrajena kot vojaška utrdba Avstro-Ogrske monarhije, bila je izključno v službi izvidništva avstro-ogrske mornarice.
Trdnjava Grpašćak se je skorajda stoletje uporabljala kot vojaška utrdba. V tem času je bil deležna številnih manjših dodelav, nadgradenj in rekonstrukcij notranjih objektov same utrdbe. V zadnjem obdobju svojega »vojaškega obstoja« je utrdbo Grpašćak uporabljala hrvaška vojska, ki pa jo je – hvalabogu! - prepustila v lastništvo in upravljanje zavodu Naravni park Telašćica.
Nekdanja avstro-ogrska vojaška baza je bila tako le pred nekaj leti temeljito obnovljena in rekonstruirana, postala bo obvezna točka za vse turistične obiskovalce naravnega parka Telašćica.
Glavni cilj Interpretacijsko-izobraževalnega centra Grpašćak, odprtega v poletju 2022, je ustvariti privlačno turistično (mikro) destinacijo z boljšo in raznoliko ponudbo ter tudi izboljšati samo promocijo odličnosti naravnega parka Telašćica (pa tudi širše: Kornati, Dugi otok, Dalmacija) z namenom iskrenega ozaveščanja širše javnosti o nujnosti ohranjanja narave in ohranjanja same identitete območja, s katerim smo vsekakor neločljivo povezani.
Proti koncu prispevka o Telašćici namenimo nekaj dodatnih besed še samemu turizmu. Naravni park Telašćica ponuja raznolike sprehode v naravi (ob tem so posebej cenjena številna razgledišča), križarjenja (plovbo nasploh), kolesarjenje, fotolov.
Tudi potapljanje je možno na več atraktivnih lokacijah v bližini skal klifov ali pečin, kot bi jih imenovali nekateri. Obiskovalci naravnega parka Telašćica imajo včasih nenavadno priložnost, da uživajo v druženju z družino delfinov, zadnjimi morskimi sesalci Jadrana. In takrat je sreča v srcu še večja.
Za sam konec povejmo, da si po našem mnenju Telašćica, mesto prečudovite narave, zagotovo zasluži naš obisk in to ne glede na to, da ji »dokaj blizu« konkurenco delajo trije hrvaški narodni parki: Kornati, Paklenica in Krka ter dva naravna parka Vransko jezero in Velebit.
Ps. Za pomoč pri pripravi teksta se zahvaljujemo PP Telašćica, fotografije TZ Dugi otok in novinarji portala www.pag.si.
