Stobreč leži jugovzhodno od Splita
, pod planinama Perun/Mosor, na manjšem polotoku, ki zapira prostrani istoimenski zaliv, z veliko plažo ob bistrem morju v bližini ustja rečice Žrnovice, ter je – kakor smo že razložili - del širšega splitskega mestnega področja.
Stobreške plaže so znane daleč naokrog, saj so v »centru mesta« peščene plaže, medtem ko so na njegovem jugozahodu prodnate plaže, ki privlačijo številne goste. Privlačne plaže, pa tudi izredna bližina zelo živega in šarmantnega Splita, v Stobreč privabita turiste z vsega sveta.
Dopustnikom je na voljo široka paleta nastanitvenih kapacitet. Luksuznih apartmajev in sob zasebnega tipa v družinskih hišah in vilah v Stobreču ne manjka. Za vse tiste, ki si želite nekoliko več svobode, je na voljo tudi dobro opremljen, zelo cenjen in odlično obiskan kamp (glej spletno stran www.campingsplit.com).
Kakšen družinski, predvsem pa večji, hotel bo treba v Stobreču iskati z lupo (v veliki izbiri hotelske nastanitve je vendarle treba pogledati v južneje ležečo Podstrano in – seveda – v veliki beli Split.
Ljubiteljem morja so v Stobreču na voljo odlični pogoji za plavanje in čofotanje, jadranje, veslanje, surfanje in ribolov. V Stobreču so na voljo tudi varni privezi z vso pripadajočo infrastrukturo, za vse vrste turističnih plovil.
V Stobreču igrajo tudi košarko, odbojko in nogomet, »vodni picigin«. Nekateri se merijo v lokostrelstvu, mnogi pa v tenisu, Stobreč pa se lahko pohvali celo z vežbališčem za golf, kar je v bistvu – nekoliko na žalost - velika redkost v Dalmaciji oz. na Hrvaškem.
Domačini, teh naj bi bilo v Stobreču redno naseljenih okrog tri tisoč, za turiste zelo radi organizirajo »tematske veselice«, mnogi prebivalci Stobreča pa vsako leto nestrpno pričakujejo mesec avgust, ko se odvijejo številne »vaške fešte« v čast svetega Lovra, zaščitnika Stobreča (tudi cerkev v Stobreču je »župna crkva sv. Lovre).
Tradicionalna gastronomska ponudba je tudi ena izmed znamenitosti Stobreča. Številne stare gostilne, restavracije in kavarne zagotavljajo neizmerne užitke v okusih in aromah Dalmacije. Blagodejnost južnoevropskega podnebja ter relativno dobra ohranjenost naravnega okolja sta izvorni vrednoti, ki ju prebivalci Stobreča in okolice še vedno uživajo z veliko žlico.
V uredništvu www.pag.si, slovenskega portala o hrvaškem turizmu, moramo biti pošteni in iskreni do vseh naših bralcev ter moramo reči »bobu bob«, pa čeprav je to v nekaterih člankih vendarle »nekoliko boleče za obravnavane«.
Verjetno so enako razmišljali tudi novinarji uglednega splitskega medija Slobodna Dalmacija, ki so že pred leti opozorili na stihijsko, nenačrtovano gradnjo v Stobreču (na žalost je takšnih pojavov na Hrvaškem, predvsem ob jadranski obali, »malo morje«).
Slobodna Dalmacija navaja približno tako: »Najhitreje se je Stobreč razvijal po drugi svetovni vojni, ko se je iz splitskega zaledja (Dalmatinska zagora) v kraj priselilo večje število prebivalcev.
Stobreč zelo hitro raste, vendar večinoma spontano, brez kakršnega koli pametnega urbanističnega načrta, hkrati pa zato ekstremno hitro izgublja identiteto majhnega, šarmantnega kmetijskega in ribiškega kraja".
Zato bo treba poiskati novo identiteto Stobreča. Mogoče se ta skriva v razvoju golfa, tenisa, gastronomske ponudbe ali kampiranja?! Morda bo novo vizijo Stobreč našel, če bo več dni v letu tako vesel in igriv kot je vsako leto 10. avgusta, na praznik sv. Lovre, zavetnika kraja. Seveda pa se bodo za kaj takšnega morali potruditi vsi domačini, pa tudi vsi tisti, ki imajo radi ta majhen kraj na strmi in nekoliko višji skali (opomba: tam stoji stari del Stobreča), na samem koncu mesta Split«.
Mogoče pa lahko Stobreč identiteto poišče v svojem zgodovinskem razvoju, v svojih koreninah? Na koncu koncev, je bil Stobreč ustanovljen v skorajda istih letih kot sosednji Split. No, pa se vrnimo v tretje stoletje pred našim štetjem, ko so grške ladje vesele križarile po celotnem Sredozemlje in iskale kraje, kjer bi lahko ustanovili novo kolonijo.
Ko so Grki pripluli do izliva Žrnovnice, so na bližnji visoki skali z veseljem postavili temelje novega naselja, ki so ga poimenovali Epetion. Naselje na ozkem polotoku je morje ščitilo s treh strani, s četrte strani pa so Grki za zaščito postavili obrambni zid (ostanke zidu lahko najdemo še dandanes).
Spletni viri navajajo, da Grkom na tej lokaciji ni ničesar primanjkovalo. Okoli naselja Epetion, predvsem ob reki Žrnovnici so bila številna rodovitna polja, morje je bilo bogato z ribami, v gozdovih pa je bilo moč loviti številne živali. V plitkem zalivu so Grki, v manjši meri, začeli proizvajati celo sol, z njo so trgovali predvsem z Iliri.
Še pred začetkom našega štetja na tem območju zavladajo Rimljani, naselje pa so le rahlo preimenovali, v Epetium. Napačna politična odločitev zavre gospodarski razvoj Stobreča, pardon Epetiuma.
V državljanski vojni med Pompejem in Julijem Cezarjem se Stobreč namreč znajde na napačni strani. Številni zgodovinski analitiki menijo: če se Epetium ne bi znašel na strani poraženca Pompeja, bi bil danes Stobreč celo bolj znan in večji od Splita.
Na ostankih starih gradenj, verjetno še iz časov rimskega obdobja, je bila konec 5. stoletja in v začetku 6. stoletja postavljena triladijska bazilika posvečena rimskemu mučeniku Lavrenciju.
V začetku 7. stoletja je bilo naselje ob slovansko-avarskih vdorih porušeno in se je po določenem času spremenilo v podeželsko naselje, ki je postalo del starohrvaške županije s sedežem v Klisu. S prihodom Hrvatov kraj ponovno spremeni ime, tokrat v Stobreč.
Hrvaška enciklopedija nadalje o zgodovinskem razvoju Stobreča zapiše: Na ostankih rimske bazilike so zgradili stavbo benediktinskega samostana, v njeni apsidi pa je bila postavljena zgodnjesrednjeveška cerkev sv. Lovrenca (kasneje imenovana »crkva Gospa od Karmela«).
Benediktinski samostan je bil verjetno dokončno uničen med osmanskimi vpadi v 16. in 17. stoletju. Takrat je bilo Stobreč del »beneške Dalmacije« in je bil skupaj z markantno trdnjavo Klis najmočnejša utrjena naselbina v okolici Splita.
Po padcu Benetk je Stobreč, pa tudi vse širše območje, prišlo pod francosko oblast, kar bo Stobrečanom ostalo za vedno v spominu. 5. junija 1807 se je namreč v njegovi neposredni bližini zgodil eden najbolj krvavih spopadov med Francozi (pod poveljstvom maršala Marmonta) in Poljičani (tem so se pridružili tudi Stobrečani), ki so želeli ohraniti večstoletno tradicijo samoupravne, svobodnjaške t.i. Poljičke Republike.
Sredi devetnajstega stoletja se je kraj Stobreč začel lepo razvijati, še hitrejši razvoj pa se je zgodil v začetku 20. stoletja. V medvojnem obdobju prejšnjega stoletja v Stobreču lepo uredijo ceste, leta 1939 pa je bila urejena tudi stobreška obala. Stobreč postane kot prekrasna fotografija iz starih razglednic, kot del slogana »Mediteran, kakršen je včasih bil«.
Stobreč je bil takrat malo, slikovito poljedelsko in ribiško naselje. V hlevih je mukalo govedo, na »rivi« so ribiči krpali svoje ribiške mreže, v konobah se je pridno točilo predvsem rdeče vino. To so idilične slike, ki pa jih – seveda – v Stobreču ne bomo nikoli več našli. Kar pa ne pomeni, da je to nekaj slabega, razvoj mora iti dalje. In tudi zato si Stobreč zasluži našo pozornost in naš turistični obisk. Se strinjamo?
Ps. Uredništvo www.pag.si, slovenskega portala o hrvaškem turizmu, se za fotografije zahvaljuje lokalni turistični skupnosti. Hkrati pa bralce pozivamo tudi, da si ogledate veliko profesionalno fotogalerijo domačinke Marine Blažević, ki je čudovito zajela lepoto »novega« Stobreča.
