Sabunjari
so bili zelo na kratko omenjeni že v našem predstavitvenem članku kraja Privlaka (ki leži v bližini kraljevskega Nina in sredi množice peščenih plaž), glej tekst z naslovom Privlaka, kraj peščenih plaž. Tam smo med drugim zapisali: »Zelo čustveno zgodbo pa so (predvsem) med letoma 1900 in okrog 1980 spisali t.i. »sabunjari«, ki so s pridobivanjem peska iz Jadranskega morja ime Privlake ponesli v svet.
Sabunjari so svojimi lesenimi ladjami, barkami (»trabakulima, bracerima, leutima«) prevažali morski pesek vzdolž celotne hrvaške obale, še posebej pomembna pa je bila njihova vloga po drugi svetovni vojni, ko se je ponovno gradil, z letalskimi bombami, dodobra razrušen Zadar.
Poklic »sabunjar« je bil izredno zahteven, pa tudi zelo cenjen. Delo z barkami na morju je zahtevalo odlične mornarske veščine, hkrati pa je bil izkop peska iz morja izredno mukotrpen, to je bilo izredno težaško, celodnevno delo, ki je zahtevalo močnega in zdravega moškega. Sabunjari so dolga desetletja prejšnjega stoletja, vse dokler ni bila z državnim odlokom prepovedana eksploatacija peska iz morja, zaznamovali življenje v Privlaki«.
Na pomoč nam je priskočila Turistična skupnost Privlaka, ki nam je pomagala osvetliti fenomen »sabunjara« iz Privlake z naslednjimi odstavki: Privlačani slovijo predvsem kot t.i. »sabunjari«. Sabunjari so znani po strašno mukotrpnem pridobivanju peska (po »privlaško«: sabuna) iz morja. Čeprav je preprosta, je bila metoda pridobivanja morskega peska vsaj sprva zelo težka. Pesek so odvažali s čolni oz. barkami (t.i. »leutima« in »bracerama«), ki so jih pred tem - s pomočjo tako imenovanega "škipa" in "karamaca" - ročno zajemali iz morja.
Sabunjari so bili – brez dvoma – hkrati dobri mornarji, fizično zelo sposobni delavci (pravi težaki), ki so z mislijo na svojo družino kljubovali tako vetru kot morju, pogosto pa tudi neizprosnim trgovcem, ki so pri njih kupovali pesek. Ta naporen način dela in življenja sabunjarov je povzročil hitro staranje, s številnimi bolečinami, obstajajo pa tudi zapisi, ki dokazujejo številne zgodnje smrti »kopačev peska«.
Treba je namreč vedeti, da so v prvih desetletjih dvajsetega stoletja sabunjari pesek v nizki morski vodi z lopatami metali na barko ali pa v košare, ki so jih potem prenašali do same barke. In to v vseh morskih razmerah (ne glede na vročino ali mraz). Kmalu po drugi svetovni vojni je bilo zaradi obnove porušenih domov in gospodarskih poslopij ter gradnje novih stanovanjskih blokov in hiš veliko povpraševanje po pesku.
Da bi lahko sabunjari sploh zadovoljili požrešen trg, so bili sabunjari prisiljeni spremeniti svoj prvinski način dela in ustvariti optimalne pogoje za maksimalno izkoriščanje peska. Sabunjari tako v Privlako pripeljejo prve pogonske motorje, priljubljeni so bili t.i. »arani in grajferi«. Iznajdljivi sabunjari tudi prilagodijo nekatera specialna orodja, da lažje in bolj uspešno delajo. S tem novejšim, modernejšim orodjem in opremo so si sabunjari zelo olajšali delo na svojih lesenih ladjah, barkačah.
Dovolj je omeniti, da je bilo v drugi svetovni vojni 72-krat bombardirano mesto Zadar v veliki meri obnovljeno prav s pomočjo peska (sabuna), ki so ga sabunjari pripeljali s peščenih plaž v Privlaki. Manjše ladjice, barke, so sabunjari posodabljali, hitro menjavali z večjimi in nekje po koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja je nastopilo obdobje, ki so ga številni »pridelovalci peska« - sabunjari - označili za zlato. Takrat kupci niso spraševali po ceni peska, želeli so le, da čimprej dobijo pesek, pa naj bo to na širšem zadarskem območju ali pa na katerem izmed dalmatinskih otokov.
Gospodarske težave, ki so nastopile nekoliko kasneje, ter uvedba novih, cenejših materialov in tehnik v gradbeništvu, so postopoma vplivale na manjše povpraševanje po morskem pesku. Tako so imeli sabunjari v Privlaki vse manj dela, ladje so prazne ostajale privezane ob pomolu, sabunjari so morali začeti iskati neka druga dela (mnogo se jih je izselilo na zahod, postali se ekonomski migranti).
Danes v Privlaki ni več izkopa morskega peska (končalo se je tam po letu 1980), to delo, ta »peščena« obrt je v Privlaki dobesedno izumrla. Lahko samo prisluhnemo zgodbam najstarejših še živečih sabunjarev ter si predstavljamo barke - gajete, leute in bracere -, kako težko otovorjene plujejo skozi dolgo privlaško zgodovino in na platno življenja projicirajo ljubezen, iskrenost in srčnost. Vsak čas prinese svoje breme – so radi preudarno rekli sabunjari.
Eni Grbić iz Privlake je o sabunjarih leta 2020 napisala diplomsko nalogo z naslovom »Etnografska studija o sabunjarstvu u Privlaci kod Zadra«. Z dovoljenjem Eni Grbić na www.pag.si, slovenskem portalu o hrvaškem turizmu, objavljamo nekaj zanimivih stavkov in odstavkov iz omenjene diplomske naloge. Verjamemo, da nam bo Eni Grbić s svojim strokovnim in raziskovalnim delom razkrila še dodaten kanček tančice, ki prekriva »fenomen sabunjarstva v Privlaki«.
- Ravno zaradi tega, ker se kot domačinka zavedam, koliko je pridobivanje peska nekoč pomenilo za kraj Privlaka, pa tudi za zgodovinski in družbeni kontekst, v katerem je sabunjarstvo nastalo, se razvilo in tudi izginilo, želim poudariti pomen te kulturne prakse. Poleg tega mislim, da bi pozabljene zgodbe in pomen sabunjarstva lahko revitalizirali in oživeli, če bi prepoznali njihov potencial kot kulturno dobrino ter kot dodano turistično vsebino in ponudbo kraja. Še bolj pomembno pa je, da se ustvari nekaj, s čimer se lahko zahvalimo vsem sabunjarjem, se jim poklonimo, jih častimo in jim smo jim hvaležni za vse storjeno.
- Poleg potrebe po čolnu in kakovostnem orodju so morali sabunjari dobro poznati morje. Sabunjarjenje je bilo nemogoče brez znanja in spretnosti upravljanja barke in to v vseh vremenskih razmerah ali težavah. Veliko prebivalcev Privlake je kupilo barke. Razkladanjem peska je bila mnogokrat težje od nakladanja, še posebej, če barka ni bila zasidrana ob pomolu, v pristanišču. Če plovilo ni bilo zasidrana ob pomolu, je bilo treba pesek najprej naložiti v vedra (t.i. »siće«) ter jih odnesti na obalo. Če bi se ladjica, barka lahko zasidrala ob samem pomolu, pa bi pesek razkladali kar z lopatami. Sčasoma so »siće« zamenjali težki t.i. »škipi«, to so železne posode kvadrataste oblike, ki so jih sabunjari mukoma nosili na ramenih.
- Prva večja potreba po pesku se je pojavila po prvi svetovni vojni, takrat se je število privlaških sabunjarskih bark povečalo na okrog trideset. Med drugo svetovno vojno je bilo to delo, zaradi odhoda moških v vojno, opuščeno. Tudi veliko bark je bilo takrat potopljeno, pa tudi pomol v Privlaki še sploh ni bil zgrajen. Nam pa statistični podatki razkrijejo, da je bilo v celotni dobi »morskega pridobivanja peska v Privlaki« evidentiranih 87 lastnikov ladij, bark za pridobivanje morskega peska (mnogo od teh je bilo narejenih v Betini, otok Murter).
- Poudariti velja, da je »izkopavanje morskega peska«, ki je povezano z izjemno težkim in utrujajočim fizičnim delom, pogostokrat skregano s sliko zavajajočih romantičnih podob veselih in pozitivnih medčloveških odnosov, ki se – v laični javnosti - kažejo predvsem med praznovanji, prazniki, med petjem pesmi. Ni zanemarljivo, da so težki fizični napori več kot očitno vplivali na hitrost staranja sabunjarjev, na številne fizične deformacije teles, očitna pa je tudi zgodnejša umrljivost (za slabšo statistiko so krive tudi številne delovne nesreče).
- Razlogov za prenehanje sabunarjenja, pa tudi za uporabo morskega peska kot gradbenega materiali so bili različni. Sčasoma je pesek postal slab zaradi same sestave, prevelike količine soli. Na fasadah so se opažali solni madeži, takšne hiše niso mogle dolgo obstati. V letih 1985/86 so dokončno prenehali izkopavati morski pesek. Vzroki, zakaj so Privlačani nehali sabunjariti, so predvsem ekonomski. Pridobivanje in prodaja peska nista zadostovala za preživetje družine, mladi fantje so morali v vojsko, mnogi so se preselili v mesta ali tujino, nekateri pa so šli »navigat« (plovba po svetovnih morjih).
Kaj reči ob koncu tega članka o fenomenu sabunjar? Sabunjari so pustili globok pečat v življenju privlaškega človeka, v (moderni) zgodovini Privlake, po njih je nogometni klub v Privlaki dobil ime Sabunjar, leta 2022 je bil postavljen spomenik z imenom »Sabunjar«. Ideja, da bi v Privlaki naredili še muzej, ki bi bil posvečen sabunjarstvu, v teh dalmatinskih krajih tli že dolgo. Tudi na www.pag.si upamo, da bo nekoč muzej v spomin sabunjarem, tem svojevrstnim težakom, vendarle postavljen. In tako bomo turisti imeli razlog več, da se zapeljemo v privlačno Privlako, ki jo obkrožajo številne peščene plaže. :-)
Ps. Za pomoč pri pripravi teksta se zahvaljujemo Turistični skupnosti Privlaka in Eni Grbič (uporabili smo koščke njene diplome, glej link Etnografska studija o sabunjarstvu u Privlaci kod Zadra). Fotografije: Turistična skupnost Privlaka.
