Kopanje na plažah, dostopnih le po morju, jim da še poseben čar, ki ga je potrebno izkusiti. Če pa se lahko obenem podam še na raziskovanje obale in skrite votline, pa me to le še dodatno potrdi v želji po nečem novem.
Pogled na skromno poraščene kamnite hribe z morske strani je vedno nekaj posebnega in bolj pristnega. Prava predstava o pokrajini se dobi bodisi z višine ali pa z vožnjo vzdolž obale. Zato sem se zelo veselila, da bo moja raziskovalna žilica spet malo bolj zatrepetala in oči vpijale vse podrobnosti, ki sicer morda zdrsnejo mimo.
V mestu Pag se pri svetilniku nežno zibljejo barke, čolni, ladjice, ki jih morje toplo objema in jim z valčki boža zaobljene boke. Nasmejan zagorel obraz mladega kapitana Ivice se prikaže izza krmila. lepo zveneč glas, ki kot da bi pel v melodiji morskega zraka, povabi na krov: »Izvoli, kar sedi, vsak čas bomo izpluli. Imaš kopalke? Danes bo super kopanje. Pa fotoaparat? Polne baterije?« se smeji z bleščečimi zobmi.
Radovedne oči nestrpnih otrok na barki zasijejo, ko kapitan Ivica Radan zažene motor in se z vajenimi gibi odmakne od pomola in usmeri vzdolž obale. Kopalci, ljudje, sedeči na terasah nad morjem, kolesarji in sprehajalci se radovedno zazrejo v nas, ki plujemo mimo, kakšen nam tudi pomaha in zaželi lep dan. Hiše in hoteli postanejo redkejši in kmalu ostanejo za nami. Bližamo se prekrasnim zalivom in plažam v Bašaci. »Glej, tu sva se v nedeljo kopala! Glej, po tej potki sva šla!« Zalivček je isti, pa vendar z morja videti drugačen, z novo zapeljivostjo.
»Poglej, tu se da priti čez tisti prehod…« Drsimo mimo »suhozidin«, trdnih zidov, čeprav grajenih brez malte, ki kljubujejo burji že stoletja. Bližamo se Rtu Sv. Nikole z rdečim svetilnikom na koncu. Vmes nas preseneti še stara kamnita cerkvica v majhni kamniti dragi.
Zelo je fotogenična, vsi jo želimo ohraniti tudi v digitalnem spominu. Oglašanje galebov, ki jih je polno okrog svetilnika, nas zvabi v iskanje drugih motivov. Vse nam je všeč: temnomodro morje, rdeč svetilnik, belosivo perje galebov, modro nebo s puhastimi belimi oblački in na videz pust paški kamen, ki kot da je posut po hrbtu hribov, rastočih iz morja.
Še malo in zavijemo v preliv, imenovan Paška vrata. Tu je najožji del zaliva,, v katerega priteka sveža voda morja med otokom in celino, kjer se ponosno dviga Velebit. Na drugi strani zaliva so tri ogromne jahte. »Oooo, kako so velike in lepe,« odmeva po palubi. »A te so včeraj razsvetljevale noč,« rečeva v en glas.
»Še malo, pa se bomo kopali,« pove Ivica. Malo nejeverno gledamo obalo okrog rta, ki se strmo spušča v morje, kar nekako neprijazno zgleda. Potem pa mimo nas zapluje barka z nasmejanimi obrazi in mokrih las. »Ja, od kod so se pa ti vzeli?« se sprašujemo. Pa se za robom desno od nas odpre lep zalivček. Na njem par uživačev v ležalnikih in par čofotajočih otrok v morju. To je naenkrat mirno in svetlomodro. V trenutku smo v kopalkah in Ivica že spušča lestvico v vodo. Eh, kdo bi čakal…. par jih že skoči v morje. Čof! Čof! Vedno več glav se smeji iz vode.
»Oooooo, super je, pridi, pridi!« Res je! Krasen občutek, ko med prsti polzi mehka voda, tako bistra, da vidiš do dna. Ribe mirno plavajo nekaj metrov pod nami, ne zmenijo se kaj dosti za naše migajoče noge. Osveženi in veseli se vrnemo na krov in pomahamo kopalcem v slovo. Kdo bi si mislil, da je tak lep zalivček prav pred nosom, skrit radovednim očem.
Sedaj plujemo skoraj tik ob strmih in navpičnih stenah, ki rastejo iz morja naravnost v nebo. Ostre so in razčlenjene, polne ozkih prehodov in špranj, polic in nenavadnih oblik. Nad nami je še ena cerkvica, oziroma razvalina, postavljena prav na vrhu, ki se spogleduje z novejšo na drugi strani kanala. S tisto pri svetilniku tvorijo trikotnik, ki že dolga leta ščiti ribiče in pomorščake na njihovih poteh.
Razpoloženje na ladjici je veselo, kaj ne bi bilo, ko pa smo se ravno skopali v čudoviti vodi in se veselimo še nadaljnjih postankov, ki nam jih je obljubil naš kapitan. Sedaj pa nam kaže galebje kolonije in razlaga, da gre sam na morje skoraj v vsakem vremenu. Pozna morje in njegove številne obraze in ima rad vsakega od njih. Bratu večkrat pomaga loviti ribe, ki jih nato pripravi v gostilnici Viktorija.
Obrnemo se iz zaliva proti celini, kjer se nam v popoldanskem soncu blešči mestece Karlobag. Svetilnik, ki ponoči mežika ladjam, je za nami, strmo nad njim pa se belijo zidovi cerkvice.
»Delfin! Delfin!« se oglasi nekdo. »Kje? Kje?« se zgrnemo ob ograjico in iščemo s pogledom to čudovito bitje morja. »Dva sta! Glej, tam spredaj!« Oooo, s kako milino se poganjata iz vode in drsita spet vanjo. Še in še skačeta pred nami, nam pa skače srce od navdušenja. Ni ga, ki mu srečanje z delfini ne bi pomenilo nekaj čistega, božanskega, lepega in prekrasnega. Vsaj zame ni lepšega spomina, kot je bilo plavanje z delfini pred leti. Navdušeno razlagam, kako prijetni so na otip, prijazni in nežni, da v trenutku pozabiš na vse ostalo. Še nekaj časa ju občudujemo, ko se prikaže še tretji. Srečni smo. In kar sijemo. Hvaležni, da smo doživeli to čarobno srečanje.
Približuje se drugi vrhunec dneva, obisk špilje. Votlina je skrita, do nje je potrebno priplavati, malo hoditi in se na drugi strani pretisniti mimo skal ali se potopiti pod njimi. Medtem Ivica »parkira« ladjico tik ob skalah. Kar dih nam zastaja, ko gre vzvratno naravnost proti steni. Ustavi se natančno centimeter pred njo in se navihano smeje, ko mu zaploskamo. »Pa to sem naredil že stokrat.« Kot bi mignil, spleza na kepaste skale in priveže ladjico na obroče, ki so že tam. Nekaj pogumnih je že v vodi, ki je na tej strani malo hladnejša. Nekateri otroci dobijo jopiče, za vsak slučaj, če se utrudijo.
Ena skupina gre v votlino, kamor se z jopiči ne da, saj so prehodi zelo ozki. Ostali pa plavamo v druge vijugave prelive, nad nami pa se pnejo mogočne skale. Kukamo v prehode, zavijamo sem in tja in se čudimo spretnosti in domiselnosti narave. Res veličastno in zanimivo. In na teh strmih skalah so si našli domovanje galebi, saj vidimo polno belih sledi njihove prebave. Ko priplavamo izza skal, nas pozdravi toplejše morje, prav prija teh nekaj stopinj razlike. Že slišimo tudi odmev glasov naših raziskovalcev, vidimo pa jih še ne. Drug za drugim se pretaknejo skozi na videz prav enako luknjo kot jih je še deset tu in se smejijo ter pripovedujejo, kako je bilo lepo.
Malo pijače je prav dobrodošlo, ko smo spet na krovu. Srkamo domačo travarico, ki nam jo je natočila Marketa, kapetanova deklica.
Sedaj nas Ivica krmari do naslednjega prekrasnega zaliva in plaže Malin, dostopne le po morju. Ta široka, skrita uvala ima še eno posebnost, izvir sladke vode namreč. Že od daleč je sredi kamenja viden ozek zelen pas trave okoli njega. Tu se napajajo tudi ovce, ki mulijo skromno rastje, se sprehajajo po plaži in buljijo v obiskovalce. Kar nekaj nas je, nekateri se pripeljejo sem vsak dan in uživajo v turkizno zelenem morju, polnem finih drobnih kamenčkov in malih školjkic. Čudovito.
Spet se vržemo v vodo in čofotamo ter se nato zavlečemo kot želve v tople kamenčke in prod ter se nastavljamo soncu. Čisti užitek. Otroci vriskajo in se trudijo zakopati očeta v pesek, pa jim ta tik pred koncem oživi in otrese vse kamenčke s sebe, ko jih, vsakega pod eno roko, odnese s seboj v morje. To je navdušenega smeha in vzklikanja.
Po malem se spravimo nazaj na barko, saj se je sonce že skoraj skrilo za Sv. Vidom, najvišjim vrhom otoka. Ampak paše za oči še ni konec. V sosednjem zalivu, Slana, prav tako imenitnem in lepem, dostopnem le z morja ali po enourni hoji iz Metajne po težko prehodnem terenu, kraljujejo tri jahte.
Ogromne in že na pogled zelo bogato opremljene. Na vrhu se sučejo ogromne telekomunikacijske naprave, na vsaki palubi je osebje, gostje pa se lovijo s skuterji po morju. Prava paša za oči, na eni od jaht je celo grb angleške kraljeve družine. Že vedo, kje je lepo. Kot naš gostitelj, Ivica, ki nam je razkazal svoje ljube kotičke, kamor sam rad zahaja.
Ponovno plujemo mimo rta svetega Nikole s svetilnikom, mimo cerkvice, mimo plaže Bašaca, mimo hiš, mimo hotelov, mimo ljudi, ki so namenjeni v mesto na sprehod in večerjo. Pristanemo in smehljaje ter žarečih oči segamo v močno roko Ivice, ki nas še zadnjič pozdravi in povabi še na kak izlet z njegovo ladjico Kuna.
Krasno popoldne je bilo!
Uživajte tudi vi. Ivica Radan vas bo z ladjico Kuno z veseljem popeljal na izlet. Rezervirajte si svoje mesto po telefonu **385 92 266 95 82 ali po mailu ivica.radan25@gmail.com.
