Za začetek razbijmo osnovne dvome in strahove. Najprej, Puščava Blaca, ki se razprostira na 56 hektarjih površine, ni »puščavska«. Tukaj ni »klasične puščave«, s polno peska in še več peska. Ime, torej Puščava Blaca (po hrvaško Pustinja Blaca), je nastalo predvsem zaradi »puščavnikov«, menihov, ki so na tem koščku otoka Brača stoletja živeli v samoti, molitvi in delu. In, baje, tudi blatu, ki se vali po (večinoma suhi) potočni strugi po velikem deževju.
Foto Ivo Bioćinain HTZ.
In kot drugo, pot do Puščave Blace, ki je od morja oddaljena okrog 3 kilometre (blizu je Bol s svojo svetovno znano plažo) ter je skrita v soteski, ni niti zapletena niti zahtevna. Do samostana/muzeja lahko dostopamo po dveh poteh. Prva je s plovili, z južne strani otoka, preko »Popove vale«, trdijo hrvaški spletni viri. Potem pa se do Puščave Blace, skozi dolino/sotesko Blaca, po razgibani in slikoviti pokrajini, zmerno pešači okrog 45 minut. Kot zanimivost povejmo, da je po tej kozji poti, dolgi okrog 2 kilometra in pol, pred kakšnimi 100 leti 12 krepkih mož nosilo koncertni klavir. Do cilja, do samostana, so po poti popili kar 56 litrov (»mašnega«) vina.
Druga možnost dostopa, ki jo koristi večina turistov, pa je prevoz z avtom ali drugimi vozili, npr. skuterji ali kolesi. Proti Vidovi gori (še eni prekrasni turistični lokaciji) vodi prekrasna asfaltirana pot. Tam blizu Nerežišć (kraj je znan po drevesu, ki raste iz strehe), vas bo cestna signalizacija vodila na utrjeno makadamsko cesto. Če me spomin ne vara, se po tej dokaj ozki neasfaltirani počasi peljemo okrog 15 minut, dokler ne prispemo do manjšega delno urejenega parkirišča. Od tam imamo do Puščave Blaca, mimo zapuščenega naselja Dragovode, le še pol ure počasne hoje. Pešpot je urejena, sploh ni naporna, vsekakor pa s seboj vzemite dovolj vode, pa tudi obutev in (ustrezna) oblačila naj bodo športna. V muzeju vas bodo pričakali prijazni vodiči, pa tudi osvežili se boste lahko …
Foto Ivo Bioćina in HTZ.
Sedaj pa se lotimo zgodbe, ki je stara že skorajda 500 let. Natančneje; sega v leto 1551. Takrat sta z dovoljenjem braškega kneza v skalnato jamo imenovana Ljubitovica pred Turki kot prva pribežala dva duhovnika (glagoljaša) iz Poljic v bližini Splita. Begunca sta tukaj, v naravni jami, ki je bila »izdolbena« v strmi steni, našla borno, vendar varno pribežališče za številne »sobrate«. Že leta 1552 ustanovijo nekakšno »meniško glagoljaško skupnost, ki je temeljila predvsem na delu«, zelo zagnano začno obdelovati borne zaplate rodovitne zemlje in rediti živino.
Kaj kmalu, leta 1570, od cerkvenih oblasti menihi pridobijo dovoljenja za izgradnjo cerkve oz. samostana. Poudarimo pa, da kljub dejstvu, da je bila Puščava Blaca v osnovi samostan, tam živeči menihi nisi bili pripadniki nobenega samostanskega, verskega reda. Hvarsko-braški škof jim je namreč dovolil, da v svoje vrste sprejmejo kogar želijo, brez vpliva verskih inštitucij.
Njihov izvirni, nekakšen modificirani, zadružniški sistem dela in poslovanja (vsi za enega, eden za vse) postane gonilo razvoja Pustinje Blače. Iz skromne »puščavniške« jame z desetletji uspešnega gospodarjenja zrase v strmi skali cel, fantastičen sklop večnadstropnih stanovanjskih zgradb in gospodarskih poslopij z velikim vodnim napajališčem za živino.
Foto Ivo Bioćina in HTZ.
Znotraj Puščave Blace zgradijo tudi šolo (obiskujejo jo otroci vseh okoliških naselij), knjižnico in – seveda – cerkev (ta je bila leta 1588 zgrajena v renesančnem slogu, restavrirano si lahko danes ogledamo v delno baročnem slogu), vse skupaj pa na težko prehodnem terenu zavarujejo še z debelimi zidovi (v dolžino merijo okrog 120 metrov, ponekod v višino celo 8 metrov). Celotna Puščava Blace se, zgrajena v in na skali, zlije z okolico ter postane pravi, zelo dobro ohranjen, arhitekturni fenomen.
Menihi preudarno izbirajo vodje, starešine samostana (običaj je bil, da je starešino skoraj vedno nasledil njegov nečak). Očitno imajo pri tem tudi dokaj srečno roko, saj s številni pravilnimi odločitvami raste tudi moč in bogastvo samostana. Še več, mnogi menihi pokažejo svojo izredno podjetniško žilico, samostan pa postane v določenem obdobju celo najmočnejši gospodarski subjekt na otoku Braču. S številnimi dobrinami, ki jih »s pridihom znanosti« pridelujejo sami (v določenem obdobju za delo v samostanu in na polju zaposlujejo čez 100 ljudi) trgujejo z Benetkami in Dunajem. Tudi med, olivno olje in vino, ki ga še dodatno odkupujejo od kmetov na Braču in za odlično ceno preprodajajo naprej po svetu, krepi njihovo vlogo.
Foto Ivo Bioćina in HTZ.
»Samostanska zadruga« je dolga stoletja delovala predvsem na sistemu dobrega plačila zaposlenim, poštene razdelitve dobrin ter skupnega lastništva. Starešina samostana je na skupnih sestankih določil tekoča opravila za menihe, pa tudi za vso ostalo delovno silo. Po zaključku dela so morali delavci obvezno podati skrbno poročilo. Kdor se ni držal pravil, je bil celo izključen iz skupnosti. Tudi skrbno izbiranje nadarjenih, inteligentnih dečkov za nadaljnje šolanje in vključitvijo v skupnost skupaj s skrbno vizijo razvoja rezultira v velikem bogastvu menihov Puščave Blace.
Menihi v Puščavi Blace so dolga desetletja pridno kovali zelo velike dobičke, naj vas zato ne čudi podatek, »da so še za bolj uspešno delo in poslovanje kupili kar tri trgovske ladje«. Kot zanimivost dodajamo, da je ena izmed njih, jadrnica La Bella, leta 1809 v bitki v splitski luki premagala »na papirju močnejšo« britansko korveto Vilage.
Foto Ivo Bioćina in HTZ.
V samostanu, kjer veliko pozornost namenijo tudi strokovnemu napredku in izobraževanju, v zlatih letih razvoja zgradijo še tiskarno, samostanska knjižnica postane še bogatejša. Dandanes, ko se sprehajamo po muzeju, pa vidimo odseve bogastva še na nekaterih kosih zares lepega, »stilskega« pohištva, na ogled so tudi številni kosi orožja, ter cela zbirka čudovitih starinskih ur … Bogvedi, kaj bi bilo s prihodnostjo Puščave Blace, če ju ne bi »zdesetkovali« dve naravni nesreči (požar leta 1754 in toča leta 1784). Samostansko gospodarstvo začne slabeti, tudi število menihov se začne manjšati …
Od leta 1862 pa vse do zaprtja leta 1963 samostan vodijo menihi iz poljiške družine Miličević. Nikola Milićević (1887-1963) je bil zadnji upravitelj samostana Puščave Blace. Povejmo, da je bil Nikola župnik in učitelj, se je pa zelo zanimal tudi za astronomijo (študij na Dunaju).
Foto Ivo Bioćina in HTZ.
Omislil si je tudi velik teleskop, ki si ga lahko ogledamo, če obiščemo »Pustinjo Blace«. Njegova »zvezdna« razglabljanja so bila objavljena v nekaterih priznanih znanstvenih revijah, na Braču pa so ga obiskovali številni evropski astronomi, zapustil pa je izredno bogato »vesoljsko« knjižnico. Zaradi njegovega znanstvenega dela so dva asteroida poimenovali Miličević in Brač. Baje še dandanes v Puščavo Blace iz vsega sveta prihaja pošta različnih astronomskih društev …
Iz naštetega zlahka izluščimo, da je Puščava Blaca izjemen spomenik človeške vzdržljivosti, trajen spomenik dela in discipline. Še več, Puščava Blaca je pravi kulturni zaklad, je čudovita oaza miru in kamnit, nezlomljiv spomin na bogato preteklost. Ob tem dodajmo, da so »braški puščavski menihi« svoje sanje uspešno pretvorili v resničnost. Dokazali so, da se v samem človeku skriva »neizmerno bogastvo«, da se človek lahko prilagodi in uspešno zaživi tudi v negostoljubnem (če hočete, puščavskem) okolju. Puščava Blace je lep primer »kaj se da narediti dobesedno iz nič«! In si tudi zaradi tega zasluži naš obisk, naš poklon.
Vse fotografije HTZ in fotograf Ivo Bioćina.
