No, če bi imel denar bi si jo jaz tudi. Ali pa vsaj poletno vikendico, saj mi je bila Povlja, ko sem tam preživljal (prekratek) dopust zelo všeč. Nasploh mi je bil zelo všeč cel otok Brač, ampak to je pa že popolnoma druga zgodba, vredna drugih opisov in zapisov. Sedaj se posvetimo kraju Povlja.
Na severovzhodnem delu Brača se je v eno izmed številnih prekrasnih braških morskih uval zavlekla Povlja. To je majhno, vendar zelo simpatično, turistično »mestece«, v katerem prebiva nekaj manj kot 400 človeških duš. Kolikor se spomnim, ima Povlja tri (omembe vredne) spomenike. Ob kamnitem oslu (»magarcu«), ki je simbol dalmatinske tradicije, se lahko fotografiramo, ko na pošti oddajamo razglednice. Drugi spomenik se nahaja nekoliko dalje ob obali, na enem izmed lepših morskih kopališč. To je spomenik v spomin na žrtve druge svetovne vojne, Povljani so ga postavili leta 1984. Tretji spomenik je v kamen krasno vklesan (meni) neznan bradati moški.
Če površno pogledamo na zemljevid opazimo, da je čez morski kanal kakšnih pet kilometrov zračne linije do mogočnega Biokova in slavne Makarske Riviere (Brela, Baška voda in Promajna so »najbližje tam čez«. Vendar se iz samega centra kraja Povlja ne vidijo ti »makarski biseri«, ampak se ponoči v daljavi, tam ob morju, svetlikajo luči piratskega Omiša.
Povlja upravno spada pod občino Selca, ta pa – seveda – v »Splitsko-dalmatinsko županijo«. Najlažje in najbolj poceni se z avtom do kraja Povlje prispe preko trajektne luke v Sumartinu (od tam pa do Makarske je, če me spomin ne vara, kakšne pol ure vožnje z zelo majhnim trajektom, za le okrog 25 avtomobilov). Če pa se na morje odpravljate sami, pa (že zaradi denarja) razmislite, če na Brač ne bi raje leteli z letalom (vem, da je vsaj nekaj časa, v času turistične sezone, obratovala letalska linija Ljubljana – Brač, verjetno pa lahko z letalom na Brač dokaj poceni letite tudi iz Zagreba) …
Večina prebivalcev kraja Povlja se dandanes neposredno ali posredno ukvarja s turizmom. Vendar domačini niso opustili niti poljedelstva (privoščite si odlično domače olivno olje!) niti ribarjenja. Ker smo na Braču, ki je znan po braškem kamnu, tudi marsikateri moški v Povlji službeno »vihti« orodja za obdelavo čudovitega belega kamna.
Družine, ki bodo v Povljo prišle na počitnice, bodo zadovoljne, mnoge celo presrečne. Čeprav Povlja ni ne-vem-kako-znana, vseeno v svojem miru in tišini nudi izreden paket morskih užitkov. Zalivi Travna, Smokvica, Tičja Luka in Tatinja s svojimi odličnimi plažami (tukaj omenjamo Lanterno in Luka Povlja) omogočajo čudovito slano zabavo. Gostiln je v sami vasici le nekaj, toda vendarle dovolj, da ne kuhate v apartmaju, če tega ne želite. Povlja premore dve majhni, pa vendar dokaj dobro založeni, trgovini ter mini slaščičarno. Tukaj si lahko privoščite sladoled, če pa boste imeli srečo, boste zvečer na največjem pomolu ujeli tudi ušesom zelo prijazen klapski koncert.
Kolikor mi je znano v Povlji ni delujočih hotelov, zlahka pa pri zelo prijaznih domačinih najamete soliden apartma ali pa kar celo počitniško hišo. Ob sprehodu ob sami obali boste ugotovili, da je v Povlji nekoč obratoval manjši »hotelčič« (Galeb?!), vendar je bil poleti leta 2018, ob mojem obisku Brača, popolnoma zanemarjen in zapuščen. Domačini o načrtih glede tega objekta niso znali podati nobene konkretne informacije. Spomnili pa so me še, da turistično statistiko o nočitvah izboljšujejo tudi številni evropski morjeplovci, ki radi svoje jadrnice »parkirajo v mirnih in varnih povljanskih slanih vodah«.
Bežen pogled v zgodovino nam razkrije, da je Povlja nastala že v antiki. Takrat je bil varen zaliv v Povlji pomembno sidrišče rimskih galej. Vendar zgodovinarjem ni »toliko všeč« sama »rimska« obala, kot pa sedanji center naselja, ta je od obale oddaljen nekoliko sto metrov in leži nekoliko višje na hribu. Sedaj se tam nahaja župnijska cerkev svetega »Ivana Krstitelja«, ki je bila postavljena na temeljih zgodnjekrščanske bazilike iz petega in šestega stoletja našega štetja. Še sedaj lahko tam, ob cerkvi, vidimo ostanke bazilike, še posebej dobro je ohranjena osmerokotna krstilnica s freskami iz tistega obdobja.
Koncem devetega stoletja so »sklop bazilike« prevzeli benediktinci, ki so zasnovali samostan, ki je bil posvečen »Ivanu Krstitelju«. Ni popolnoma jasno, kdaj je samostan prenehal delovati, najpogosteje pa se v zgodovinskih kronikah omenja leta 1145, ko so ga oropali Neretljani. V drugi polovici 12. stoletja je samostan obnovil opat Ratko.
Ta je skupaj z braško-hvarskim knezom, z braško »gospodo«, leta 1184 sodeloval na zboru v Bolu na Braču. Takrat so veljaki dosegli dogovor, da bo povaljskemu samostanu povrnjena zemlja, ki so mu jo na silo iztrgali. V sloviti Povaljski listini (iz leta 1250) je zapisana pravica poveljskega samostana do zemlje, dokument pa govori tudi o takratnem vsakodnevnem življenju in družbenih razmerah na otoku. Povaljska listina je še posebej pomembna za jezikoslovce, saj je najstarejši ohranjeni dokument napisan s hrvaško cirilico ali tako imenovano »bosančico«. Poveljska listina je danes na ogled v župnišču kraja Pučišće na Braču.
Navedimo še dve zanimivosti, ki ju omenja hrvaška enciklopedija. Prva govori o tem, da je bila Povaljska listina napisana na pergamentu, to je podlagi za pisanje, ki so jo v preteklosti pridobivali iz nebarvanih oguljenih živalskih kož. In kot drugo zanimivost (po wikipediji) navedimo, da se je Povaljska listina ohranila z zares veliko sreče, saj so jo rešili »iz gorečih plamenov« (neka gospodinja v Povljah je poskušala s tem pomembnim zgodovinskim dokumentom zanetiti ogenj!).
Ob obnovi je dal opat Ratko na zahodnem cerkvenem zidu postaviti nova vrata, na zgornjem kamnitem podboju pa je klesar Radonja v cirilici vklesal napis; to dandanes poznamo kot Povaljski prag. V Povlji si lahko pogledamo odlitek tega Poveljskega praga (124x22 cm), original se hrani v splitskem muzeju.
Vendar samostan ni dočakal lepe prihodnosti. Leta 1240 in 1294 samostan napadejo in zelo poškodujejo Omišani, v drugi polovici 14. stoletja pa samostan in cerkev skorajda popolnoma uničijo gusarji. Benediktinci si po tem napadu ne opomorejo, za zmeraj zapustijo Povljo. Šele leta 1415, torej v petnajstem stoletju, dajo braški plemiči obnoviti cerkev. S pripadajočo zemljo upravljajo opati, ti v šestnajstem stoletju zaradi vdora Turkov v Makarsko primorje obstoječe obrambne zidove dozidajo v manjši kaštel. Okrog tega »cerkvenega« jedra, predvsem begunci izpod Biokova, začno graditi naselje s kamnitimi hišami.
Šele kasneje se Povlja razširi tudi proti morju, na obalo, ob pristan. Hvala bogu, dodajamo za sam konec, tako smo »turisti prišli do novega, krasnega počitniškega mesteca«.
Za vse, ki vam je bila Polja všeč v besedi, predlagamo, da s klikom na povezavo pogledate še razkošno (amatersko) fotogalerijo.
