Članice Praputnjaških društev dediščine so svoje goste popeljale po zeleni dolini Dolčina, kjer je bilo prvotno naselje, vse do suhozidnih vinogradov Takale (dela Bakarskih prezidov), ki so v preteklosti spodbudili izreden razvoj Praputnjaka.
- Dolčina - zaščitena podeželska skrivnost Praputnjaka
Praputnjak se dviguje visoko nad Bakarskim zalivom, vendar pa je bilo prvotno naselje v zeleni, rodovitni kraški dolini Dolčina, katere središče je danes zaščiteno podeželsko okolje. Rodovitna dolina Dolčina je Praputnjačanom omogočala, da so živeli od kmetijstva, saj je bila tu rodovitna zemlja in izviri pitne vode - za ljudi (studenec) in živino (lokev), ki se pogosto nahajajo ob glavnih prometnih poteh.
- Novo naselje na višini s pogledom na Kvarner
Z izgradnjo Karolinške ceste v prvi polovici 18. stoletja so pričeli Praputnjačani svoje hiše graditi v njeni bližini na višini nad Dolcem, s prekrasnim pogledom na Bakarski in Kvarnerski zaliv. Selitev na novo lokacijo sovpada s prvim valom emigracije. Praputnjačani niso pozabili svojega rodnega kraja in so svoj težko zaslužen denar pošiljali domov, da bi prehranili družino, šolali otroke, kupili nov kos zemlje ali naredili zbiralnike za vodo.
- Edino mesto v bakarskem okraju z dvema javnima zbiralnikoma vode
Pitna voda je bila v Primorju vredna toliko kot zlato, zato so v tem času zbiralniki vode postali pravi statusni simboli. Praputnjak je edino mesto na področju mesta Bakar, ki je imelo kar dve javni cisterni. Tako je bilo očitno, kak pomen je imela dostopnost vode tudi za najsiromašnejše prebivalce, ki si niso mogli privoščiti lastnega zbiralnika vode.
- Spodbude za kmetovalce že v 19. stoletju
Napredno razmišljanje so Praputnjačani pokazali že ob koncu 19. stoletja. Med leti 1882 in 1900 je Gospodarsko društvo Praputnjak s pomočjo zemljiške subvencije domačinom brezplačno delilo, med ostalim, veliko količino semen, sadik trte in sadnega drevja, živino za razplod, obdelovalno orodje in stroje, kar jim je omogočalo uspešno kmetijstvo, še zlasti vinogradništvo in živinorejo.
- Takala - prva registrirana kulturna krajina
Del Bakarskih prezidov, imenovan Takala, je bil zaradi svojega položaja in gradnje suhozida razglašen za prvo registrirano kulturno krajino v Republiki Hrvaški pod okriljem Ministrstva za kulturo.
- Od vinske trte Beline do Bakarske vodice
Daleč znano peneče vino Bakarska vodica so pridelovali prav na področju Takale, kar je Praputnjačanom prinašalo znatne dohodke. Letna proizvodnja je bila konec 19. stoletja 30 vagonov letno. Za vrednost letne proizvodnje in prodaje vina pa se je v mestu lahko zgradila ena zidana stanovanjska hiša.
- Vrhunsko penino so ustvarjale izključno ženske roke
Ker v Primorju nimajo kleti, so grozdje nosili v praputnjaške gostilne, kjer so postopek izdelave vrhunske penine, zaradi čistoče in urejenosti postopka opravljale izključno ženske, kar je v Evropi prava redkost. Proizvodnja Bakarske vodice v gostilnah počasi izginja in izumira, družina Antić pa je še zadnja, ki na svoji družinski kmetiji praputnjaško Bakarsko vodico izdeluje na tradicionalen način.
- Takala v National Geographicu
Fenomen strmih Bakarskih suhozidnih teras je že leta 1962 opazil časopis National Geographic, ki je objavil zgodbo o vinogradih Viktorja Tadajevića in njihovem težaškem obdelovanju. Novinarja M. Grosvenora je fascinirala strmina vinogradov nad morjem in je zapisal: "Priobalne ladje plujejo tako blizu obale, da lahko skoraj utrgaš grozd s trte kar s palube!"
- Mali kraj na ravni mesta
V Praputnjaku pravijo, da je bil vsak prodan liter Bakarske vodice vložen v izobraževanje in napredek kraja, ki je prav zaradi tega v mnogočem dosegel mestne ugodnosti. Praputnjačani, ki so emigrirali, so prav tako pošiljali denar, in je tako monumentalna cerkev svetega Josipa nastala prav s trudom izseljencev, ki so kopali Sueški prekop. Mnogi od njih so bili nepismeni in so šolali svoje otroke, da bi si lažje in ceneje dopisovali s svojimi družinami v rodnem kraju.
- Vrhnja - oživela noša praputnjaških težakinj
Črnobela noša, imenovana "vrhnja", je bilo običajno delovno oblačilo pridnih prašutnjaških težakinj, ki jo sestavlja nekaj slojev: fris, naprsnik, vrhnja, tarvez, copati in robec. S ponosom jo nosijo in pred pozabo ohranjajo članice dediščinskih praputnjaških društev.
