Ivan Meštrović
se je rodil na Hrvaškem, a njegovo umetniško pot poznajo po vsem svetu. Njegova dela, sodeloval je na vsaj 150-ih razstavah, so vredna tako pozornosti kot hvale.
Meštrovićevo življenje se je pričelo 15. avgusta 1883 v Vrpolju na Hrvaškem, Slavonija (tam je bila leta 1972 postavljena tudi spominska galerija). Imel je preprosto otroštvo, ki ga je preživljal v Otavicah na kamnitem območju Dalmacije (Šibenik – 42 km, Knin – 25 km, Split – 62 km). Pasel je ovce, a bil je zelo inteligenten (otrok). Pri dvanajstih letih se je sam naučil brati in pisati.
Kot najstnik se je ukvarjal z literarnim ustvarjanjem in že pri šestnajstih letih je začel desetmesečno urjenje svojih kiparskih sposobnosti v kamnoseški delavnici v Splitu. Lastnik delavnice je bil Pavle Bilinić, ki je odkril Meštrovićev talent in ga pozval k vajeništvu. Njegova žena Regina Bilinić, visokošolska učiteljica, mu je pomagala pri izobraževanju.
Ivan Meštrović se je po tamkajšnji odlični izkušnji želel vpisati na Akademijo likovnih umetnosti na Dunaju. Njegova prošnja za vpis je bila sprva zavrnjena, in sicer zaradi neuradnega šolanja v delavnici. Tako je učenje nadaljeval pri kiparju Ottu Königu. Po enem letu je bil leta 1901 vendarle sprejet na akademijo v kiparski razred in kasneje je nadaljeval študij arhitekture.
Na Dunaju Meštrović ni le razvijal lastnega umetniškega sloga in nadgrajeval svojega kiparskega znanja z znanjem arhitekture. Spoznal je tudi svojo prvo ženo Ružo Klein, s katero se je poročil že leto pred zaključkom šolanja.
Svojo prvo razstavo je gostil istega leta, ko je končal akademijo, in sicer leta 1905 v Zagrebu. Razstavljeno je bilo eno izmed njegovih prvih pomembnih del »Majčinska briga«, ki ga je odkupil sam avstrijski cesar. Istega leta je Meštrović postavil svojo prvo javno skulpturo »Poprsje Luka Botrića« v Splitu, na današnjem Trgu Republike.
Po končanem študiju je Meštrović skupaj z Ružo, na pobudo slavnega kiparja Augusta Rodina, začel potovanje po Italiji, Angliji in Franciji, dokler se leta 1908 nista ustalila v Parizu.
Njegovo delo med potovanjem ni počivalo. Vsaj v Londonu ne, kjer se je udeležil mednarodne umetniške razstave. Tudi v Benetkah ne, kjer je leta 1907 sodeloval na Bienalu – svetovno znana prireditev in razstava sodobnih umetnikov.
Med življenjem v Parizu je Meštrović doživel točko preloma v svoji karieri. Sprva je razstavljal v Salonu d"Automne, ki je bil odprt le nekaj let prej, in sicer leta 1903. Med letoma 1908 in 1911 je izdelal več kot petdeset skulptur. Kljub življenju v tujini je Meštrović ustvarjal v skladu z dogajanjem v svoji domovini Hrvaški.
Navdihovala ga je jugoslovanska ideja, ki je razcvetela med južnoslovanskimi državami in hrvaška zgodovina, predvsem bitka na Kosovu.
Kipar je zasnoval idejo in nato model za tempelj Vidovdan, ki pa žal nikoli ni postal realnost. V templju naj bi stale figure epskih junakov kosovskega mita, ki so se borili proti Turkom in predstavljajo narodno moč, pogum, neodvisnost in vztrajnost. Leta 1911 je Meštrović prejel prvo mesto na področju kiparstva na mednarodni razstavi v Rimu prav za delo iz Kosovskega cikla.
Kasneje, med prvo svetovno vojno, so bila njegova dela interpretirana kot upor proti avstro-ogrskim okupatorjem. Zaradi svojih politično-udarnih del se je Meštrović bal za ženino in svojo varnost. Avstrijska oblast mu je celo prepovedala odprtje lastne razstave v Splitu.
A s tem se njegovo politično udejstvovanje še zdaleč ni zaključilo. Med prvo svetovno vojno je bil Meštrović eden izmed treh ustanoviteljev jugoslovanskega Narodnega komiteja za zaščito Dalmacije pred širitvijo italijanskega ozemlja. Ta je imel bazo v Londonu. Tam je lahko nadaljeval tudi svojo umetniško ustvarjanje. Samostojno je razstavljal v Victoria and Albert Museum v Londonu.
Ko se je iz življenja v Rimu in Londonu vrnil v Pariz, je začel ustvarjati po krščanskih motivih. Napravil je veliko razpelo (Raspeće Veliko) in več lesenih reliefov. Nikoli se ni popolnoma ustalil, zato se je preselil v Ženevo in Cannes ter ponovno v Pariz, dokler se leta 1919 ni odločil za vrnitev v rojstno deželo.
Prebival je v Zagrebu, kjer je bil izbran za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Njegova ljubezen in podpora do južnih Slovanov, predvsem umetnikov, se je odražala tudi v organizaciji Razstave jugoslovanskih umetnikov v muzeju umetnosti Petit Palais v Parizu. Kljub pogostim krščanskim motivom številne Meštrovičeve skulpture preveva močan pridih erotike.
V Zagrebu je Meštrović nadaljeval z deli po cerkvenih motivih, spoznal svojo drugo ženo in mater njunih štirih otrok, Olgo Kersterčanek. Postal je profesor in kasneje rektor na Akademiji za umetnost in umetno obrt v Zagrebu. Kljub uspehih, ki jih je doživel v domovini, se je leta 1924 odločil za selitev v ZDA. Razstavljal je v različnih mestih Amerike, vmes pa spet na Hrvaškem, v Franciji, Italiji in Švici.
Njegovo konstantno potovanje se ni zaključilo niti, ko je bil aretiran. Leta 1941 so ga zaprli ustaši v Splitu, ko je hotel emigrirati v Anglijo. V ječi je preživel štiri mesece, ko so ga spustili, je takoj v Italijo in naprej v Švico, kjer je dalje razstavljal. Iz smeri kiparstva je svoje veščine razširil v ustvarjanje oljnih slik, ki jih je združil v knjigo Dennoch will ich hoffen … Ein Wihnachtsgespräch – »Kljub temu želim upati … Božični pogovor«.
V Ameriki je razstavljal v muzeju Metropolitan v New Yorku. Bil je prvi živeči umetnik, ki mu je to uspelo. Leta 1954 je prejel ameriško državljanstvo in v Indiani prebival vse do svoje smrti. Med tem je bil imenovan za člana Ameriške akademije za umetnost in književnost, izdal je knjigo »Uspomene na političke ljude i događaje« - Spomini na politične dogodke in ljudi, in prejel različna priznanja in odlikovanja.
Ivan Meštrović je umrl 16. januarja 1962, v svojem 79-em letu, za posledicami kapi. Pokopan je bil tam, kamor je skozi vsa leta pripadalo njegovo srce, v Otavicah na Hrvaškem, v družinsko grobnico. Toda dela Ivana Meštrovića živijo dalje, ogromno jih je razstavljeno v naši neposredni bližini, na Hrvaškem. Vsi bi si jih morali ogledati, saj so na nek način ogledalo naše zgodovine.
Izpostavljamo tudi nekaj »prostorov«, ki so posvečeni življenju in delu Ivana Meštrovića, tam si lahko ogledamo številna njegova dela. Ivan Meštrovič je leta 1952 te štiri svoje hrvaške objekte in 132 svojih del poklonil hrvaškemu narodu:
- ATELJE MEŠTROVIĆ v ZAGREBU
Atelje Meštrović (ali Atelier Meštrović) je obnovljen nekdanji dom slavnega umetnika in njegove prve žene Ruže v Zagrebu. Atelje najdemo v »zgornjem Zagrebu«, na naslovu Mletačka 8, blizu Markove cerkve. Atelje ima vlogo muzeja, v katerem je stalna razstava izključno Meštrovićevih del. Razstavljena so njegova dela iz življenja v Zagrebu, in sicer vse od končanega študija do leta 1942 oziroma njegove aretacije.
Z ogledom doživimo vpogled v njegovo zgodnjo impresionistično ustvarjanje, fragmente Kosovskega cikla, ekspresionistično ustvarjanje po cerkvenih motivih in klasično ustvarjanje.
Najznamenitejša dela po verskih motivih se nahajajo prav v Ateljeju. To so skulpture sv. Janeza Krstnika, Prvo Križanje in Mojzes. Osebni dotik Meštrovića se posebej kaže v portretu njegove prve žene.
- GALERIJA IVANA MEŠTROVIĆA v SPLITU
Prekrasna Galerija Ivana Meštrovića (velik Meštrovićev muzej) je postavljena v Splitu, nahaja se na območju mestne četrti Meje, na slikovitem polotoku Marjan. Tukaj je slavni umetnik zasnoval in postavil čudovito rezidenco za delo in bivanje, toda italijanska, fašistična okupacija (leta 1941) mu je podrla njegove načrte in ga naredila za vojnega begunca.
V Galeriji Meštrovič si lahko tako ogledamo vse od njegovega pohištva, bronastih portretov (njegovih družinskih članov), sakralne skulpture, risbe, dokumentacijo iz Meštrovićevega življenja. V Galeriji Meštrović verjetno največ občudovanja plenijo umetnikove mojstrovine iz marmorja (Psiha, 1927.; Kontemplacija, 1924.), brona (Daleki akordi, 1918.; Kiklop, 1933.; Perzefona, 1946.; Gospa s djetetom, 1917.; Job, 1946.), lesa (Žalosni anđeli i Veseli anđeli, 1916.) in mavca (Rimska Pietà, 1943.).
- MEŠTROVIĆEVA CIRKVINA – KAŠTILAC v SPLITU
Meštrovićeva Cirkvina – Kaštilac leži ob morju in je prenovljena renesančna hiša družine Capogrosso.
Ta manjši umetniški kompleks je dokaj blizu Galerije Ivana Meštrovića in se lahko do njega sprehodite kar peš.
V obnovljeni kapeli je postavljen cel niz lesenih stenskih plošč s sakralno tematiko, ki jih je izrezal Ivan Meštrović.
- CERKEV PRESVETEGA ODKUPITELJA v OTAVICAH
Cerkev Presvetega Odkupitelja je v bistvu grobnica družine Meštrović v Otavicah. Stoji na 20 metrov visokem hribčku, Paraćevi glavici, ki je le 10 minut hoda oddaljen od družinske hiše Meštrovičevih.
Grobnico je zasnoval sam Ivan Meštrović in v njej je tudi pokopan skupaj s svojo materjo, očetom, bratoma in drugo ženo Olgo. Grobnico krasijo oltar, podobe Kristusovega rojstva in drugi krščanski prizori. Na vhodu, v bronastih vratih, je Ivan Meštrović upodobil člane svoje družine, vendar so vrata med »domovinsko vojno« ukradli.
Umetnikova (pomembna) dela so razmetana po vsem svetu, mi bomo tukaj omenili še naslednje (večje projekte):
1. »Zdenec života«, postavljen pred HNK v Zagrebu
2. »Povijest Hrvata«, original je na Dedinju, v Beogradu, narejenih je nekoliko replik
3. Dom hrvaških likovnih umetnikov oz. Meštrovićev paviljon (arhitektura)
4. Spomenik škofu Josipu Juriju Strossmayeru, Zagreb
5. Spomenik Indijancem (Strijelac), Chicago, ZDA
6. Grgur Ninski, spomenik v Splitu, izpred Zlatih vrat pred Dioklecijanovo palačo
7. Njegošev mavzolej na Lovčenu
8. Spomenik neznanemu junaku na Avali, Beograd
9. Pobjednik, Beograd
10. Kip Nikole Tesle, Zagreb
11. Job, univerza v Syracuzi, New York
12. Kip Jurija Dalmatinca v Šibeniku
Ivan Meštrović je s svojim ustvarjanjem udaril neizbrisljiv pečat v umetnostni zgodovini, in sicer ne samo Hrvaške, temveč celotnega sveta. Njegova dela so dobro ohranjen prikaz vse od erotičnih figur, krščanskih motivov, zgodovinskih podob do njegovega osebnega življenja. Prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da so Meštrovićeva dela vredna ogleda v vseh smislih kulturnega in zgodovinsko-umetniškega svetovnega pogleda.
Ps. Za fotografije se zahvaljujemo fotografu Zoranu Alajbegu, splitski Galeriji Ivana Meštrovića, Muzejem Ivana Meštrovića (glej: www.mestrovic.hr) in TZ Zagreb.
