, vendar mi je zgodovina zelo všeč in rada vem, kaj je bilo »nekaj pred nečim« in zakaj je nekaj danes prav takšno kot je. Ker vse ima svoje korenine v preteklosti.
Sveti Petar u Šumi, Kringa, Tinjan, Ježenj in Pazin. Ko se na primer premikate po teh krajih, boste vedeli, da so zgodovino tega območja pred sto leti zaznamovali istrski preroditelji, npr. Juraj Dobrila, pa tudi tisti, ki so se borili proti italijanizaciji in ohranili hrvaški duh in jezik, med njimi Božo Milanović.
Tudi istrska duhovščina je imela pomembno vlogo v zgodovini Istre, prebivalci osrednje Istre pa so bili duhovnikom naklonjeni in jih spremljali/sledili na njihovi poti.
No, me tri (kolesarke) se tega poletnega vikenda nismo odločile za to pot, samo zato, da bi počastile te znane ljudi istrske zgodovine, katerih spominska obeležja so postavljena v Kringi in Tinjanu, ampak tudi zato, da bi uživale v čarih tega dela polotoka Istre, naravi in čudovitih poteh, ki vodijo v raznolika območja in se končajo točno v središču Istre.
Zgodovina je bila le dodaten bonus, ki nas je pritegnila in spodbudila, da smo lahko s poznejšim preučevanjem učbenikov zgodovine razčistile nekatere svoje dvome in vprašanja. In se naučile nekaj novega.
Vso pot nas spremljajo cerkve, kalvarije, nenavadne legende ... Kolesarski izlet se začne pri prvi kalvariji, tisti v Žminju, ki slovi kot najstarejša v Istri (18. stoletje). Izberemo smer proti kraju Sveti Petar u Šumi, po kolesarski poti 241 vse do mesta Tinjan, ampak z obvozom, ko smo zavile proti Kringi.
Morda bi tokratno kolesarsko izletniško poimenovali tudi od kalvarije do kalvarije, ker smo jih na poti videle kar štiri. Zanimivo je, da so kalvarije specifične za notranjost Istre. Na istrski obali ne boste videli teh spomenikov, teh zaobljub vere. Ime kalvarija izhaja iz latinske besede calva, kar pomeni gola lobanja ali Golgota, simbolizira hrib v bližini Jeruzalema, na katerem naj bi bil križan Jezus Kristus.
V Istri so kalvarije večinoma gradili v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, danes pa ima kalvarijo skoraj vsako večje naselje v notranjosti Istre - Pazin, Beram, Tinjan, Kringa, Gračišće, Sveti Petar u Šumi, Žminj, Boljun, Paz.
Kalvarijo v Žminju najdemo ob cesti, tik preden zavijemo proti naselju Sveti Petar u Šumi. T.i. »supetarska kalvarija« nas pričaka sredi cestnega krožnega toka (!!!), tik pred vstopom v Sveti Petar u Šumi. Tukaj je tudi sedež istoimenske občine z več raztresenimi zaselki, ki se nahajajo nad Drago, rodovitno dolino.
Me se odpeljemo proti glavnemu trgu, po eni izmed petih cest, ki se stekajo v zanimivo krožišče (edino na Hrvaškem, ki ima kalvarijo).
Tukaj morate obvezno vstopiti v župnijsko cerkev »Svetog Petra i Pavla Apostola« in obiskati pavlinski samostan, ki se drži cerkve. Res bi vam bilo žal, če tega ne bi storili. Cerkev je brez pajkov (:-)), bogato okrašena, pustila vas bo brez sape. Enako kot samostan, ki ga preveva mir tega območja in nežnost domačinov, t.i. »Supetarcev«.
Korina in Snježana sta bili navdušeni, enako kot jaz, ko sem prvič zakorakala v cerkev in samostan. Čeprav Sveti Petar u Šumi nima značilne oblike istrskih kamnitih »gradičev«, to še ne pomeni, da nima svojega šarma. In iz leta v leto raste turistična ponudba kraja, ki je že sedaj na zavidljivi ravni.
Če želite na izlet v ta kraj, si lahko poleg ogleda cerkve in samostana, omislite še obisk kakšne od družinskih turističnih kmetij, ki ponujajo domače klobase, zaščitni znak kraja. Tukaj je tudi sirarna Latus (s svojim cheese barom), vinska klet Sylvis, destilarna Frane, najdejo se tudi pršutarne. Vsi gostinsko-turistični objekti imajo svoje degustacijske sobe, tako da lahko ostanete dlje in uživate z družino ali prijatelji.
Toda punce gremo dalje, kolesa se že vrtijo, v smeri Drage proti Kringi in Tinjanu. To so kraji, ki jih krasi bogata zgodovina, a tudi še bogatejše ljudske legende. V zeleno dolino se spuščamo po strmi makadamski cesti. Tu bodite previdni, ker pot ni posebej urejena, to še posebej velja za obdobje po močnem deževju.
Na dnu dolinice vijuga cesta, okoli katere so tkane zelene krošnje stoletnih dreves. To je lepa pot, senca dreves nam osveži to poletno jutro. Točno to potrebujemo, ko se s kolesi začnemo znova vzpenjati. Ta odsek je še posebej osvežujoč zaradi globoke sence, ki zadržuje vlago, jutranje rose in - po dežju - luž na cesti.
V poletnem času je to - popolnost. Tu nas čaka Kringa. To je tudi prvič, da sem prišla v ta kraj, ki mi je znan po krvavi legendi o Juretu Grandu vampirju oz "štrigunu" (tedanji lokalni naziv za vampirja).
Kringa je kraj, ki je zaslovel po legendi o vampirju z imenom Jure Grando. Vendar pa sami prebivalci Kringe, zlasti starejši, na vprašanje o vampirju Grandi niso ravno navdušeni. Kako to vemo? Ko smo šle mimo njihove kalvarije iz leta 1876 in prišle v župnišče, smo vprašale starejšega moškega, »barba«, kje je Jure Grando. "O čem govoriš? Tu ni ničesar! To je neumnost,"je odgovoril barba in zelo hitro izginil.
Me smo se le začudeno pogledale, ker nismo pričakovale takšnega odgovora. Mislile smo, da vsi prebivalci v Kringi negujejo in cenijo to legendarno zgodbo. A očitno starejšega domačina vprašanje o najbolj znanem istrskem vampirju iz 17. stoletja, ki je znan tudi kot prvi evropski vampir, ni najbolj razveselilo. Vendar mi kljub temu poglejmo zakulisje te strašljive in krvave zgodbe.
Po ljudskem pripovedovanju je vampir Jure Granda maltretiral istrski kraj Kringa med letoma 1656 in 1672. Imenovali so ga tudi prvi evropski vampir, ker so to prvi zapisi o vampirju na stari celini. O njem je namreč že leta 1689 pisal kranjski plemič in polihistor Janez Vajkard Valvasor v svojem slavnem delu Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogthums Crain).
Valvasor je zabeležil pripovedovanje prebivalcev Kringe, tudi o zaključnem dejanju, ki se je zgodilo leta 1672, šele 16 let po izredno mučnih in kontinuiranih dogodkih v kraju. Vse se je začelo, ko je bil Grando leta 1656 pokopan na vaškem pokopališču, nato pa se je domačinom začel pojavljati kot »štrigun« oz. vampir. Na začetku je trkal na vrata duhovnika, ki ga je pokopal. Njegova žena, vdova, je po njegovi smrti trdila, da jo ponoči obiskuje, nadleguje in posiljuje. Ponoči je obiskoval tudi druge vaščane, napovedoval smrt v hiši. Skratka – vampir je sejal strah in nemir v kraju.
Na koncu mu je na rep stopil domači župan Miho Radetić in se s skupino domačinov odpravil na pokopališče. Tam so imeli kaj videti. Telo Jureta Grande je bilo nerazkrojeno in celo nasmihal se je. Z glogovim kolom so ga poskušali zabosti v srce, a jim nikakor ni uspelo, zato so mu odsekali glavo. V tem trenutku se je iz groba zaslišal strašen krik, istrski vampir je začel trzati in se premetavati, kot da je živ.
Toda po odstranjeni glavi Juretu Grandi so čudni dogodki v kraju vendarle potihnili. To je precej krvava in srhljiva istrska legenda, bi rekla. Ampak to ni nič nenavadnega. Morebiti drugi istrski kraji v notranjosti nimajo svojih vampirjev, a po starih legendah so se otroci, pa tudi tisti starejši, bolj vraževerni, vedno bali »štrigunov«, pa tudi drugih nadnaravnih bitij z onega sveta, ki so jim bile dane različne, predvsem negativne, moči. Da o urokih ne govorimo.
Danes so tako priljubljena vraževerja padla v pozabo, zato za svojo nesrečo in bolezen ne krivimo več nobene višje sile. Zato o Juretu nismo več spraševali, ampak smo se vseeno odpravili na tamkajšnje pokopališče ob župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla iz leta 1787, torej je tukaj še ena cerkev z istim imenom kot tista na sosednjem hribu v Svetem Petru u Šumi, ki je bila zgrajena le 30 let prej. Po zunanjem videzu sta si celo podobni.
Tu se pogled odpira na dolino, iz katere smo pravkar prikolesarile. Svež zrak nas je pozdravil na robu pokopališča. Spomini na Jureta Granda so tukaj zbledeli, ostali za nami. Hvala bogu. Preidimo na kratek ogled majhnega kraja, Kringe. Tik ob cerkvi je trg, nepogrešljivo drevo »ladonja« in dva vodnjaka.
Ker se je v tem kraju rodil Božo Milanović (1890-1980), so mu v rojstnem kraju v čast postavili spominsko ploščo. Kdo je bil ta slavni duhovnik in kulturni delavec, o katerem sem veliko slišala od svojega očeta? Hvalil ga je kot enega od velikanov istrske zgodovine.
In to zato, ker je odgovoren za združitev Istre z domovino Hrvaško. Bil je eden izmed predstavnikov Istre na mirovni konferenci v Parizu leta 1946, na kateri so odločali o usodi Istre po vojni.
In ne samo to. Med italijansko oblastjo Istre med obema vojnama je bil eden redkih, ki je s političnim delovanjem promoviral pravice Neitalijanskega prebivalstva, zlasti hrvaške in slovenske inteligence. Zaradi njegovih prepričanj so mu fašisti leta 1922 zažgali njegovo župnišče v Trstu, kjer je služboval. Včasih je težko verjeti, da v Istri ne bi mogli tekoče govoriti hrvaško.
Pot nadaljujemo proti bližnjemu kraju Tinjan, zasledujoč evropski suhozid, ki je bil utemeljen leta 2007. Gre pravzaprav za akcijo ohranjanja istrskega suhozida, ki povezuje Tinjan in Kringo v dolžini štirih kilometrov, pri obnovi pa lahko sodeluje vsak.
Trik je v tem, da je vsakemu nameščenemu, dodanemu kamnu dodeljena številka, "graditelj" pa prejme potrdilo, ki potrjuje, da je graditelj suhozida. Ob starem suhozidu, ob gozdni poti, uživamo v vožnji v smeri kraja, ki se ponaša s tem, da je glavno mesto istrskega pršuta, a tudi kraj, znan po kovačnicah.
Prispemo v Tinjan, ki morda nima veliko turističnih in gostinskih objektov, a očara s svojo lepoto in zgodovino.
Zgodovina kraja Tinjan sega še v rimske čase, ko se je imenoval Attinianum, kar verjetno izvira iz imena rimskega veterana, ki mu je pripadal, in je varoval meje poreškega agerja. Njegova obrambna vloga se nadaljuje naprej skozi zgodovino, tako je bil Tinjan v srednjem veku utrdba, ki je varovala meje Pazinske grofije pred plenilskimi Benetkami. Goriški grof Albert IV. je okoli naselja leta 1342 zgradil nova mestna obzidja in obrambne jarke, sledovi le teh so še danes vidni dokaj razločno.
Leta 1578 je Tinjan pridobil status mesta. Imel je avtonomno oblast, na čelu z županom, ki so ga mestni veljaki suvereno izvolili pri okrogli kamniti mizi. Glasovanje za župana je potekalo na zelo, zelo zanimiv način. Okoli okrogle kamnite mize so se posedli kandidati za župana, na sredino mize so postavili kakšno žuželko, ponavadi bolho. Kandidati so svoje (dolge) brade tudi dali na isto mizo, v bitki za župana pa je zmagal tisti kandidat, na čigavo brado bi bolha (žuželka) zlezla najprej.
Čudna so pota demokracije, kajne?! Šalo na stran, za mizo z 12 sedeži je redno zasedala, razpravljala in odločala samouprava okrožja Tinjan, ta je bila izvoljena enkrat letno, običajno okrog cerkvenega praznika »sveti trije kralji«, sestavljala pa sta jo dva sodnika in 10 starešin. Glasovali so vsi voditelji (pomembnejših) tinjanskih družin. Samoupravno telo se je sestajalo enkrat tedensko, po kratki maši so se usedli za mizo in sprejemali vse pomembnejše odločitve za kraj Tinjan.
Slavna kamnita miza še vedno stoji v središču Tinjana, na majhnem travniku pod stoletnim drevesom. Še danes je tukaj zbirališče domačinov, a na srečo župana dandanes ne izbirajo bolhe, ampak le domačini. Tukaj ne zamudite pogleda na dolino in na kip svetega Ivana Nepomuka, zaščitnika pred poplavami, ubogih in graditeljev mostov.
Mimogrede, »kamnita županska miza« se nahaja v starem delu Tinjana, zelo blizu župnijske cerkve in starega mestnega jedra, ki je ohranilo svoje srednjeveške značilnosti - majhne ozke kamnite ulice in stare hiše. Najstarejša je iz leta 1442. Med potjo, če si bolje pogledate, vas bodo navdušili simboli na hišah, ki poudarjajo poklice nekdanjih lastnikov.
Med uličicami se premikamo vse do cerkve sv. Simona in Jude Tadeja iz 18. stoletja. Zgrajena je bila v baročni dobi. Ob cerkvi je spomenik še eni veliki osebnosti istrske zgodovine - Jurju Dobrili (1812-1882), ki se je rodil v bližnjem Ježenju, kamor bomo nadaljevali po Tinjanu. Doprsni kip je dobil tukaj, ker je obiskoval šolo Casamara v Tinjanu. Dobrila je bil ugledni škof, tiskar in dobrotnik iz Istre ter eden od nosilcev hrvaškega narodnega preporoda v Istri.
Od leta 1857 do 1875 je bil Dobrila poreško-puljski škof, od leta 1875 do smrti pa tržaško-koprski škof. Živel je torej v zelo burnem času, ko je bil boj za hrvaški jezik in hrvaško kulturo v polnem teku.
Ker je bil njegov veliki prijatelj in študijski kolega v Avstriji največji hrvaški škof Josip Juraj Strossmayer, je Dobrila zelo hitro začel zastopati njegove narodno zavedne ideje. Dobrila je postal goreč zastopnik pravic Hrvatov in Slovencev ter bil v tedanjem času nesporni vodja hrvaškega narodnega preporoda v Istri.
Škof Dobrila se je zavzemal tudi za uvedbo slovanskih jezikov v šole in javno življenje, financiral je izobraževanje otrok v hrvaškem delu monarhije ter spodbujal hrvaške in slovenske kmete v Istri k branju knjig v materinem jeziku. Hkrati je spodbujal izid prvega hrvaškega časopisa v Istri - Naše sloge leta 1870, izdal pa je tudi molitvenike in zbirko pravljic in pregovorov. Bil je tudi poslanec v istrskem parlamentu.
Po lagodnem ogledu središča Tinjana, za katerega sem prebrala tudi, da so v zgodovini njegovi možje nosili kite ter da so »kradli ženske« iz bližnjega Žbandaja, se spustimo malo nižje do zadružnega (vaškega) doma na krajši oddih s kavo in kovanjem načrtov kako nadaljevati naše kolesarsko potovanje.
Vemo, da nas čaka še spust do doline, do tinjanske Drage, kasneje pa tudi vzpon. Zato si privoščimo dodatno osvežitev in krenemo do Ježenja. Zapustimo vse uradne kolesarske steze in gremo svojo pot v smeri Dobilina mesta, nato Ciburi in Heki do glavne ceste Pulj-Pazin.
Med potjo zakričim: "Pazi!" Neznana kača je počasi plezala čez »našo kolesarko pot«. V bistvu to i nič čudnega za poletje. Kača je hitro pobegnila, me pa tudi. :-)
Spet je pred nami še en »zeleni vzpon«. Vzpon je morebiti še nekoliko bolj strm od tistega proti Kringi, toda na srečo je tukaj cesta asfatirana, pa tudi debela senca nam znatno olajša vzpon do Ježenja. V rodni vasici škofa Jurja Dobrile se skorajda ne ustavljamo, ker zdaj hitimo na naslednjo in zadnjo postajo na naši kolesarski ruti - in to je središče Istre.
Med potjo se nam nasmihajo lepo urejene kapelice (križi), okrašene s šopki rož, skorajda kičasta dvorišča in lepo pokošeni travniki, grmi rož se nam klanjajo iz vaških vrtov in sadovnjakov. Vasi v tem delu Istre so zelo lepo urejene, skrbi se za vsako podrobnost: od zelenih mej, do umetelnih travnikov in s šarmom urejenih zelenjavnih vrtov in gredic, tudi drevoredov. Pravi primer tega je vas Heki, ki je splošno znana po harmoniji vaščanov pri številnih skupnih delovnih akcijah. Pohvalno je, kako lahko skupnost veliko naredi za kakovost življenja vsakega posameznika. Lahko je vzor številnim vaškim skupnostim.
Za krajem Ciburi punce prečkamo železnico. In ravno takrat pripelje vlak. Pisan, nalašč za fotografijo. Je pa daleč od sodobnega vlaka, da ne govorim o železnici. Nujno potrebuje naložbeno injekcijo. Morda današnja železnica ne bo tako slikovita in romantična kot nekoč, a bi vsaj vendarle povezala notranjost Istre z njeno obalo. Tako kot je to naredila že nekoč prej.
Sedaj kolesarke iščemo središče Istre. Po zemljevidih vidimo, da se središče Istre nahaja takoj za vasico Trošti. Ne preostane nam drugega kot spet sesti na kolo, zagnati pedala in pognati kolesa. Še malo se peljemo po asfaltu, nato pa nas ozka cesta pripelje do makadama in nekje sredi travnikov in gozdov vendarle najdemo središče našega polotoka.
Nahaja se na desni strani ceste in ga sprva, če niste pozorni, morda sploh ne vidite zaradi visoke trave in cvetja. Ker pa je zraven gugalnica, postaneš pozoren in se ustaviš.
Tukaj je središče Istre, obeležuje ga majhna piramida z besedami "središte Istre", tudi v angleškem jeziku in v neizogibni glagolici, ki je še en sladek simbol Istre.
Ta točka, središče Istre, je bila točno določena leta 2002 z določitvijo težišča trikotnika, ki povezuje tri najbolj oddaljene točke istrskega polotoka.
Ob sami miniaturni piramidi je urejen tudi manjši izletniški prostor; za počitek sprehajalcev, kolesarjev, za piknike. Skratka - za sprostitev. Tudi me si privoščimo sprostitev in to kar na gugalnici.
Kot majhni otroci smo uživale med nihanjem sem ter tja po zraku ter uživale v svobodi, ki jo prinaša nihajoče igralo za »majhne in malo večje otroke«.
Po razigrani igri smo se vendarle odpravile proti Žminju, ki je končni cilj naše tokratne poletne dnevne avanture.
Pogled na številne nepokošene travnike, zeleno travo, divje rože in hrastove nasade je popestril naše doživetje, našo zadnjo kolesarsko etapo. Ko smo se utrudile, smo spet nekoliko počivale. Ker takšne so naše poti, naši kolesarski izleti – čudovita hrana za naše duše in naše spomine.
Ps. Za tekst in fotografije se zahvaljujemo hrvaški novinarki Barbari Ban. Na njeni spletni strani Hello Istria lahko pogledate številne članke o prekrasni Istri.
