Salono
, oziroma njene kamnite ostanke, najdete »razmetane skorajda po celotnem« Solinu.
Solin iz neznanega razloga dokaj sramežljivo razkazuje ostanke Salone, ki so pravi arheološki zaklad. Pa ta odlična zgodovinska zgodba pritegne »dovolj« turistov v Solin? Poglejmo najprej nekaj splošnih podatkov o samem mestu Solin.
Solin je obkrožen s planinama Kozjak in Mosor, nahaja se ob izlivu reke Jadro in povezuje življenje ob reki in morju s specifično vegetacijo in raznolikim živalskim svetom. Solin je, kot verjetno veste tudi sami, stisnjen v trikotniku Split – »sedem« Kaštela – Klis, v Kaštelanskem zalivu.
Mnogi menijo, da je Solin le predmestje Splita. Pa ni, Solin je namreč samostojno mesto, eno od desetih največjih v Hrvaškem delu Jadrana, po velikosti 21-to mesto na Hrvaškem. Solin se razteza na 18 kvadratnih kilometrih, ima okrog 25.000 prebivalcev, število pa se zadnja desetletja povečuje, Solin z demografsko sliko nima nobenih velikih težav.
TZ Solin na to temo zapiše: Solin, eno izmed najstarejših mest na Hrvaškem, zaradi svojega razvoja in kakovosti življenja, ki ga zagotavlja svojim meščanom, s ponosom nosi naziv »srečno mesto ob reki Jadro«. Tudi povprečna starost prebivalstva je v Solinu zelo nizka (tam okrog 35 let), kar le dokazuje, da je Solin družinam zelo prijazno mesto.
Solin se je začel močno gospodarsko razvijati v drugi polovici prejšnjega stoletja. Nosilec priseljevanja prebivalstva in sprožitve cele vrste dejavnosti je bila predvsem proizvodnja cementa. V Solinu obratujeta kar dve cementarni, obe v lasti podjetja Dalmacijacement, največjega proizvajalca cementa na Hrvaškem. Na obalah Kaštelanskega zaliva se nahaja »remontna« ladjedelnica Viktor Lenac, obrat »Jadranske pivovare«, polnilnica Coca Cole in gigant Ina, ki ima tukaj tudi skladiščne prostore za pretovor nafte.
Ob naštetem bi se površnemu bralcu zdelo, da je Solin predvsem industrijsko in »spalno« mesto. To na nek način drži, kljub vsemu pa se lahko Solin pohvali tudi z dobrim obiskom turistov, zasluga pa gre številnim turističnim znamenitostim (ne ležanju na plaži, mnogo lepše najdete južneje in severneje: Split, Kaštela, Trogir).
Mesto Solin je vsekakor predvsem »mesto spomenik«, razkošni pričevalec zgodovine, v prvi vrsti seveda s svojo znamenito Salono (točka 1), ponuja pa tudi nekatere druge manjše, vendar zanimive in različne turistične zgodbe (točka 2). Poglejmo podrobneje.
1. SALONA, NEKOČ GLAVNO MESTO DALMACIJE
Naselje Salona se je začelo razvijati v 4. stoletju pred našim štetjem kot grško-ilirska naselbina. Iz starih zapisov izvemo, da je bila tedanja Salona utrdba in pristanišče ilirskega plemena Dalmati, ki je trgovalo predvsem z grškimi mornarji. V 1. stoletju pred našim štetjem Salono zasedejo mogočni Rimljani.
Salona je imela vse pogoje, da se razvije (planini Kozjak in Mosor sta jo ščitila pred slabimi vremenskimi pogoji iz celine, pa tudi nenadnimi morebitnimi vpadi sovražnikov, reka Jadro pa ja nudila prepotrebno sladko, pitno vodo). Salona izkoristi ugodne danosti ter se razvije v glavno mesto, središče Dalmacije.
O pomembnosti Salone še danes zgovorno pričajo stari, impresivni zidovi s stolpi ter vrati, forum s hrami, gledališče (sprejelo je lahko 3.500 ljudi), upraviteljeva palača, amfiteater (v njegovi areni so se borili gladiatorji, hkrati pa je dogodku lahko prisostvovalo 19 tisoč ljudi), uživaške terme …
Šokanten je tudi podatek, da Salona na vrhuncu svojega razvoja šteje kar okrog 60 tisoč prebivalcev, kar jo po velikosti uvršča kar na četrto mesto v rimskem cesarstvu!?!
Od 3. stoletja našega štetja je bila v Saloni dobro organizirana krščanska skupnost, ki je dobila tudi svojega škofa, ta pa je na začetku 5. stoletja postal tudi metropolit celotne Dalmacije. V tem času so bile zgrajene številne cerkve, tudi izven mestnega obzidja, npr. na grobovih mučenikov (npr. (Manastirine - grob sv. Dujma, Kapljuč - bazilika petih mučenikov, Marusinac - mavzolej sv. Anastazije).
Pomembno obdobje v razvoju mesta Salone je bila vladavina cesarja Dioklecijana, ki je v bližini Salone zgradil veličastno palačo, v katero se je umaknil po svoji abdikaciji 1. maja 305, ta datum pa se šteje tudi kot »začetek mesta Splita«. V Dioklecijanovo palačo se leta 614, ko Salono napadejo in razrušijo Avari in Slovani, umakne tudi večina prebivalstva.
Za konec tega manjšega teksta o Saloni (upamo, da bo kmalu objavljen tudi mnogo daljši in izčrpnejši), naj povemo, da je večina (lepših) arheoloških odkritij iz Salone shranjena v Arheološkem muzeju v Splitu. Vsekakor pa naj velja, da se vsekakor splača na različnih lokacijah najti in obiskati »ostanke rimske Salone« v Solinu, pa čeprav se avtorju tega prispevka zdi, da je potencial antične Salone v turistične namene mnogo preslabo izkoriščen, graje vredni pa so tudi domači vandali, ki uničujejo kamnite ostanke antičnega velemesta.
2. OSTALE (MANJŠE) TURISTIČNE ZNAMENITOSTI V SOLIN-u
- Ob reki Jadro, vzhodno od Salone, najdemo »različne cerkvene ostanke«, ki so ljudem znane pod imenom Šuplja crkva (v prostem slovenskem prevodu »votla cerkev«). Ta »podrtija« (oprostite nerodnemu izrazu), brez strehe, z delno že podrtimi zidovi, je bila zavedena že v Camucijevem zemljevidu iz leta 1571. Ti ostanki triladijske cerkve, posvečene sv. Petru in Mojzesu, so obstajali še konec 17. stoletja, saj so ji takrat novi priseljenci nadeli tako slikovito ime. Cerkev, povezano s kronanjem bana Zvonimirja za hrvaškega kralja leta 1075, naj bi zgradili v 11. stoletju, znotraj (!?!) velike zgodnjekrščanske bazilike iz, domnevno, 6. stoletja.
- Gospin Otok je mestni predel v Solinu, ki je ime dobil po sveti Mariji. Kot pove že samo ime se »Gospin Otok« nahaja tik ob reki Jadro.
Gospin Otok, tako poročajo različni viri, je izjemnega pomena za hrvaško nacionalno zgodovino in kulturo (nekateri znanstveniki verjamejo, da je bil »Gospin Otok« prvi kraj, ki so ga Hrvati naselili na tem območju).
Cerkev Blažene Device Marije iz leta 967 ali kot so jo ljudje imenovali Gospa u Bristima (po drevesih, brestih) je ena od dveh (druga je cerkev svetega Stjepana od Otoka) t.i. »starohrvaških cerkva«, ki jo je zgradila hrvaška kraljica Jelena Slavna. Obe cerkvi spadata v t.i. red dvojnih cerkva (bazilika geminatae), ki so v hrvaških krajih običajno gradili benediktinci. Večja cerkev je bila praviloma posvečena Jezusovi materi, Mariji oz. »Gospi« (tukaj naj bi se izvajala tudi kronanja), manjša pa (poljubnemu) svetniku.
Kose kraljičinega sarkofaga (Jelene Slavne) je don Frane Bulić (1846.-1934., župnik in arheolog) leta 1898 našel v narteksu (preddverju) te triladijske bazilike, kar pomeni, da je bil to prvi znani mavzolej hrvaških kraljev. Dodajmo še to, da ljudje v Solinu verjamejo, da je bilo v njihovem mestu okronanih kar sedem hrvaških kraljev. Temelji te cerkve so obeleženi na severni strani današnje, nove župnijske cerkve Gospe od Otoka. Gospin Otok je leta 1998 obiskal tudi papež Janez Pavel II., ki je na solinskem otoku poseben pozdrav namenil hrvaški mladini: »Pazite na zaklad vere, ki vam ga je podarila zgodovina«.
- Pisanje o »verskem turizmu v Solinu« bomo zaključili s pozivom, da si ogledate tudi prekrasno, leta 2020 dokončano, cerkev Svete Obitelji (cerkev Svete družine). Za teološko in umetniško ureditev notranjosti cerkve je bil zadolžen eden izmed najboljših svetovnih sodobnih sakralnih umetnikov, slovenski duhovnik, slikar, mozaičar Marko Rupnik.
- Tradicionalna hiša Parać se nahaja ob starodavnem amfiteatru. Zgrajena je bila leta 1863 iz kamna samega amfiteatra. V hiši je postavljena arheološka zbirka (amfore in odlitki skulptur iz solinske dediščine), ki se nahaja v prvem nadstropju hiše, medtem ko je v pritličju odprta restavratorska delavnica.
Cilj predstavitve delavnice je obiskovalcem pokazati, kako se dela z originalnimi materiali in kakšni so okrasni in uporabni predmeti iz antičnih časov.
- Posebne turistične užitke nudi tudi reka Jadro, in sicer vse od izvira pa do izliva (dolga je le okrog štiri kilometre). Ob njej stoji »Gašpina mlinica« iz 18. stoletja. To je eden redkih mlinov na reki Jadro, ki se je ohranil vse do danes. Obiščite ta stari mlin, si oglejte orodje mlinarjev, kupite moko in spominke ter uživajte v čudoviti okolici z žuborenjem reke Jadro.
V reki Jadro živi tudi endemična vrsta, postrv znana kot "solinka". Pred tridesetimi leti so v Jadri živeli tudi rečni raki, kar je bil dokaz čistosti vode. Raki so nenadoma izginili, vzrok je verjetno onesnaženje in betoniranje ter urejanje obrežja reke.
Reka Jadro vsekakor daje življenje Solinu, pili so jo ilirski Dalmati, ob njeni obali se je igral rimski cesar Dioklecijan, v njej so se umivali hrvaški kralji. Zakaj se mi, turisti, ob njej ne bi vsaj fotografirali?! Tudi solinski turistični delavci vabijo vsaj na enodnevni obisk mesta Solin (na voljo je kolesarjenje, planinarjenje, zipline s Kozjaka, paintball) v samo zibelko hrvaške zgodovine. Zagotavljajo vrnitev v preteklost, za 1000 do 2000 let nazaj, to pa ni mačji kašelj, kajne? :-)
Ps. za fotografije se www.pag.si zahvaljuje TZ Solin.
