Čeprav je frančiškanski samostan Gospa od Anđela postavljen le 152 metrov nad morjem, na obronkih najvišjega pelješkega hriba Sveti Ilija (961 metrov nadmorske višine), kljub temu ponuja zares odlične razglede.
Pod samostanom se namreč razprostira »kapitanski« Orebić, tisočeri modro-zeleni odtenki se prelivajo med Jadranskim morjem in zaščitenim gozdom cipres (tudi tega med vročim poletjem pred ognjem 24 ur na dan zelo skrbno varujejo neumorni gasilci, ki dežurajo, stražarijo prav ob samostanu Gospe od Anđela).
Ko pogled z razgledne točke ob samostanu Gospa od Anđela le nekoliko dvignemo, nam »srce ponovno zaigra«.
Pred nami, pod nami, v Pelješkem kanalu se med devetnajstimi otočki, sem ter tja, prevažajo razigrane jadrnice, jahte manjših in večjih bogatašev, divjaški skuterji in ribiški čolniči, pa trebušasti trajekt, ki brez odmora vozi do turistično opevane Korčule na istoimenskem otoku.
Korčula se zdi zelo, zelo blizu, občutek imaš, da bi mestece slavnega raziskovalca Marca Pola lahko zadel s puščico, ki bi jo izstrelil iz samostrela.
To so prizori (raja), ki jih nikoli ne pozabiš. Vsi ostali pogledi, po samem Pelješcu ali na bolj oddaljene otoke, npr. Mljet in Lastovo, so le še dodatna smetana na tej prečudoviti razgledni torti.
Ampak dovolj o razgledih, lotimo se osnovne, naslovne teme. Zgodba o ustanovitvi samostana je povezana z legendo o ikoni (sliki) Gospe od Anđela, ki jo je morje naplavilo na Trstenico, eno izmed sedanjih plaž Orebića (opomba Trstenica je tudi star naziv za Orebić).
Od tam so lokalni prebivalci ikono svete Marije odnesli na hrib, do frančiškanskih puščavnikov, ki so živeli v bližini današnjega samostana Gospa od Anđela.
Ta lokacija kaj kmalu vernikom postane sveta, obiskujejo jo številni romarji, ki častijo Gospo od Anđela. Ko za te dogodke slišijo v Dubrovniški republiki, se odločijo, da bodo prav tukaj zgradili frančiškanski samostan.
Podatki zanesljivih spletnih strani nas podučijo, da je bil samostan zgrajen leta 1470, cerkev Gospe od Anđela pa je med letoma 1479 in 1486 v preprostih gotsko-renesančnih oblikah postavil dubrovniški graditelj Mihoč Radišić. Sedemnajstega maja 1534 jo je blagoslovil stonski škof Nikoničić ter ji nadel uradni naziv cerkev Uznesenja Blažene Djevice Marije.
Med cerkveno opremo izstopata dva marmornata reliefa Matere božje z otrokom, ki sta delo anonimnega posnemovalca Tomaža Fiambertija in Nikole Firentinca (15. stoletje), razpelo J. Petrovića (15. stoletje), glavni oltar Maffea da Verona (16. in 17. stoletje) in zaobljubljena darila slavnih orebiških pomorščakov (predvsem slike in makete jadrnic).
Že v tekstu z naslovom Orebić, pomorsko mesto smo zapisali, da se v sklopu samostanskih prostorov nahaja tudi manjši muzej, zbirka številnih umetnin z eksponati iz cerkvene in pomorske zgodovine.
Preteklost in sedanjost Orebića, pa tudi Pelješca in njegovih prebivalcev, sta bila v samostanski muzej vtkana že od njegove ustanovitve do danes. Tukaj obstaja slikovna in predmetna kronologija kraja, vse v njem govori o Orebiću in njegovih prebivalcih.
Celotna zgodovina Orebića je več ali manj povezana z morjem, Orebić je stoletja živel »predvsem od morja«. Tako je tudi danes, ko se življenje v Orebiću vrti predvsem okrog turizma.
Primarna samostanska stavba je sestavljena iz velikega nadstropja s štirimi zunanjimi krili. Samostan tvori celoto s cerkvijo in markantnim zvonikom.
Tik poleg cerkve in samostana Gospe od Anđela je stisnjeno rimskokatoliško pokopališče, ki se ponaša s številnimi lepimi nagrobniki in grobnicami, pravimi mavzoleji, med katerimi izstopa tisti s priimkom Mimbelli.
Baldo Mimbelli je bil sin edinec največjega orebiškega ladjarja in velikega mecena svojega domačega Orebića, kapitana Antona Mimbellija (ta je imel v lasti kar 33 tovornih jadrnic, v 19. stoletju pa je v Orebiću zgradil tudi vodovod). Baldo, bogatašev sin, se je neskončno, pa tudi nesrečno in takratnim družbenim normam »prepovedano«, zaljubil v prelepo hčerko svoje, baje ruske, guvernante (družinske vzgojiteljice in učiteljice).
Nesrečna in nikoli dovoljena ljubezen do izbranke nižjega stanu je Baldota pregnala v Trst. Tam se je zaradi nesrečne ljubezni predal alkoholu in igram na srečo. Poročil se ni nikoli, tudi potomcev ni imel, zato je z njegovo smrtjo rod (orebiških) Mimbellijev izumrl.
Za Mimbelliji je v Orebiću ostala le velika grobnica, ki jo krasi prekrasen marmornati in pozlačeni kip z imenom "Zaspala vlastelinka", ki ga je izdelal svetovno priznani kipar Ivan Rendić (1849-1932). »Vlastelinka«, dekle plemiških korenin, v roki drži obrnjen vrč, ki dejansko simbolizira konec vplivne družine Mimbelli.
S samostanom Gospa od Anđela je povezana še ena lepa, ljudem mnogo bolj znana, zgodba. Legenda pravi, da so kapitani in mornarji z ladijskimi trobljami in sirenami pozdravljali Gospo od Angelov. Tako so po eni strani, ko so odhajali na pot, iskali zaščito svete Marije, po drugi strani pa so se takrat, ko so vpluli v domači Pelješki kanal, Jezusovi materi zahvalili, ker jih je srečno in varno pripeljala domov. Frančiškani v samostanu Gospa od Anđela so pomorščakom odgovarjali z močnim zvonjenjem iz zvonika.
Za konec povejmo, da je bil frančiškanski samostan Gospe od Anđela za hrvaški kulturni spomenik razglašen že leta 1963, na spletnem portalu www.monastays.com pa celo nudijo, reklamirajo nočitev v samem samostanu Gospa od Anđela. Vas zanima? Vsekakor vas čakajo nebeški razgledi. :-)
Ps. Fotografije sta prispevala turistična skupnost Orebić in uredništvo www.pag.si, slovenskega portala o hrvaškem turizmu, ki dodaja manjšo fotogalerijo na koncu prispevka.
