Riana Petanjek
je dekle stoterih znanj, ki se je odločilo, da bo svoje izkušnje s potovanj poneslo v svet, med ljudi. Riana Petanjek je tv novinarka, reporterka na motorju Harley Davidson, ki ne pozna počitka in lenarjenja. Riana Petanjek je navdih za ljudi, ki jim sporoča, da naj ne obupajo na svoji poti. Poglejmo podrobneje.
1. Riana Petanjek, o tebi na tvoji spletni strani http://rianatravelmaker.com/ lahko preberemo tudi naslednje: »Riana je dipl. ing. dizajna in mag. novinarstva, zaljubljena je v potovanja, daljne dežele in spoznavanje novih ljudi.« Vsekakor bi hoteli nekoliko več izvedeti o tebi, prosim, predstavi se našim bralcem. Meni osebno je npr. tudi zanimivo, da si se rodila v Sloveniji in da si v Mariboru študirala dizajn?!
Na žalost, že kakšni dve leti nisem nič novega objavila na svoji spletni strani. Preprosto nisem utegnila ob vseh teh obveznostih, ki jih imam. Danes si težko privoščiš, da nekaj delaš popolnoma brezplačno. Ko sem zagnala svojo spletno stran sem imela precej manj let in mnogo več časa. Če želiš delati zelo dobro, narediti in objavljati odlične fotografije in videe, ki ti ukradejo mnogo časa, ob tem pa za nujen zaslužek delaš hkrati vsaj 2 ali 3 projekte, potem ti preprosto zmanjka časa za vse.
Tako mi npr. niti na lastni spletni strani še ni uspelo napisati, da sem na San Francisco Community College diplomirala iz smeri video produkcija in montaža, kar pomeni, da imam v bistvu tri diplome. Res je, da to ameriško izobraževanje ni bilo na nivoju našega fakultetnega izobraževanja, vendar sem se na zahodni obali ZDA res ogromno naučila.
Naj povem, da je bilo vse skupaj tudi zelo naporno, saj sem v Kaliforniji opravljala po 2 ali celo 3 službe hkrati, da sem lahko plačala bivanje in študij.
Potem, ko sem se vrnila iz ZDA, sem dobila priložnost za delo na televiziji in sicer sem vodila dve epizodi potopisnega realityja “Coach Trip Road to Zante”. To smo snemali v Dubrovniku za britansko televizijo, šele potem pa so mi ponudili možnost dela na televiziji tudi na Hrvaškem. Sedaj na Novi TV vodim in avtorsko podpisujem oddajo Coolturist, ki se ukvarja s turizmom na Hrvaškem.
Ob tem objavljam fotografije, potopise, turistične zgodbe in videe za Auto Klub. No, to vse se je dogajalo pred izbruhom corona virusa, sedaj so vsi projekti zastali, so zamrznjeni. V tem trenutku, zima 2020, še ne vemo, kako se bo naše delo nadaljevalo v prihodnosti, vsekakor upamo, da se bo kmalu vse vrnilo na stare tirnice.
Toliko o meni. Dodajam še, da sem po študiju v San Franciscu leto dni živela in delala v New Yorku, ki je meni osebno še vedno najboljše mesto na svetu, tja bi odšla že jutri, če bi dobila ameriško delovno vizo.
Naj povem tudi, da mi je tudi tvoj Maribor zelo pri srcu, na štajersko prestolnico me vežejo številni prekrasni študentski spomini. V Mariboru sem zaključila oblikovanje na fakulteti za strojništvo in zaradi tega mi slovenščina kar dobro teče.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da tole moje slovensko šolanje nima povezave z delom, ki ga opravljam danes, temu nikakor ni tako. Ravno zaradi tega študija znam sama urediti fotografije popolnoma brez težav, objavljati na spletu … Mariborsko izobraževanje me je prisililo v zelo kreativni način razmišljanja; tudi zato se mi zdi, da imam pred svojimi kolegi novinarji celo neko prednost.
2. Riana Petanjek, ko sem začel listati tvojo spletno stran, kategorijo blog, sem vedel, da bo ta intervju nekoliko drugačen od vseh tistih, ki smo jih že objavili na www.pag.si, največjem slovenskem portalu o hrvaškem turizmu. Mislim, da bom v veliki meri za moja vprašanja kot izhodišče poudaril kar tvoje misli. Recimo to: »Kolovratenje, iskanje, odkrivanje, izgubljanje … potovanja. Enostavno rečeno, rodila sam se z neopisljivo željo po raziskovanju Zemlje in spoznavanjem vseh oblik njenih prebivalcev.« Ali pa npr. to: »Zakaj imam potrebo, da delim izkušnje (tudi iz potovanj), ki sem jih sama prebrodila? Zato, da med 100 ljudmi vsaj enega prepričam, da se zažene, da stopi korak naprej, da naredi nekaj zase. Tako kot sem to storila tudi jaz.«
Čeprav sem to napisala že pred leti, še naprej isto mislim. Potovanja, še posebej tista, ko sem bila sama, so za vedno spremenila moje življenje. Potovanja so mi pomagala pri številnih drznih odločitvah. Potovanja te zagotovo naredijo bolj samozavestno, pogumno. Zato mi je še posebej pomembno, na nek način pa mi tudi laska, če ljudje, ki jih je navdihnila moja zgodba, naredijo nekaj zase, za svoje življenje.
3. Riana Petanjek, gremo naprej z istim vlakom, s tvojimi besedami: »Na žalost so danes takšni časi, da mnogi, ki bi želeli ali znali potovati, preprosto nimajo denarnih sredstev za to. Po drugi strani pa je žalostno, da mnogo tistih, ki imajo denar, o potovanjih sploh ne razmišlja. Mnogim je pomembneje, da se na ulici pokažejo z novim avtomobilom ali pa v prestižnih oblačilih.« Rijana, še podvprašanje, sedaj nas je kruto udaril corona virus, verjetno ga ne maraš preveč?
Da, to je res, ta corona kriza mi sploh ni pri srcu, pa še to sem povedala zelo nežno. Ta novonastali položaj mi je težak tudi zaradi tega, ker sem pred letom dni vendarle imela občutek, da se stvari vendarle postavljajo na svoje mesto, da zmeraj več ljudi potuje in spoznava svet okoli sebe, letalske karte in nočitve so bile relativno zlahka dostopne, formiralo se je zmeraj več skupin po družbenih medijih, ki so imele v fokusu predvsem potovanje, turistične agencije so imele polne roke dela … potem pa je izbruhnil virus in vse se je ustavilo v trenutku, vse je padlo v vodo.
Predvsem skupini, ki si želi potovanja, spoznavanja sveta, korona virus zares ni prinesel nič dobrega.
Poseben, zelo velik problem na Hrvaškem pa, ne glede na korono, predstavlja dejstvo, da si zelo majhen odstotek ljudi sploh želi potovanja, raziskovanja sveta, spoznavanja ljudi, drugačnih običajev. Žalostno je, da so ljudje zadovoljni s svojim življenjem znotraj ozkih, utesnjenih okvirjev. Skorajda neverjetno je, da tudi tisti, ki nimajo težav z denarjem, sploh ne razmišljajo o potovanjih, sploh nočejo odpreti »ograje« ter pogledati naokoli, svoje prihranke raje trošijo na draga oblačila, pregrešen stil življenja. To je moteče, to boli in je na nek način tudi žalostno.
4. Riana Petanjek, v medijih berem, da si avanturistka, oblikovalka, motoristka, svetovna popotnica, novinarka, fotografinja, napisala si celo svojo potopisno knjigo z zanimivim imenom Slane banane. Neverjetno. Čestitam. Vprašanje na tematiko novinarstva. Je lažje oz. težje biti novinar ali fotograf? Katero foto opremo uporabljaš. Sama ustvarjaš tudi videe? Imaš kakšen nasvet za nas, foto amaterje?
Eh, da, to sem jaz. Mogoče obstaja ena beseda, in to je reporterka, ki pokriva večino vseh mojih trenutnih zadolžitev. Zelo rada se učim, pridobljeno znanje pa potem zelo rada koristim tudi v praksi. Obožujem nove stvari, zato se kar pogumno in z veseljem lotim novega učenja, pridobivanja svežega znanja. Mislim, da sem v svojem življenju opravila, skupaj s šolanjem v San Franciscu, že skorajda 100 (fakultetnih) izpitov.
Vendar pa, ne boste verjeli, se na Hrvaškem še vedno najdejo ljudje, ki me v javnosti žalijo in govorijo, da sem neumna, da sem »glupača«. Je pa to dodaten dokaz tega, kako se danes živi tukaj na našem Balkanu.
Všeč mi je, da znam vse narediti sama in pogosto je to zame velika prednost pri mnogih službah. Na žalost novinarstvo, novinarje čaka težka prihodnost, vse bomo morali več ali manj znati opraviti sami. In boljši kot boš v tej panogi »naredi sam«, bolje zate. Kvaliteta zmeraj zmaga. Tudi zaradi tega menim, da se bom kmalu lotila tudi doktorata.
Kar pa se tiče lažjega oz. težjega dela … Delo mora biti opravljeno, tako ali drugače. No, meni osebno je delo s fotografijo in videom vendarle mnogo bolj kreativno kot pisanje, pri pisanju mi tudi mnogokrat kar zmanjka navdiha. Tudi ljudem preko vizualnih medijev mnogo lažje in predvsem hitreje prenesem mojo (turistično) izkušnjo.
Kar se tiče opreme … uporabljam vse, fotografije in videoposnetke zelo rad fotografiram z brezpilotnim letalom, dronom, uporabljam različne kamere (go-pro, canon), telefon iphone, odvisno pač od tega, kaj trenutno počnem. Moj nasvet, pozabite na opremo, rešitev z rezultatom pride s časom, učenjem in trudom.
Res je, da dandanes obstaja tako dobra (in draga) oprema, da bi še šimpanz lahko naredil dobre fotografije, toda dobra oprema vam ne naredi odličnih fotografij, vam ne naredi "zgodbe", ki jo želite povedati, pa naj bo to s fotografijo ali videoposnetkom.
Jaz npr. sploh nimam zelo drage opreme, zagotovo pa imam veliko živcev in nikoli mi ni žal truda, ki ga vložim v končni izdelek. Če vas zanima, za montažo videoposnetkov uporabljam Premiere Pro, z njim smo delali tudi v času mojega ameriškega študija, ko pa urejam oddajo za televizijo, pa delam v programu Edius.
5. Dobro, Riana. Preskočimo sedaj temo in recimo nekaj besed o tvoji knjigi. Tam se najde, recimo: »Kako me je na tajskem otoku ugriznila opica, kako je bilo prevoziti ameriško slavno pot Route 66 z motorjem Harley Davidson, kako je bilo spati v puščavi s kamelami, kakšno je življenje v Indiji, zakaj je Kuba neskončno lep kraj, kaj lahko pričakuješ, če greš za en mesec v Kambodžo, kar je skupno Dubaju in Las Vegasu ... "
Knjiga je nekako vključevala vse moje razburljive dogodivščine po različnih krajih sveta, ki sem jih doživela v zelo intenzivnem obdobju mojega življenja, v dobrih dveh letih. Takrat sem šest mesecev živela v Indiji ter delala za ameriško spletno revijo, tam je tudi nastala ideja za knjigo.
Prav zaradi Indije se knjiga imenuje Slane banane, predlagam pa, da o mojih pustolovščinah berete kar sami. Knjiga se dobro prodaja, razprodani sta bili že obe izdaji, zato nameravam ustvariti tudi spletno inačico knjige in sicer v hrvaškem in angleškem jeziku. Po vrniti iz ZDA sem začela pisati tudi drugo knjigo, toda zaenkrat je še nedokončana in čaka na navdih in »lepše čase«.
6. Smo šele pri šestem vprašanju, meni pa se zdi, da si ti, Riana Petanjek, »multiplicirana«, zdi se mi, da živiš več življenj hkrati. Od kod Riani toliko ogromne energije? Zagotovo si tudi zelo organizirana, nadarjena in pametna, ko pa si vendarle še tako mlada, za teboj pa je že ogromen ocean izkušenj. Riana, ti si živ oglas za stavek "carpe diem"?! Ali mora tudi turist, ki pride predvsem ležat na jadransko plažo, izkoristiti dan?
No, resnici na ljubo, nisem ravno preveč dobro organizirana, zagotovo pa drži, da sem jaz »dvojni carpe diem«. Včasih se mi zdi, da sem že preživela nekaj življenj, če pa bi bilo drugače, bi mi bilo zagotovo dolgčas. :-)
Jaz zelo rada nonstop nekaj počnem, to čakanje, predpisano brezdelje, me ubija, ta svetovni corona virus je najslabša zadeva, ki sem jo videla v mojem življenju. Kar pa zadeva ležanje na plaži, nimam nič proti temu, je pa res, da to ni bil nikoli moj način sprostitve in užitka.
7. Še eno vprašanje, potem pa se moramo fokusirati na hrvaški turizem, ker drugače se bodo bralci spraševali »po mojem duševnem zdravju«. Riana Petanjek, katera dogodivščina z vseh tvojih potovanj se ti je najbolj vtisnila v spomin?
Moj motor Harley Davidson in jaz na Route 66 je še zmeraj najlepši spomin izmed vseh potovanj. Letos, še pred pandemijo, sem dva meseca odkrivala južno Ameriko, končno sem videla Patagonijo, Ognjeno zemljo in konec sveta, Peru, Bolivijo, Brazilijo ... vse, kar sem si že dolgo želela.
Zaljubila sem se v Argentino in Argentince, videla zares veliko število prekrasnih krajev, toda ZDA s svojo slavno Route 66 sta meni še zmeraj »zakon, vrhunec svetovnega road tripa«. Enostavnost, »praznost« teh ogromnih prostranstev, čudovita narava, vse to pričara popoln občutek svobode. Te občutke je težko opisati, so pa zares prekrasni. V ZDA bi rada odšla ponovno, odkrivala bi še nekatere druge predele severne Amerike. Seveda, spet na motorju.
8. Tako, tukaj zaključujem s svetom, pozdravljam Hrvaško in njen turizem. Za sam začetek novega »poglavja«, te Riana Petanjek, prosim, da nam podaš svojo osebno oceno hrvaškega turizma. Nam lahko navedeš kakšen "destinacijski" primer odličnega turizma in enega slabega?
Uh, težko, pretežko bi mi bilo dati neko splošno oceno. Pred virusom covid19 je bila moja naloga na televiziji, da sem v sodelovanju z mojim producentom in včasih tudi lokalnimi turističnimi skupnostmi, hodila po različnih krajih na Hrvaškem in ugotavljala, kaj bi bilo dobro in zanimivo za turiste.
V več kot 60 epizodah smo obiskali res veliko lokacij, nekaj smo jih obiskali tudi večkrat in seveda smo naleteli tudi na čudovite ljudi, čudovite lokacije in turistične zgodbe, se pa je tudi zgodilo, da smo bili nekajkrat zelo negativno presenečeni. Iz tega sledi, da nega pavšalna ocena povprek in počez nikakor ne bi bila poštena.
Zame je primer odličnega turizma predvsem Istra, morda ne povsod, a vendar zelo velik del. Resnično pogosto s svojo kakovostjo in odličnimi storitvami deluje kot »ena nekoliko boljša Hrvaška«.
Ljudje v Istri se preprosto veliko bolj trudijo ali imajo več znanja in stila, ne vem, kaj točno je, vendar so daleč pred mnogimi deli Jadrana. Po drugi strani pa mi je včasih prav tako čudovito gledati številne druge, neistrske kraje v različnih predelih Hrvaške, kako se turistično prebujajo, kako se zavedajo, da turizem ne sme trajati le dva meseca na leto.
Tako me je npr. ponekod navdušila Slavonija, predvsem Vukovar, kjer ljudje iz srca ustvarjajo kakovostno turistično zgodbo, se želijo izogniti izključno zgodbam o osamosvojitveni vojni, zato svojo turistično ponudbo gradijo tudi na obnovljenih muzejih, plovbi po Donavi …
Tudi Lika počasi, vendar vztrajno, gradi svojo celoletno turistično zgodbo na osnovi simpatične naravne lokacije, dobre hrane, adrenalinske ponudbe.
Tukaj je tudi zmeraj zanimivo Hrvaško zagorje s svojimi čudovitimi dvorci in gradovi. Upam, da negativne ekonomske posledice, ki jih je povzročil covid virus, ne bodo vplivale na dobro zastavljene hrvaške turistične zgodbe. Želim si, da bi se vsi skupaj uspešno izkopali iz te godlje, ki nam jo je povzročila pandemija.
Glede slabih primerov turizma … Sama sem bila, bolj zasebno kot poslovno (tv oddaja), večkrat priča slabega turizma večinoma v srednji in južni Dalmaciji. Tam namreč še zmeraj mnogi mislijo, da sta sonce in morje dovolj, da se ugodno in lagodno živi od turizma. Kakor sem že povedala, moje počitnice niso nikoli »ležanje na plaži«, zato si lahko samo predstavljate mojo živčnost, ko sem se znašla na takšni »obupni turistični destinaciji«.
Bojim se, da bodo mnogi nekoč na zelo grd način spoznali, se naučili, da imajo morje in sonce tudi številne države po svetu, samo v naši bližini jih je kar nekaj: Španija, Grčija, Italija, Malta, Turčija ...
Zato me naša Istra skoraj vedno razveseljuje, saj konstantno išče in ponuja nove turistične produkte. Poglejte si npr. dobre primere Poreča, Pulja ali Motovuna. V Istri je primerov dobre prakse zares mnogo.
9. Riana Petanjek, katere so tiste stvari, ki so v hrvaškem turizmu v redu in katere niso? Kaj bi se lahko hitro spremenilo na bolje? In katere so morda strateške stvari, ki za hrvaški turizem niso najboljše?
O tem sem že nekaj povedala, lahko pa poskusim dodati še nekaj stavkov. Vsi vemo, da lahko odličen turistični vodič še iz tako zanič izleta ustvari prekrasno izkušnjo (to drži tudi v obratni smeri). Isto velja za naše »odločevalce in upravljalce« turizma na državnem, pa tudi lokalnem, nivoju.
Obstajajo dobri, še več, vsaj takšen imam jaz občutek, pa je tistih slabih. Zato menim, da se mora, vsaj v nekaterih ključnih delih, menjati hrvaška mentaliteta, da se mora zgoditi nekakšen »reset«, da se moramo na novo zagnati. Pri nas mnogi ljudje, pa ne samo v turizmu, menijo, da so nekaj posebnega, od boga dani, to pa vsekakor ni dobro za razvoj naše družbe.
Mnogi, številni turisti iz celega sveta pridejo na Hrvaško pogledat njene naravne lepote. Ampak, da bi turisti ponovno izbrali Hrvaško in se spet vrnili na Hrvaško, ki – roko na srce – ni ravno poceni turistična destinacija, je odvisno predvsem od nas samih, od energije, ki jo bodo turisti našli na naših tleh, in – seveda – od kakovosti turističnih storitev, ki jo obiskovalci naše države plačujejo.
Enako pa se dogaja tudi na manjših, mikro turističnih destinacijah. Zato se dokaj zlahka zgodi, da nekatere znane lokacije izgubljajo na svojem pomenu, druge – dokaj skrite in neznane - pa rastejo in privabljajo zmeraj več ljudi.
Kako hitro se lahko to spremeni, ne vem. Menim pa, da je potreben zelo objektiven pogled, ki bo razkril, da samo morje s preutrujenimi in nezadovoljnimi gostinci vsekakor ne zadovoljuje potreb modernega turista.
Ponavljam in poudarjam pa, da slika povsod na Hrvaškem vendarle ni tako črna. To nam dokazujejo se prebujajoče se nove turistične lokacije, predvsem v notranjosti države, ki s svojim prizadevanjem in zavzetostjo ponujajo popolnoma nov pogled na možnosti modernega turizma.
Če smo se na državnem nivoju odločili, da bo turizem hrbtenica hrvaškega gospodarstva, je naša obveza, da se maksimalno potrudimo, da turizem izboljšujemo iz dneva v dan. Sama bi si želela, da se čim prej okrepijo tudi nekatere druge gospodarske panoge, tako bi tudi »naš turizem lažje zadihal«.
10. Riana, tvoja spletna stran ne spremlja tvojih potovanj redno, na srečo pa to nalogo opravlja facebook stran https://www.facebook.com/RianaPetanjek. Glede na videno tam, je več kot očitno, da v vsakem kotičku »lepe naše« najdeš nekaj zares turistično zanimivega, lepega?
Res je, veliko bolj sem aktivna na instagramu in facebooku kot na svoji spletni strani. Preprosto zato, ker mi ti družabni omrežji vzameta manj časa kot objave na moji spletni strani http://rianatravelmaker.com/.
Kar se pa tiče lepot in nasploh turističnih biserov Hrvaške … Kamorkoli grem, povsod po svetu, skušam najti kaj zanimivega, privlačnega, menim, da se da povsod, v vseh državah, najti kaj čudovitega ali vrednega pozornosti. Prepričana sem, da ni dolgočasnih zgodb, najdejo se le dolgočasni in nesposobni novinarji.
In smo spet pri trudu, zavzetosti, motivaciji. Te strasti do dela, ustvarjanja, nekoliko manjka tudi ljudem na Balkanu, ljudje na tem geografskem prostoru so mnogokrat preveč leni in mnogo preveč radi kritizirajo, kot pa da bi nekaj pohvalili ali pa celo sami naredili bolje.
Tako kot pri krajih, ki jih »najdem«, je lepota predvsem v očeh opazovalca.
V resnici jih sploh »ne najdem«, samo vzamem si čas, da se odpravim do njih in naredim dobro fotografijo, da poudarim, kaj je dobro. Vedno se najdejo zanimivi kraji, Hrvaška je bogata z naravnimi lepotami, takšnimi ali drugačnimi.
Zelo sem vesela, ko koga vzpodbudim, da se odpravi na enak izlet, lepo mi je, ko mi ljudje pišejo o tem, kako so odšli po mojih stopinjah in se imeli enako dobro, potem vem, da delam nekaj dobrega.
Vsekakor pa si za vse nas želim boljši, višji življenjski standard, da bi si lahko privoščili vsaj redne izlete po lastni državi.
11. Mogoče bi moral to vprašati že veliko prej … Kaj lahko na Hrvaškem v smislu turizma (pri)dobi Slovenec ali Nemec? Katere so te stvari, a niso samo rjava barva kože, ki smo jo ujeli na eni izmed čudovitih jadranskih plaž?
Kot sem že omenila, je veliko odvisno od tega, kam se gre. Mislim, da bi se vsak turist moral najprej vprašati, kaj natančno si želi od obiska posamezne države, še posebej, če ga ne zanima samo poležavanje na plažah.
V takšnem primeru se je Hrvaškem vsekakor treba osredotočiti na različne dele države, poiskati kaj takšnega, kar nam čim bolj ustreza. Dodajam le nekaj naključnih idej: obisk narodnih parkov, kolesarjenje, obiščite Vodnjan in njegove hrvaške mumije, odpravite se na kampiranje in adrenalin po rekah okoli Karlovca, najemite kanu na reki Citini ali kajak za morsko dogodivščino, obiščite kamele in hrvaško Saharo v Đurđevcu, odpravite se na lov na tartufe v Istri, obiščite različne delavnice v Zadru, organizirajte si planinski izlet po Velebitu, pokusite odlično lokalno hrano, pokukajte v hrvaške gradove in dvorce, naberite sivko na Hvaru … obstaja na tisoče zanimivih stvari, ki jih lahko počnete kot turist na Hrvaškem.
12. Katero motoristično ruto bi Riana najraje prevozila na Hrvaškem, če bi imela tri ali 10 dni časa? Zakaj bi izbrala prav te kraje? In da ne pozabim, moram vprašati, kateri so, z vidika motorističnega navdušenca, najlepši odseki za motoristično vožnjo na Hrvaškem? Mimogrede, nekaj tega smo se že dotaknili v članku z naslovom Motoristični intervju: Maja Terzić in Gregor Grešovnik.
Hrvaška jadranska magistrala zunaj vrhunca sezone je res zelo hvaležna za motoristično vožnjo, vsaj iz mojih izkušenj. Pred nekaj leti sem vodila zasebno motoristično turo po Hrvaški za dve Kanadčanki in v 10 dneh smo uspele obiskati skoraj celotno obalo, vključno s Pelješcem, Korčulo, Pagom in ostalimi večjimi kraji vse od Pulja pa do Dubrovnika ...
Smo dokaj majhna država, to dejstvo pa je zelo priročno in hvaležno za potovanja z motorjem. Mimogrede, tako na pamet: otok Pag je genialen za motocikle, na nekaterih delih je videti kot lunina površina, polotok Pelješac s svojimi vinogradi je povsem drugačen in dokaj velik.
Če pa bi imela na voljo samo tri dni časa, bi z motorjem »na počasi«, s številnimi postanki, prevozila celotno Istro. Istrske ceste so odlične, še posebej stara cesta od Opatije do Pulja, super!
13. Riana Petanjek, že ob branju tvojih različnih »spletnih strani«, sem ugotovil, da si zaljubljena tako v motorje kot smučanje. Hrvaška ni znana po smučanju, vendar pa se zelo razvijata tako športni kot adrenalinski turizem. Vem, da boš na to vprašanje odgovorila zlahka, saj si bila med drugim tudi »turistična vodička« na kajaku in kolesu.
Podvprašanje, ali sploh obstaja kakšen poklic (v turizmu), ki ga ti nisi opravljala? In ob vseh teh tvojih zmožnostih, se zdi, da bi bila zlahka tudi astronavt. Bi si želela poleteti v vesolje?
Da, res je, mnogo ljudi skuša bogatiti ponudbo turističnih storitev in uslug. Med njimi je bila tudi ta domiselna dubrovniška agencija, s katero sem nekaj časa sodelovala tudi sama. Prav po njihovi zaslugi je Dubrovnik dobesedno postal kajakaška lokacija. Kar je super, saj lahko Dubrovnik, ali pa katero drugo mesto, doživite popolnoma na drugačen način.
Prav to so stvari, ki jih turizem na Hrvaškem nujno potrebuje, ponudba ustvarja povpraševanje, če se jim ponudijo nove storitve, jih bodo nekateri zagotovo sprejeli, zakupili. Žal hrvaško smučanje ne sledi temu tempu in ritmu, bojim se, da se to ne bo zgodilo tako kmalu, čeprav bi lahko tudi na tem področju marsikaj postorili.
Super primeri adrenalinskih izkušenj so npr. ena največjih karting stez v tem delu Evrope, tam v bližini Poreča, bencinske quad in buggy izkušnje v bližini Plitviških jezer in Rastok, tudi zip line na Hrvaškem je že dokaj uveljavljen … Kar pa se tiče vesolja … vsekakor bi rada poletela tja med zvezde. :-)
14. Riana Petanjek, na spletu, tportalu, sem prebral, da ti tvoja lepota, vsaj kar se tiče službe, »ni kaj dosti pomagala«. Prebrali pa smo lahko tudi: ""Z moškimi nimam sreče, očitno sem za njih dokaj težek zalogaj, verjetno se težko merijo z menoj.« Meni osebno je bil zelo všeč tudi ta stavek: "Imam prijatelje in družino, ki jih imam zelo rada, za moje polno življenje, vsaj pod nujno, ob sebi ne potrebujem moškega.« In še nekaj tvojih besed iz drugega intervjuja: "Ne verjemite tistim, ki vam rečejo, da nečesa ne morete narediti." Kakšni so načrti Riane za prihodnost?
Še vedno na področju ljubezni ni uspeha. :-)
Kar se tiče lepote, moram iskreno povedati, da mi je »simpatičnost« verjetno zelo pomagala, da so me izbrali za televizijski obraz. Lepote ni nikoli dovolj, tržišče jo zahteva, še boljše pa je, če smo tudi suhi, pa zmeraj mladi … :-)
Za vse ostale, ne-televizijske, službe pa skorajda zagotovo velja, da mi je bila lepota prej v breme kot pa v korist. Še bolj moteče je bilo za marsikoga, da sem ženska, ki se hoče ukvarjati z delom potopisca, ki je skorajda v celoti »rezerviran za moški spol. Verjemite, v naši državi je res težko biti ženska, ki želi delati stvari, ki jih počnem jaz.
Popolnoma sem prepričana, da bi mi v marsikateri drugi državi šlo veliko bolje, da bi me marsikje drugje mnogo bolje sprejemali, vsaj kar se mojega dela, mojih zmožnosti ustvarjanja tiče. Pri nas pa se zdi, da okolje pričakuje, da se bo ženska v najboljšem primeru poročila z uspešnim športnikom ali pa ambicioznim politikom. V naši državi večina ljudi pričakuje, da bo ženska navzven le krhka in nemočna, steber svoje srečne družine, svoje morebitne sposobnosti pa naj bi ženska skrbno skrivala?!
Zgodi se mi tudi, da včasih sploh ne vem, kdo ima večje težave z mano, ženske ali moški?! Povprečne ženske se čudijo, ker nisem klasičen prototip ženske, kakršno se dandanes pričakuje, marsikateremu moškemu pa sem trn v peti, ker sem tako uspešna v svojem delu, zato me marsikateri obrekuje, trdi, da lažem, da vseh teh del sploh ne opravljam sama. V življenju sem bila deležna že polnega koša tipičnih balkanskih komentarjev.
Vsaj pri potopisnem delu je že tako, da so moški kot potopisci mnogo bolj cenjeni kot ženske. Pa pri tem ne pomaga niti dejstvo, da zna marsikatera ženska potopis narediti mnogo boljše, kvalitetnejše kot njen kolega. In to dejstvo frustrira, pa tudi žalosti. Hvala bogu, da po svetu sedaj potuje zmeraj več samostojnih in samozadostnih žensk, ki bodo naredile številne nove in zelo kvalitetne potopise.
Res pa je, da je težko orati ledino, se v tem poslu na nek način boriti proti moškim, pa tudi parom, ki so na tem področju mnogo bolje sprejeti, verjetno tudi plačani. Na srečo pa naletim tudi na ljudi, ki znajo ceniti mojo zavzetost in moje delo. Obožujem trenutke, ko srečam ljudi, ki menijo, da moramo biti ženske enakopravne na številnih, če že ne na vseh, področjih. Kakorkoli, sedaj se bolj držim televizije, saj ta »spoštuje tudi mojo ženskost«, v prihodnosti pa upam, da bom našla svoje mesto tudi na mednarodnem trgu dela.
15. Riana Petanjek, v istem intervjuju poveš: "… nisem nič posebnega, imam le mnogo več poguma kot marsikdo drug". V popolnosti se ne strinjam s tabo, saj že tvoje delo, tvoji uspehi dokazujejo, da si vendarle posebna oz. izjemna. Riana, imaš ob koncu tega intervjuja kakšno posebno sporočilo za naše bralce?
Že prej sem govorila o tem, kaj mi najbolj leži na duši, kako je težko biti ženska na tej »enosmerni moški cesti«. Sama sem izredno vztrajna in dosledna, pa saj to niti tako čudno, saj se v meni pretaka tudi slovenska kri. :-)
Vsekakor pa zagotovo drži, da bi rada ljudi navdušila, jih nagovorila, da naj vztrajajo na svoji poti, da naj se ne predajo, ne glede na to kako visok je njihov cilj. Moramo biti optimistični, moramo upati, da bo že jutri posijalo sonce … :-)
Ps. Fotografije so last Riane Petanjek, na www.pag.si lahko rečemo le: iskrena hvala, Riana, tako za fotografije kot odgovore!
