Picigin
načeloma poznamo kot »dalmatinsko igro, športno igro iz Dalmacije«. Smo pa na spletu odkrili podatek, da naj bi »dalmatinskemu, splitkemu piciginu« podobna igra nastala že pred davnimi 6000 leti v državah Srednje Amerike. Igrala naj bi se predvsem v plitvinah, na peščeni plaži, za igro najbolj ugodna globina vode pa naj bi segala le do gležnjev, zaradi lahkotnosti teka, hkrati pa je takšen nivo vode dovolj visok, da ublaži grde in težje padce.
Picigin se je sčasoma izboljšal v smislu lepote, borbenosti, atraktivnosti in stila igralcev. Trenutni picigin, ki je dobro poznan tudi v Dalmaciji, je sinteza vseh nekdanjih stilov, od igralca zahteva dobro razvito tehniko udarcev z obema rokama (nogami oz. celim telesom), dobre reflekse in odzivnost, domiselne poteze, hitrost, akrobatske skoke, občutek za prostor, natančnost in veliko vzdržljivosti.
Picigin je dandanes nekakšna športna kombinacija odbojke, tenisa, akrobatike, vaterpola in borilnih veščin. Ob tem ni zanemarljiv psihološki oziroma socialnopsihološki element igre. Picigin je v Dalmaciji oziroma Splitu star že vsaj okrog 100 let, kot uradno leto nastanka se navaja leto 1923.
Wikipedija je o zgodovinskih koreninah picigina – med drugim - sicer zapisala: »Splitski študenti so iz Prage davnega leta 1908, torej polna tri leta preden so dalmatinske kraje spoznali z nogometom (splitski nogometni klub Hajduk je bil ustanovljen 13. 2. 1911 v češki Pragi?!), na mestno kopališče Bačvice prinesli – za tiste čase – dokaj nenavadno igro, imenovano vaterpolo.
Na splitskih Bačvicah (glej tekst z naslovom Bačvice, splitska plaža) ni dovolj globokega morja, zato je možno, kot menijo nekateri zgodovinarji, da se je picigin razvil iz svojevrstnega splitskega vaterpola na suhem. Kakor koli že, picigin se na plaži Bačvice igra že od prve svetovne vojne po pravilih, ki so ostala bolj ali manj nespremenjena vse do danes«.
Picigin se danes širi tudi na druge svetovne plaže, »toda samo na Bačvicah se igra pravi picigin,« ljubosumno zapiše Turistična skupnost Hrvaške ter dodaja: »Picigin je najlažje opisati kot nekakšno različico odbojke v vodi brez mreže in točkovanja, pravi Splitčani pa vam bodo povedali, da je picigin način življenja, ki vsebuje elemente odbojke, tenisa, akrobatike in sonca«.
No, če hočemo biti resnicoljubni, potem lahko besedo sonce v prejšnjem stavku zlahka izpustimo, saj zagrizeni igralci picigina za sproščeno igro sploh ne potrebujejo vročega sonca (še več, hrvaški mediji v zadnjih letih redno pišejo o novoletnih turnirjih picigina, ki jih številni gledalci spremljajo v toplih bundah in šalih). :-)
Pravila igre picigin so načeloma zelo preprosta - igralci (ponavadi jih je v ekipi 5) si podajajo majhno, oguljeno teniško žogico, ki ne sme pasti na gladino morja. A zelo pomembno je, da si igralci žogice ne podajajo relativno statično, na dolgočasen in najbolj enostaven način, ampak da medsebojno podajanje žogice začinijo z atraktivnimi skoki, akrobatskimi vložki ter da picigin žogico rešujejo iz težkih, zelo zapletenih, situacij.
Picigin se praviloma igra v plitvem morju (idealna je višina vode nekje okrog gležnjev; če pa voda sega do kolen, pogoji za igro niso več idealni). Ker se picigin igra v relativno plitvem morju, se nemalokrat zgodi, da igralec »pade pade dokaj na trdo«, pred resnejšimi poškodbami igralca praviloma rešuje mehak morski pesek. Atraktivna ekipa, ki dolgo drži žogo v igri, pritegne pozornost in odobravanje vseh bližnjih kopalcev in opazovalcev.
Popularnost igre picigin se je v zadnjih 20-ih letih zelo razmahnila, zato se širom Hrvaške, tudi v veselje številnih turistov, organizirajo številne tekme in turnirji, v Splitu pa vsako leto, od leta 2005, organizirajo celo »svetovno prvenstvo«.
Na teh uradnih dogodkih, pomembnejših tekmovanjih, so pravila nekoliko bolj stroga, ekipe pa so izredno motivirane, za dokončno zmago se borijo z »zadnjimi atomi moči«. Da je zadeva okrog picigina včasih dokaj resna, dokazuje zapis na spletni strani www.picigin-bacvice.com, ki skupaj s facebook stranjo www.facebook.com/edpiciginbacvice/ pridno in vztrajno promovira igro picigin.
Omenjenega teksta (zaradi sočnosti samih besed in stavkov) ne bomo spreminjali, objavili ga bomo v originalni obliki, v hrvaškem jeziku, napisal ga je Đermano Senjanović Ćićo: » Picigin se igra u plićaku, igra ga pet igrači koji su stavljeni u krug i udaljeni su jedan od drugoga jedno 5-6 metri, tako da te može čut oni do tebe kad zabeštimaš, ali te nikako ne može čut oni koji ti je po dijagonali i na kojega se ta beštimja odnosi, jer si mu ti uputija balun u prazno, a on je zakasnija, bacija se ka škovaca i falija dodat.
Picigin je izmišljen na Bačvice, igra se samo na Bačvice, a sve drugo di se igra i šta oni zovu picigin, niti je picigin, niti je picigina vidilo. Jer samo na Bačvice, oni koji igra na najpliće, uz obalu, on je trkač, i njegovo se misto zove A1. Do njega su isto trkači, ali malo manji trkači, a gori prema Braču, di je najdublje, a to najdublje u odnosu na najpliće je 6-7 centimetri, gori su dva tehničara, ili dva sidruna, koji dugin balunima hranu velikoga i male trkače, ali se i oni sami znaju dikod zaletit. A najslađe je kad tehničari faliju, jer onda počne suptilna zajebancija tipa: "Meštre, di si ti igra prije rata?" ili "Oprostite, šjor, je li pamtite kad ste zadnji put uvatili balun?"
Tako. Upamo, da smo tudi s pomočjo tega simpatičnega dalmatinskega narečja do vas pripeljali osnovni prikaz in »lepoto picigina«. Če na plaži v prihodnje naletite na izkušene piciginaše, boste hitro videli, da gre za popolnoma uigran orkester, ki z akrobacijami, metanjem in elegantnimi gibi ohranja žogico v igri, nas dopolnjuje Turistična skupnost Hrvaške, ki opozarja, da so splitske Bačvice nedvomno svetovno središče in svetišče Picigina.
S tem se lahko kvečjemu strinjamo, vendar pa utemeljeno dodajamo, da se picigin nezadržno širi južno ali severno ob celotni hrvaški jadranski obali (mediji omenjajo predvsem naslednje kraje: Dubrovnik, Baško na otoku Krku, Medulin v Istri itd). Mogoče je nastopil pravi čas, da tudi vi zberete svojo (petčlansko) ekipo ter z žogico stečete do najbližje (peščene) plaže?!? ?
Fotografije: TZ Hrvaške (fotograf Aleksandar Gospić) in www.pag.si. Z veseljem dodajamo še, da je tekst nastal pod pokroviteljstvom hotela Rotondo iz kraja Seget Donji.
