Pogled na dolino rečice Bračane
Ko sem bila pred dvema letoma na Kosmati trdnjavi (»Dlakavoj utvrdi«), sem bila noro navdušena. To je bila ena od znamenitosti na kolesarjenju okoli Buzeta na relaciji Buzet - Istrske toplice. Tam sem nekoč že bila, vendar tako dolgo nazaj, da sem pozabila, kako je videti in me je tokraten vtis prijetno presenetil.
Kosmata trdnjava je ljudsko poimenovanje za buzetsko ruševino Petrapilosa, ki, kljub temu, da je v ruševinah, osvoji srce. Po naključju sem takrat srečala tudi buzetskega župana Sinišo Žulića, ki je s skupino rekreativcev pešačil do trdnjave.
Takrat mi je zaupal, da jo čaka velika obnova in da bo postala prava atrakcija v sklopu evropskega projekta Kulterra. Verjela sem mu, čeprav mi ni bilo jasno, kako bi lahko bila trdnjava ob novi milijonski investiciji še bolj atraktivna…
Nova izletniška atrakcija
Pa je lahko. O tem sem se prepričala pred kratkim, ko sem ponovno obiskala Petrapiloso, da bi o njej pripravila reportažo. Novost je, da se sedaj po njej ne morete več prosto sprehajati, saj so na samem vhodu velika impresivna železna vrata. Odprla se bodo le tistim obiskovalcem, ki bodo 100 metrov prej vstopili skozi avtomatsko zapornico in plačali vstopnino.
Lahko rečem, da vam ne bo žal tistih 20 ali 30 HRK, kolikor bo vstopnina, saj vas čaka resnično lepa vsebina, ki je vredna obiska. Tukaj boste brez težav preživeli vsaj uro in pol ter uživali v zgodovini, arhitekturi, legendah in multimedijski predstavitvi. In to vsi - od najmlajših do upokojencev. Vsak bo lahko našel nekaj zase.
Trdnjavo si lahko ogledate sami ali z vodičem. Na hribu nad Bračano boste prišli do plačilne rampe, kjer boste lahko na avtomatu brezstično kupili vstopnico in nato z njo vstopili na področje trdnjave. Pred samim vhodom je velika multimedijska stena, kjer se lahko seznanite o kaštelu, njegovi gradnji, pokrajini okrog Buzeta in vladarjih tega področja v srednjem veku, ko je bila trdnjava pomembna za ta okoliš, saj ga je branila pred sovražniki.
Tu lahko napravite tudi »selfie« ter ga z vitezom v ozadju pošljete prijateljem. Zanimiva reč. Po elektronski pošti lahko pošljete tudi virtualno razglednico, otroci pa se lahko poigrajo z raznimi virtualnimi igrami. Ob multimedijski steni, ki bo vsakega pozabavala, je tudi klasična tabla z osnovnimi informacijami o kaštelu, kjer boste izvedeli, kaj pravzaprav kaštel Petrapilosa, ki je dobil ime po fevdalcu s tem imenom, je.
Na vrhu soteske nad Bračano
Po drugi strani pa ime Kosmata trdnjava izhaja iz dejstva, da je trdnjava zgrajena sredi gostega rastja na vrhu soteske nad reko Mirno in rečico Bračana. Da bi ohranili vsaj del tega rastlinja, po katerem je ta kamnita lepotica dobila ime, so se strokovnjaki odločili, da bodo na obnovljenih veličastnih kamnitih zidovih pustili nekaj grmov cvetja in trave. Prav to zidovom daje poseben čar.
Nato vstopite v kaštel, ki je zgrajen na kamniti steni nad rečico Bračano in njeno slikovito dolino. To so prva od treh vrat do glavne stavbe, kjer je nekoč v mračnem srednjem veku vladal markiz, oziroma vladar tega področja, ki se je razprostiralo od dela današnjih slovenskih krajev na severu, pa vse do Grimalde proti osrednji Istri.
Nekoč je pod kaštelom potekala pomembna plovna pot, s strateške višine kaštela pa so ves promet budno nadzorovali, pomembna pa je bila tudi obramba fevdalnih dobrin. Tu je bilo za to odlično mesto, saj na tem prostoru dominira. Strmo se dviguje nad Mirno, opazimo jo celo z obronkov Čičarije.
Trdnjava je bila na odličnem mestu, saj se z ene strani vidi kaštel Sovinjak, z druge pa preko hriba zvonik bližnjega Zrenja. Nikoli si ne bi mislila, da so si tako blizu. Očitno je, da so iz Petrapilose gospodarji kaštela lahko brez težav opazovali svoje posesti.
Kaštel so zgradili tako, da so se lahko ubranili vseh sovražnikov, ki so takrat vreli z vseh strani, saj je bila Istra razdeljena na veliko posestev. Zanimivo je, da v vsej svoji zgodovini nikoli ni bila požgana, niti razrušena. Vsaj ne od sovražnikov, razbojnikov ali podobne svojati.
Plemić Nicola Gravisi
Prvič so to slikovito trdnjavo omenili v daljnem 10. stoletju, ko je pripadala akvilejskemu patriarhu, nato škofu, nemški viteški družini, kasneje Benečanom, oziroma plemiču Nicoli Gravisiju, v lasti njegovih potomcev je ostala vse do leta 1869.
Kompleks sestavlja stanovanjski del, grajska kapela Sv. Marije Magdalene iz 12. stoletja in glavni stolp poligonalne oblike. Kaštel je obdan z zidom, razen na stanovanjskem delu, ki je dobesedno zgrajen na samem robu stene. Zidovi in glavni stolp so ohranjeni do prvotne višine.
Zakaj pa je trdnjava opustela in kdo je tu prebival? Nikoli ni bila mestece kot podoben Dvigrad, ki se prav tako dviguje na skalah v Dragi pod Kanfanarjem. Petrapilosa je bila vedno izrazito vojaška trdnjava, namenjena namestitvi fevdalcev in vojakov.
Zapustili so jo po velikem požaru pred 300 leti in za tem je nikoli niso obnovili. V nemirnih letih 17. st., ko je na istrskem ozemlju od 1615 - 1617 divjala Uskoška vojna, Petrapilose niso poškodovali. Povsem slučajno je trdnjava zgorela v dvajsetih letih 17. stoletja in od takrat dalje je samevala.
Z lopato po glavi
Ta požar pravzaprav povezujejo z vaško legendo, po kateri je požaru botroval slučaj. Zgodba pravi, da je en kmet gospodarja Petrapilose skrajšal za glavo, medtem, ko je še z drugimi tlačani kopal jarek pod kaštelom. Gospodar je bičal kmete, kar je menil, da so prepočasni. Razjahal je s konja, kar je bilo zanj usodno. Z lopato so mu odsekali glavo, kmetje so se nato zbrali in v maščevanju zažgali Petrapiloso. Ne ve se, koliko je v tem resnice, vendar pa imamo vsi radi zgodbe, kajne?
Prispemo do cerkvice Sv. Marije Magdalene. Bogoslužja so tukaj potekala vse do leta 1793. V cerkvi so bile nekoč freske, ki jih po temeljiti restavraciji sedaj hranijo v Buzetu, s pomočjo multimedije pa jih projicirajo po tleh cerkve. Projekcija se prične z vstopom v cerkvico. Tudi na zidovih so multimedijske plošče, ki vam odkrivajo različne legende o kaštelu Petrapilosa in okolici.
Tri legende
Legende tega kraja vas bodo navdušile.
Prva govori o tem, da je kaštel zgrajen prav na tem kraju zato, ker je po teh krajih potoval nek vojak na konju in rekel, da bo na mestu, kjer se bo ustavil konj, zgradil kaštel. In to je bilo prav tukaj.
Drugi dve legendi nista neposredno vezani na Petrapiloso, temveč na njeno okolico. Ena govori o edinem istrskem sramotilnem stebru v obliki človeka, ki se nahaja v vasi Salež. Lokalno prebivalstvo ga imenuje tudi “Berlin”, po berlini, vrsti kočije s štirimi sedeži, ki je nekdaj vozila na relaciji Berlin – Pariz. Po izročilu so bili na takem vozu kaznjenci izpostavljeni zasramovanju in roganju.
Sramotilni steber je iz belega kamna, kakršnega v okolici ne najdemo, predstavlja pa človeški lik s kapo na glavi, podobni turškemu fesu. Levo roko ima na prsih, kjer je bila nekoč veriga za privez kaznjencev, desnico pa ima spuščeno na spolovilo. Na prsih je latinski napis, ki bi lahko pomenil “Pravičnost tej revni provinci”.
Govori se, da so sramotilni steber pripeljali v Salež iz kaštela, okrašenega s cvetjem na vozu, ki ga je vleklo šest najmočnejših volov, v povorki je bilo tudi 18 deklet, odetih v belo. Po vsej verjetnosti ta sramotilni steber ni bil nikdar v Petrapilosi, temveč je to zgolj ljudska legenda.
Tretja legenda pripoveduje o nenavadni skali ob glavni cesti, ki vodi iz Buzeta proti Motovunu, na desni strani, ko zapusti kanjon reke Mirne, oziroma nasproti odcepa za Istrske toplice.
Skalnata stena je zelo nenavadnega videza, ki spominja na farja s knjigo. Prva inačica legende govori o tem, kako je nek župnik jahal od Marušića proti Momjanu. Pojavile so se štrigle in ga spodnesle s konja. Župnik je umrl, konj pa okamenel in tako je nastala ta stena. Po drugi inačici pa stena predstavlja župnika s knjigo, ki v mesečini bere legende iz stare knjige.
Z oljem po neželjenih gostih
Potem, ko ste spoznali ljudske pripovedi, je čas, za povratek v sedanjost in nadaljevanje obiska trdnjave Petrapilosa. Pot vodi na veliko dvorišče, kjer so bili nekdaj nastanjeni vojaki, nato pa skozi ozka vrata in po še ožjem stopnišču, kjer vstopimo v trdnjavo. Nad glavo je kamnita luknja. Skoznjo so zlivali vroče olje ali celo katran na nezaželjene goste.
To so bila hkrati tudi tretja in zadnja vrata kaštela, ki vodijo na dvorišče, kjer so vidni obrisi nekdanjega dvorca in na koncu obrambne utrdbe. Ne prestrašite se, če boste na levi strani zagledali nek lik. To je animacijski vitez, ki bo zagotovo preplašil številne otroke, pa tudi meni v prvem trenutku ni bilo ravno vseeno. To je viteški oklep z multimedijo, ki simulira zvočno animacijo, simulacijo gibanja, akustične senzorje. Ves čas vas v ozadju spremlja srednjeveška glasba.
Pred dvema letoma ste na tem mestu lahko videli le porušene zidove. Sedaj pa se lahko povzpnete prav na njihov vrh. Narejene so stopnice, ki vodijo do stražnega mesta, od koder se odpre čudovit razgled, ki ga nikakor ne smete zamuditi.
Tu lahko vidite, da so bili zidovi trdnjave Petrapilosa široki okoli pet metrov, na trdnjavi pa sta tudi dve stranišči. Pravzaprav sta to dve luknji v kamnu nad breznom. To bi bila zelo zanimiva izkušnja, še posebej, ko piha burja. S te višini vidimo tloris srednjeveške stavbe, ki bo v prihodnje namenjena tudi koncertom, razstavam in drugim prireditvam.
Do sedaj so že organizirali razne dogodke, ko se je kaštel predstavil v povsem novi luči. Petrapilosa si je po 300 letih samevanja navsezadnje to tudi zaslužila. Tokrat je lahko vse bolj sproščeno, saj ji ni potrebno več nikogar braniti pred sovražniki, pač pa le zabavati in pritegniti svoje obiskovalce. Čas je, da buzetska trdnjava ustvari svojo novo zgodbo.
Za tekst in fotografije se zahvaljujemo hrvaški novinarki Barbari Ban. Na njeni spletni strani Hello Istria lahko pogledate številne članke o prekrasni Istri. Le dve fotografiji, tisti »iz zraka« (prva in zadnja), sta avtorsko delo Mattea Kmeta (klikni na fotogalerijo Čudovita Istra fotografirana iz zraka).
