Peroj ima pestro zgodovino, ki sega že v rimske čase, najbolj pa ga je zaznamovala naselitev črnogorskih pravoslavcev v 17. stoletju. Danes je Peroj istrska vasica s približno 800 prebivalci, mnogokrat spregledana prav zaradi svoje majhnosti, a ne bi smela biti.
Peroj ponuja mnogo turističnih nastanitev, novograjenih apartmajev, vse od luksuznih vil do rurarnih hišk z avtohtono atmosfero. Ena izmed njegovih prednosti je tudi bližina drugih priljubljenih istrskih mest. Od Peroja, ki spada pod upravno enoto Vodnjan, je do Pulja le 12 km, do Fažane zgolj 4 km, do Medulina 25 km in do Rovinja 30 km. Od Portiča do Fažane je na novo speljana peš- in kolesarska pot, tako da se lahko na enodnevni izlet odpravite aktivno in s pogledom na morje. Pot namreč poteka tik ob plažah, kar omogoča, da izlet zaključimo z vrhuncem – skokom v osvežilno morsko vodo.
Pred samim skokom v vodo pa za trenutek zavrtimo čas nazaj, v obdobje, ko so uličice Peroja, ki nas vodijo do plaže, bile zgrajene. V rimskih časih se je Peroj imenoval Praetoriolum (Casale Petriolo). Bil je del rimske province Dalmacije, ki je zajemala večji del današnje Hrvaške (tako Dalmacijo kot Istro). Naselje je bilo vključeno v rimsko cestno omrežje zaradi svoje strateško pomembne pozicije ob Jadranskem morju.
Provinca Dalmacija je nato, med letoma 32–27 pr. n. št., spadala pod na novo nastalo provinco Ilirik. Hrvaška Wikipedija poroča, da so se Dalmati večkrat uprli rimski oblasti. Po letu 10 je provinca Ilirik razpadla in se razdelila na Dalmacijo in Panonijo. A rimsko obdobje ni bilo tisto, ki je imelo signifikanten pomen za razvoj in izgled mesta kot ga poznamo danes.
Ključen je bil prihod pravoslavnih Črnogorcev. Peroj je tako poznan tudi kot »črnogorska Istra« (»Istrian Montenegrin"s«). Dospetje črnogorskih pravoslavcev v 17. stoletju je pomenilo postavitev mnogih pravoslavnih spomenikov in cerkva v Peroju in okolici, ki stojijo še danes. Za Perojčane velja, da so v večini potomci trinajstih črnogorskih družin, ki so kraj naselile leta 1657.
Razlog za to je, da je pred prihodom Črnogorcev območje današnjega Peroja opustošila kuga, ki je za seboj pustila le redkokaterega preživelega srečneža. Tako bi si lahko mislili, da so imeli Črnogorci prosto pot za častitev svoje (pravoslavne) vere; a če nas je zgodovina karkoli naučila, je to, da z vero nikoli ni »enostavne poti«.
Priseljenim pravoslavcem v Peroju namreč v začetku niso dovolili zgraditi lastne cerkve. Po informacijah turističnega vodiča Vodnjana, ki je dostopen vsem na povezavi ob obisku cerkve, je bila Črnogorcem dodeljena grška pravoslavna cerkev sv. Nikolaja v Pulju. Šele čez 130 let (leta 1788) so zdaj domači Perojčani prejeli dovoljenje za gradnjo svoje lastne pravoslavne cerkve. Dovoljenje je izdala Beneška republika. Danes v Peroju stojita dve cerkvi – cerkev sv. Spiridona (»Sveti Spiridon«) in cerkev sv. Štefana (»Crkva sv. Stjepana«). Gradnja obeh cerkev je bila zaključena leta 1834. Obe cerkvi sta ime dobili po pravoslavnih svetnikih.
Prvi, sv. Spiridon, je še posebej zanimiv. Praznovanje Spidirona je pogosto v vzhodni pravoslavni cerkvi, zlasti pri grških in srbskih vernikih. Tako lahko na srbski wikipediji najdemo veliko podatkov o načinih slavljenja prav njega in o ljudskih pripovedkah, ki pričajo o njegovih prigodah ter čudežih Spiridona.
Po ljudskem izročilu je sv. Spiridon izumitelj lončene posode, vreče in srajce. Ja, izkazal se je na raznolikih področjih; zato ga slavijo tako lončarji, tkalci, kovači, čevljarji, usnjarji ... skratka, skorajda vsi rokodelci. Ena izmed pripovedk pravi, da je Spiridon nekoč kačo spremenil v zlato, s katerim je nato neki ubogi ženici pomagal odplačati dolg. Ko mu je žena dolg vrnila, je zlato spremenil nazaj v kačo in jo izpustil v naravo, kamor spada.
Spiridonov značaj pa se najbolj izkaže v pripovedki o oživljanju glinenega lonca. Po legendi je ženska obtožila svojega soseda, da je razbil njen lonec in ukradel njegovo vsebino. Sosed je zanikal obtožbo in zadevo so predložili svetemu Spiridonu. Svetnik je naročil obtoženki, naj opiše vsebino lonca, ona pa mu je odgovorila, da je vanj shranila novorojenčka. Sveti Spiridon je molil in lonec je bil čudežno obnovljen, otrok v njem pa je oživel. Še ena – najbolj poznana – legenda o Spiridonu pa pravi, da je sv. Spiridon umiril divji vihar in s tem omogočil varno vrnitev ladij v pristanišče. S tem je Spiridon postal tudi zavetnik mornarjev.
Drugi svetnik, sv. Stjepan (slovensko sveti Štefan), je na hrvaškem ozemlju za vernike (kakor tudi nevernike) bolj poznan, saj je njegov dan tudi državni hrvaški praznik. Sv. Stjepan je čaščen kot prvi krščanski mučenik, »mali človek«, ki je umrl za velike ideale – za širjenje vere. Katoliki ga slavijo 26. decembra, pravoslavci pa 27-ega.
O svetem Stjepanu morda res ne kroži toliko mitov in legend kot o svetem Spiridonu, a zato je zgodovina perojske cerkve, postavljene njemu v čast, toliko bolj zanimiva. Datum prvotne postavitve cerkve ni popolnoma znan. Zgodovinarji ugibajo, da je prvotna cerkev nastala že med sedmim in enajstim stoletjem, a z naselitvijo Črnogorcev je bila cerkev opuščena.
Dekonstrukcijo je doživela že istega leta, ko je bila postavljena cerkev sv. Spiridona, torej leta 1834. Po podatkih vodnjanskega spletnega turističnega vodnika je bila cerkev takoj za tem nacionalizirana in prodana. Nacionalizirale so jo avstrijske oblasti. Spremenjena je bila v gospodarsko posloplje, ki so si ga delili trije privatni lastniki. Ko je bilo to zapuščeno, je cerkev še po letu 2000 služila le kot hlev in senožet v državni lasti. Njena kulturna veljava ji je bila povrnjena komaj z letom 2013, ko je bila nazadnje obnovljena.
Poglaviten del obeh perojskih cerkva so freske, slike in reliefi, ki ju krasijo. Ob cerkvi svetega Spiridona pa stoji tudi ekscentričen zvonik s kupolo iz leta 1860 in pravoslavno pokopališče. Poleg omenjenih sakralnih objektov, ki se nahajata v samem »centru« Peroja, pa je potrebno spregovoriti tudi o cerkvi, ki je od Peroja oddaljena le nekaj minut vožnje in velja za čudodelen kraj ... To je cerkev svete Foške pri Batvačih. Več beri na naslednji povezavi z naslovom: Cerkev svete Foške.
Zdaj pa le skočimo nazaj v (delno) sedanjost oziroma še bolje, kar v vodo na perojski plaži Martulina. Martulina je plaža v Peroju, ki ponuja ne le lepo urejen prostor za postavitev ležalnikov, tušov in plažnih barov, temveč je na voljo tudi mnogo športnih aktivnosti; vse od pedalinov, napihljivih vodnih igral, otroških igrišč, odbojke na mivki in – najzanimiveje – tako imenovanega snorkelinga (glej tekst z naslovom Istra Snorkeling).
Zakaj pa le delen skok v sedanji čas? Ker je snorkeling kot ena poglavitnejših atrakcij na plaži Martulina jedrno zaznamovan s perojsko zgodovino. Le nekaj deset metrov od obale so namreč potopljeni številni vojaški ostanki iz časov, ko je območje Peroja še spadalo pod mogočno Avstro-Ogrsko monarhijo.
Turistični vodič Vodnjan pojasnjuje, da je bil Peroj v času Avstro-Ogrske monarhije pomemben zaradi bližine Pulja, ki je bil izbran za glavno vojaško pristanišče avstro-ogrskega cesarstva. Pristanišče v Pulju so uporabljali za plovbo številnih vojaških ladij, ki so prevažale močna strelna orožja, predvsem topove velikega kalibra.
Tudi v celotni okolici Pulja so postavili okrepljen obrambni sistem, dodatno je bil podprt tudi s podvodnimi ovirami. V času prve svetovne vojne je ta obrambni sistem sestavljala jeklena mreža, razpostrta od današnje perojske plaža Mertulina pa vse do slavnih Malih Brijonov. Ostanki tega obrambnega sistema so danes zelo zaželena točka za snorkeling. Potopiti se moramo le manj kot 2 metra globoko, da doživimo delček vojne oziroma vojaške zgodovine. Poleg tega pa lahko med ostanki opazujemo čudovito morsko življenje (ribe in različne sorte pisanih spužv).
Peroj v svoji vsestranskosti ob pestri kulturni dediščini prav tako ponuja preproste možnosti za sprostitev in zabavo. Na sprehodu do plaže se lahko ustavimo na domačem pivu v lokalni pivnici. Če pa potujemo v Istro v drugi polovici julija, imamo to srečo, da se lahko udeležimo Perojske noči oz. »Perojske fešte«, ki praviloma slavi naselitev črnogorskih družin.
Perojska fešta pomeni različne kulturne prireditve, degustacije istrske hrane, športne turnirje in večerne koncerte. V okviru Perojske fešte 2023 je potekala tudi otvoritev likovno-kreativne kolonije »Moja Peroja 2023« in otvoritev muzeja »Zavičajni spomenar« (»Domači spomenik«) ter knjižnice »Njegoš«. V muzeju so zbrani številni artefakti, najdeni v hišah starih perojskih družin. Knjižnica pa vsebuje več kot 5.000 zbranih knjig različnih perojskih listin. Knjižnica se ni zaprla s koncem Perojske fešte, temveč bo odprta nadalje v letu, dostopna bo vsem obiskovalcem vsak teden dvakrat (v torek in soboto).
Pregled Peroja danes in včeraj nam tako pomaga spoznati veličino malega kraja, ki nas očara z idilično obalo (mogoče se lahko pritožimo le na pomanjkanje sence :-)), ob tem pa razkrije svojo preteklost, o kateri pričajo številni pravoslavni spomeniki.
Cerkvi sv. Spiridona in sv. Stjepana sta še danes glavni priči tega kulturnega bogastva. Poleg tega Peroj turistom ponuja številne možnosti za športne in kulturne aktivnosti. Skozi dogodke, kot je Perojska fešta, kraj ohranja svojo živo kulturo in omogoča povezovanje z bogato preteklostjo ter ustvarjanje novih spominov. Peroj je nedvoumno skriti biser hrvaške obale, ki se s svojo vsestranskostjo izkaže za neprecenljivo doživetje za vse turistične obiskovalce.
Za konec navedimo le še nekaj besed, ki jih je Peroju – med drugim - namenila krovna turistična skupnost Vodnjan: »Obala Peroja, sestavljena iz apnenčastih skal, ki se spuščajo do morja, prepredena s prodnatimi plažami, se razteza vse do zalivov Portić in Marić, pristanišča, ki je bilo stoletja vodnjansko pristanišče, prek katerega je potekala trgovina z Benetkami in drugimi kraji na Jadranu.
Danes ima Peroj 830 prebivalcev, večinoma kmetov in ribičev. Kraj se močno in nenehno urbanizira in je usmerjen v razvoj turizma, saj ponuja veliko število namestitvenih kapacitet v zasebnih hišah in vilah, zgrajenih na celotnem območju do sosednje Barbarige, kjer je zgrajeno veliko turistično naselje s 1.400 apartmaji«.
Ps. Fotografije, naslovna – TZ Vodnjan, ostalo novinarji www.pag.si.
