Gacka je ena najstarejših hrvaških pokrajin
, »njen« Otočec, glej tekst z naslovom Otočac; ob reki Gacki vse zeleno, spada med najstarejša naselja s hrvaškim življem. Prebivalci Gacke se omenjajo že v 9. stoletju, prvič pa leta 818, v času nastanka in oblikovanja zgodnjesrednjeveške hrvaške države. Borna je bil prvi hrvaški vladar, ki je pod svojo oblast podredil bistveno večje območje.
Borna je iz svojega doma v dolini Gacka razširil svojo oblast še naprej v Dalmacijo in Liburnijo, zato je dobil ime dux Guduscanorum, dux Dalmatiae atque Liburniae - knez Gačanov, Dalmacije in Liburnije. Gacka se omenja tudi na t.i. Bašćanski plošči (slov. Baški plošči) s konca 11. stoletja (1100), tem temeljnem spomeniku hrvaške pismenosti in kulture (glej tekst z naslovom: Baška plošča in Baška pot glagolice).
Območje, ki ga je Gacka pokrivala nekoč, je bilo veliko širše od sedanjega in se je raztezalo od reke Raše v Istri pa vse do reke Une na vzhodu. V kasnejšem obdobju je Gacka postopoma izgubljala svoja ozemlja in se tako skrčila na današnje območje. Sredi 10. stoletja bizantinski cesar, pisatelj in filozof Konstantin VII Porfirogenitus omenja hrvaške županije. Tri med njimi so med drugimi izstopale kot drugačne. To so bile Gacka, Lika in Krbava. Razlikovale so se po tem, da jim je vladal ban, medtem ko je drugim županijam vladal vojvoda. V začetku 10. stoletja je pokrajina Gacka pripadala prvi zgodovinsko znani hrvaški banovini.
Poglejmo zgodovino Gacke, Otočca (z »okolico«), nekoliko podrobneje, v logičnem časovnem sosledju.
Območje Gacka je bilo poseljeno že v prazgodovini. Najstarejše najdišče iz tega obdobja v dolini Gacka se nahaja na njenem južnem robu v Pećini v Lešćah. Sledovi zoglenelih kosti divjih živali in kosti, na katerih so vidne poškodbe zaradi uporabe kamnitih orodij, razkrivajo prisotnost ljudi iz obdobja mezolitika - prehoda iz zgodnje v pozno kameno dobo (10000-4000 let pr. n. št.). Takrat je človek še vedno živel kot lovec in nabiralec.
Nekoliko zgodnejša bivališča in sledovi človeških naselij so najdeni prav na območju občine Brinje. Jama Siničić špilja, ki se nahaja na poti iz Brinje v Letinac, je šele pred kratkim razkrila svoje skrivnosti znanstveni skupnosti. V jami je živel paleolitski lovec v (9500 pr. n. št.) iz poznega mezolitika, ki je na površini gladkih skal v jami pustil še vedno nerazločene leptolitske gravirane slikovne upodobitve. Skupina vrezov, podobna germanskim runam, je bila verjetno nekakšen primitiven lunin koledar. V jami so bili najdeni tudi ostanki keramike, takratni človek je bil še vedno lovec in nabiralec.
Japodi, Ilirsko pleme
Na območju Vrhovine so bili najdeni sledovi iz srednje in pozne bronaste dobe. V jami Bezdanjača pod hribom Vatinovac, le dva kilometra zahodno od Vrhovine proti Zalužnici, je bila odkrita nekropola iz leta 1400 pred našim štetjem. Jama je sestavljena iz dveh delov: v prazgodovini so v prvem, navpičnem delu pod jamo uporabljali bivališča (pozneje se je glavno naselje preselilo na hrib Vatinovac), drugi, nagnjeni večji del pa so uporabljali kot nekropolo.
Z več kot 250 odkritimi okostji je to ena največjih jamskih nekropol v Evropi. Človek je že sprejel nov način življenja, vzrejal in redil udomačene živali (govedo, ovce, koze, pse) in prideloval žita. Iz ostankov materialne kulture je razvidno, da je skupina ljudi, ki je živela na tem območju, pripadala protoilirskim ljudem, predhodnikom poznejših ilirskih plemen. V pozni bronasti dobi, v 9. in 8. stoletju pred našim štetjem, je ilirsko pleme Japodi zasedlo celotno območje Gacke in širše. Kultura Japodov je bila zelo bogata in živa ter se delno razlikuje od kultur drugih ilirskih plemen.
Prav na najdiščih z območja Gacke so bile izkopane najdragocenejše arheološke najdbe teh plemen. Japodi so večinoma najraje živeli v utrdbah, ki so bile zgrajene na vrhu nizkih zaobljenih hribov: v Crkvini v Kompoljah (Avendo), v Velikem in Malem Vitlu v Prozorju (Arupium), v Velikem in Malem Obljaju vzhodno od Vrhovine. Splošno velja, da se je občina Brinje nekoč imenovala Monetium. Druge take utrdbe so odkrili v Drenovem Klancu, Starem Selu in t.i. Švici (samo na območju Gacke doline je bilo odkritih kar 23 njihovih ruševin).
Kultura obdelave bakra in izdelave izjemno bogatega nakita (zlasti nakita iz jantarja in stekla) je v zgodnji železni dobi (osmo do peto stoletje pred našim štetjem) doživela renesanso. V teh bogatih najdbah so resnično izstopala lepo obdelana iapodska pokrivala. Etnologi menijo, da so ti predmeti predhodniki današnje obrobljene moške rdeče kape s kratkimi resami (nekateri jo imenujejo Lička ali Gacka kapa dinarskega tipa). Njihovi poznejši nasledniki niso prevzeli le japodske kape, temveč tudi druge dele tradicionalne moške in ženske noše. Iapodi z današnjega območja Gacke so imeli skupne kulturne vezi z Etruščani, Grki in prek Panonije tudi s kulturami Črnega morja.
V 2. stoletju pred našim štetjem so Rimljani začeli grobo posegati v mirno življenje Japodov. Tako so bili Japodi skoraj dve stoletji v vojni z Rimljani, sreča na bojnem polju pa je enkrat pobožala Japode drugič Rimljane. Leta 35 pred našim štetjem Japode končno pokori rimski cesar Oktavijan.
S prihodom Rimljanov sedanje območje Gacke končno pridobi svoj geostrateški položaj. Ob gradnji ceste iz severne Italije v Grčijo so rimske oblasti postopoma spremenile življenje domačega prebivalstva. Zgradili, razširili in utrdili so Arupium v Velikem in Malo Vitlo v današnjem Prozoru kot svoji osrednji naselbini, od koder so imeli popoln pregled nad regijo.
Glede na arheološke ostanke je bilo to pomembna lokacija s številnimi javnimi stavbami, poganskimi templji in za tisti čas visokim življenjskim standardom (primitivno talno ogrevanje). Arupium je bila osrednja rimska naselbina na območjih Gacka, Lika in Krbava, s katere so nadzorovali glavno cesto in križišče z Dalmacijo in Panonijo.
Živahna prometna dejavnost je v Gacko pripeljala množico rimskih vojakov, skupaj z njihovimi verstvi in prepričanji. V 2. in 3. stoletju se je iz Senije (današnji Senj) razširil kult Mitre, boga sonca. Mitrova svetišča v Čoviću in Sinacu so po umetniški obdelavi italskega izvora, svetišče na Špilničkem polju vzhodno od Otočca pa je noriško-panonskega izvora.
S slabljenjem rimskega imperija so v dolino Gacka začeli vdirati barbari iz vzhodne in severne Evrope. Konec 5. stoletja so prišli Goti in vzpostavili svojo kratkotrajno oblast na območju dalmatinske Hrvaške. Po nekaterih virih ime pokrajine Gacka izhaja iz imena germanskega plemena Goti in pomeni "majhna državica Gotov". Po Gotih, ki so deloma ostali živeti na tem območju in so se pomešali z domačini, so sredi 6. stoletja prišli Slovani.
Konec 6. stoletja so na to območje vdrli še Avari, v 7. stoletju pa tudi Hrvati. Glede na zgodovinske vire se zdi, da so bili ti različni narodi na tem podnebno in reliefno težavnem območju bolj strpni drug do drugega in so našli način sobivanja.
Dokaz za njihovo sožitje je dejstvo, da je sredi 10. stoletja Konstantin VII Porfirogenit zapisal, da je na Hrvaškem še vedno ostalo nekaj avarskih plemen, ki so se po videzu razlikovala od drugih prebivalcev te dežele. Zdi se, da jih je največ ostalo prav v pokrajini Gacka.
Z množičnim prihodom Hrvatov v Gacko dolino in njeno regijo, so prav v času Frankov, takratne evropske velesile, Hrvati širili svoj vpliv na druge narode. Prav zato so se tukaj, v Gacki dolini, oblikovala prva središčna jedra hrvaške srednjeveške države.
Vojvoda Borna je svojo oblast iz Gacke razširil še na Dalmacijo in Liburnijo ter tako ustvaril prvo večjo državo pod hrvaškim imenom. Konec 9. in v začetku 10. stoletja so bile Gacka ter sosednji Krbava in Lika pod oblastjo bana. V času vladavine hrvaških kraljev je Gacka sčasoma izgubila pomen osrednjega državnega območja, ki se je nato preselil na območja severne in osrednje Dalmacije.
Ko so madžarski kralji prevzeli oblast na Hrvaškem, je Andrej II., kralj Madžarske in Hrvaške, leta 1219 podaril pokrajino Gacka vitezom templjarjem. Kmalu zatem (leta 1241) dolino Gacke opustošijo Mongoli. Kan Batij je s svojo mongolsko hordo prodrl čez hrib Kapela, da bi ujel ogrsko-hrvaškega kralja Belo IV. Templjarji niso dolgo obdržali Gacke v svoji lasti. Kralj Bela jim je Gacko odvzel samo zato, da bi jo leta 1269 zamenjal za drugo posest.
Konec 13. stoletja na teh območjih prevlado uveljavijo Frankopani, knezi z otoka Krka. Gacka je postala njihova last leta 1290 in je ostala v njihovi posesti vse do leta 1468, ko jo je prevzel madžarsko-hrvaški kralj Matija Korvin. Frankopani so imeli v Gacki naslednja utrjena mesta: Otočac, Prozor, Vrhovine, Dabar, Brlog, Sokol in Jelovik.
Poleg utrjevanja in ustanavljanja mest in utrdb so Frankopani gradili tudi cerkve, darovali samostane ter pripomogli k razvoju kulture in pismenosti nasploh. Njihova glavna upravna središča so bila v Otočcu in Brinju, kjer je njihova vladavina pustila največji vpliv na lokalno prebivalstvo in spodbudila razvoj kulture na tem območju. Med vladanjem Sigismunda Frankopanskega je bila leta 1460 ustanovljena škofija Otočac, ki je trajala vse do osmanskega vdora leta 1534.
Konec 15. in v 16. stoletju, med stoletno vojno z Osmani, so bili turški vpadi vse pogostejši, nasilnejši in nevarnejši. Leta 1527 sta regiji Lika in Krbava padli pod osmansko oblast. Zaradi teh okoliščin sta Gacka in Otočac postala obmejni območji, ki sta bili izpostavljeni pogostim osmanskim napadom. V začetku 16. stoletja je Gacka, zlasti dolina Gacka, skupaj z območjem Vrhovine doživela eksodus lokalnega prebivalstva. To je bil čas množičnega izseljevanja in bega prebivalstva na Jadransko primorje, v Gorski Kotar in na Kranjsko ter na severno Hrvaško, Madžarsko in v Avstrijo. Ostala so le naseljena območja mesta Otočac ter občin Brinje in Prozor.
Gacka kot del obrambnega zidu krščanstva
Madžarski kralj Matija Korvin je leta 1469 za obrambo pred osmanskimi vpadi ustanovil vojaško kapitanijo Senj. Leta 1538 so kapitaniji pripadale naslednje utrdbe: Otočac, Prozor, Brlog, Brinje, Senj, Jablanac in Bag. Leta 1578 je bila vojaška obramba reorganizirana, ustanovljena je bila Primorska krajina. Otočac in Brinje sta ostala dve stoletni oporišči za obrambo Gacke.
Do dokončnega izgona Osmanov iz Krbave in Like leta 1689 je bilo dobljenih več bitk znotraj doline Gacka. Grof Petar Zrinski je leta 1655 s pomočjo prebivalcev Otočca Turke dvakrat premagal. Leta 1657 so se vojaki iz Otočca združili z vojaki iz Senja, da bi premagali skupnega sovražnika, 6.000-člansko vojsko. Takrat so bili Turki poraženi na polju Gusić.
Leta 1663 sta Petar Zrinski in Fran Krsto Frankopan z vojsko 2000 vojakov porazila 8000 Turkov pri kraju Jurjeve stijene. S tem sta dokončno preprečila nadaljnje turške vdore na notranje, svobodno hrvaško ozemlje. Takoj po izgonu Turkov iz Krbave in Like, kjer se je še posebej izkazal Marko Mesić, srbski pravoslavni duhovnik iz Brinja, je vojaška meja doživela novo reorganizacijo. Celotno območje Gacka je bilo podrejeno vojaški mejni upravi v Karlovcu.
Z izginotjem turške grožnje konec 17. stoletja so se na opustošeno območje doline Gacka sistematično naseljevali priseljenci iz Gorskega Kotarja, Kranjske in severnodalmatinske obale. Leta 1746 je bil iz stare vojaške kapitanije Otočac ustanovljen slavni polk Otočac. Pokrival je območje od jadranske obale pa vse do bosanske meje na vzhodu, deloval pa je vse do demobilizacije vojaške meje v 19. stoletju.
Od 18. do sredine 19. stoletja prebivalci Gacke niso sodelovali le v vojnah z Osmani, ampak so branili tudi avstrijsko cesarstvo in se borili za dunajski dvor po vsej Evropi. V teh vojnah, zlasti pri zatrtju madžarske revolucije leta 1848, so navdušili s svojo hrabrostjo in bili zato odlikovani s številnimi častnimi cesarskimi odlikovanji. Po demobilizaciji vojaške meje leta 1881 se je regija Gacka pridružila civilni hrvaški državi in dočakala razpad Avstro-Ogrske leta 1918.
Gacka v 20. stoletju
Z razpadom Avstro-Ogrske se je Gacka prvič vključila v južnoslovansko skupnost. Leta 1939 je Gacka postala del hrvaške Banovine. Leta 1941 sta bila Otočac in Vrhovine priključena Veliki županiji Gacka in Lika, Brinje pa Veliki županiji Vinodol in Podgorje. Med drugo svetovno vojno je na Otočcu prvič potekala ustanovna seja ZAVNOH, Nacionalnega antifašističnega sveta ljudske osvoboditve Hrvaške. Ob koncu druge svetovne vojne sta Otočac in Brinje postala županijska mesta, Vrhovine pa mestna občina.
Leta 1991 so prebivalci Gacke doživeli katarzo v vojni proti Srbiji in lokalnim srbskim upornikom. Tretjina ozemlja Gacke na severovzhodu je bila okupirana. Med silovitimi napadi Srbov sta bila glavni tarči Brinje in Otočac. Zlasti okoliške vasi so bile močno uničene, vojna za osamosvojitev Hrvaške je zahtevala številne žrtve na obeh straneh.
Ps. Uredništvo www.pag.si, slovenskega portala o hrvaškem turizmu, se TZ Otočac zahvaljuje za ta zgodovinski tekst. Fotografije: novinarji www.pag.si, ki so se sprehodili po glavnici ulici mesteca Otočac.