Muzej antičnega stekla
(uradno, hrvaško: Muzej antičkog stakla) je bil odprt leta 2009 v zadarski palači Cosmacendi (zgrajena je leta 1877 na Bastionu Moro), ki je bila obnovljena in dozidana po projektu arhitekta Branka Silađina.
Palača Cosmacensi se nahaja v starem delu Zadra, na znamenitem polotoku (če prečkamo znani most za pešce, ki teče preko ozkega morskega zalivčka, zavijemo »levo« in že smo skorajda pri Muzeju antičnega stekla).
V prvi dvorani v pritličju stalne razstave je predstavljena zgodovina steklarstva: surovine, orodje, peči; tehnike izdelave in tehnike dekoriranja.
V tem segmentu so osnovne sestavine za pridobivanje steklene mešanice, oljne svetilke s pihalniki za steklo iz Asserie (kopija) in orodja za izdelavo stekla - več vrst kalupov, »pipe« za pihanje stekla, škarje za steklo, noži, pincete, stari recepti. Starodavni stekleni artefakti ponazarjajo različne tehnike izdelave in okrasitve stekla.
Predstavitev v prvem nadstropju se začne s predstavitvijo steklarske trgovine in trgovskih poti, z izbiro uvožene steklovine ter domačih steklenih vzorcev in reliefnih žigov. Sledi razstavljena tematika o uporabi stekla v kozmetiki, farmaciji in medicini.
Največja dvorana Muzeja antičnega stekla v dalmatinskem Zadru je posvečena nekropoli (grobišču) kot lokaciji najdenih številnih celovitih steklenih materialov in uporabe stekla v pogrebnem obredu (steklene žare, balzami, pokrovi).
Poleg rekonstrukcije več starodavnih načinov pokopa so na ogled številne skupine nagrobnikov in trije liburnski nagrobniki ter šest malih nagrobnih napisov.
V majhni dvorani Muzeja antičnega stekla, v vzhodnem delu palače Cosmacendi, je razstavljen stekleni nakit: prstani, lasnice in perle ali ogrlice, zapestnice in obeski. Sledi prikaz stekla v gospodinjstvu in vsakdanji rabi (steklenice, vrči, lijaki, ole, sklede, skodelice, pladnji, žetoni ...) in steklene miniature.
Stalna razstava se zaključi z redkimi primeri starodavnega steklarstva. V tej dvorani je na stenah virtualno razstavljen izbor gradiva iz zadarskega območja, ki ga hrani Muzej stekla v Muranu, ter izbor stekla iz hrvaških muzejev.
V Muzeju antičnega stekla v Zadru je virtualno predstavljen tudi izbor redkih primerkov antičnega stekla iz drugih hrvaških najdišč (Split, Zagreb, Pulj, Šibenik, Osijek).
V Muzeju antičnega stekla si lahko ogledamo tudi dokumentarec, ki prikazuje rekonstrukcijo starodavne steklarske peči in proizvodnjo stekla na starodavni način. V Muzeju antičnega stekla v Zadru delujejo tudi delavnica za izdelovanje spominkov in šola izdelave stekla v tehniki fuzije in izdelave steklenega nakita na gorilnikih ter demo delavnica ročno pihanega stekla.
Vodja ene izmed delavnic in steklarka Antonija Gospić s pomočjo pisanih steklenih palčk s tehniko dela na gorilniku oblikuje steklene kroglice in miniaturne amfore. Končane steklene kroglice se kasneje nanizajo v čudovite unikatne ogrlice, zapestnice in tudi uhane.
Obiskovalcem je zanimiva tudi specializirana demo delavnica pihanja stekla, v kateri obiskovalcem pokažejo, kako se izdelujejo replike starodavnega stekla. Ta steklarska delavnica, ki jo vodi steklopihalec Marko Štefanac, slikovito prikazuje nastanek številnih (starodavnih) kosov stekla.
Štefanec z vsakodnevnimi demonstracijami, prikazi dela, pihanja stekla, z nadzorovanimi eksperimentalnimi postopki oponaša delo steklarja iz davne preteklosti.
Poleg sodobne in zelo bogate trgovine s spominki, kjer lahko kupite številne publikacije in različne spominke, tudi darila, izdelana v muzejskih delavnicah, ima Muzej antičnega stekla tudi dve večnamenski dvorani za občasne razstave, predavanja, predstavitve knjig in projekcije dokumentarnih filmov o steklarstvu.
Muzej tvorno sodeluje tudi z drugimi sorodnimi inštitucijami ter tako pridno širi krog svojega delovanja širom Evrope.
Ob koncu prispevka o Muzeju antičnega stekla, le še nekaj besed o samem steklu, z osnovnimi informacijami nam pomaga zmeraj uporabna wikipedija: »Stêklo je amorfna (nekristalinična), praviloma prozorna trdnina, ki ima veliko praktično, tehnološko in dekorativno uporabnost, na primer kot okensko steklo, posoda, izolacijski material (steklena volna) in optično vlakno za hiter prenos optičnih signalov. Osnovna sestavina stekla je silicijev dioksid (kremen, SiO2).
Najbolj znano in zgodovinsko najstarejše je natrijevo (ali soda-apno) steklo, iz katerega so narejene na primer steklenice, in okensko steklo.
Natrijevo steklo vsebuje poleg kremenčevega peska tudi sodo (Na2CO3), ki zniža tališče, mlet apnenec (CaCO3), ki poveča njegovo trdnost in kemijsko odpornost, ter manjše količine drugih dodatkov«.
Wikipedija ponuja tudi zanimiv in daljši članek o rimskem steklu, za pokušino vam ponujamo le naslednje stavke: »Sredi 1. stoletja našega štetja je to pomenilo, da so se steklene posode preselile iz dragocene, visokokakovostne dobrine, v material, ki je splošno dostopen: »stekleno čašo za pitje bi lahko kupili za bakreni kovanec« (Strabon, Geographica XVI. 2).
Ta rast je prinesla tudi proizvodnjo prvih steklenih teser (kock) za mozaike in prvo okensko steklo, saj se je tehnologija peči izboljšala, kar je omogočilo prvo proizvodnjo staljenega stekla. Hkrati je širitev imperija prinesla tudi pritok ljudi in širitev kulturnih vplivov, ki so povzročili sprejetje vzhodnih dekorativnih slogov.
Spremembe, ki so se v tem obdobju zgodile v rimski industriji stekla, so torej posledica treh glavnih vplivov: zgodovinskih dogodkov, tehničnih inovacij in sodobne mode«.
Ps. Za prijazno pomoč pri pripravi teksta in za fotografije se uredništvo www.pag.si zahvaljuje zadarskemu Muzeju antičnega stekla.
