je bila vedno idealna za beg iz hrvaške realnosti. Kajti v trenutku, ko pogledaš na plano na istrski strani Učke, se ti zazdi, kot da si izstopil iz časovne kapsule. Istra se je namreč zagotovo za milijon svetlobnih let odmaknila od preostale Hrvaške. Drug mentalni sklop. Neka višja stopnja razvoja. Naj se jezi name, kdor se pač želi, ampak tako je.
Spominjam se, da naju je mama, še kot frklji, zbasala v svoj rdeči avtomobilček in vozila po Istri. Tako osrednji kot severni, pa po plažah in zalivih. Nekoč smo celo letovali v Medulinu. Nato sem bila nekaj časa kar dosti v Pazinu. Celo za vikende smo hodili tja. Potem pa je napočil čas vožnje z motorjem. Kava v Ponteportonu in naprej proti Rovinju, Poreču ali po osrednji Istri.
Prepričana sem, da me Istra tako zelo privlači tudi zaradi moje obsedenosti z Italijo in vsem, kar je italijansko. Jezik. Hrana. Mentaliteta. In vse to lahko najdete tudi v Motovunu. Navsezadnje je bil več kot 500 let pod Beneško republiko. In to se začuti.
Zdaj, ko sem vam vse to izklepetala, vam je verjetno jasno, zakaj se nisem mogla upreti vabilu na vodenje po Motovunu v kostumih. Doživi Motovun, kakor se imenuje. Vrni se 500 let nazaj in se z beneškim podestatom (beneški vrhovni civilni načelnik v mestih in trgih - op.prev.) Markom, oziroma Deanom Prodanom, sprehodi po Motovunu. Mestu, v katerega centru živi kakih 200 ljudi, z okolico vred pa približno 1.200.
To je bila tudi priložnost, da končno preživim dan z najboljšo prijateljico Majo. Da jo uloviš, je približno tako, kot da dobiš Nobelovo nagrado. Čeprav mislim, da je Nobela definitivno lažje dobiti.
Od Kastva do Motovuna sva potrebovali približno uro lagodne vožnje. Vozili sva se ob najdaljši istrski reki - Mirni in ko se mu bližaš ter ga opazuješ od spodaj, s ceste, vam je takoj jasno, zakaj je prav njega Vladimir Nazor izbral, da bo mesto njegovega Velikega Jožeta. Njegovega morda najbolj znanega dela. Ki slavi svobodo in prikazuje pohlep tako pri velikanih kot tudi pri majhnih ljudeh. Daj človeku oblast in videl boš, kakšen je. Vas to na kaj spominja? Da, da, pa ste vedeli tudi to, daje bil Vladimir Nazor med leti 1901 in 1918 ravnatelj osnovne šole v Kastvu? Pa imate na dlani povezavo Kastva z Motovunom.
Skratka, že sva ob vznožju Motovuna. Z glavne ceste zavijeva levo, preko mostička. Desno vas pot vodi proti Zigante tartufom, ki so 2. 11. 1999 postali svetovno znani. In to zaradi belega tartufa po imenu Millenium, težkega 1.310 gramov, kar je bil v tistem trenutku največji najdeni tartuf na svetu. In so ga vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov. Niso ga prodali, pripravili so ga za goste in povabljence. Napraviti pa so dali tudi repliko.
Po serpentinah se voziva proti Motovunu in v nekem levem zavoju opaziva napis Parenzana – nekdaj ozkotirno železnica velikega pomena za ta kraj, danes pa turistična atrakcija.
In že sva na vrhu. Imate dve možnosti - parkirati na parkirišču tik ob vhodu in se do Motovuna vzpeti po stopnicah, ali po cesti ter parkirati na parkirišču pod zgornjim pokopališčem, od koder imate za prehoditi samo polovico poti. Če ste že bili v Motovunu, potem to veste. Za tiste, ki pa še niste bili, pa definitivno priporočam, da ne zamudite vzpona do vrha po stopnicah, vsaj enkrat v življenju. Kajti razgledi, ki se vam ob tem odpirajo, so enostavno prečudoviti.
Ker sva bili prezgodnji, sva popili kavico na terasi hotela Kaštel, v srcu Motovuna. Eno od mojih priljubljenih mest za kavo, kadar pridem v Motovun. Je v palači Polesini iz 18. stoletja.
V njej so živele generacije najbolj bogate motovunske patricijske družine. Tokrat pa so me prijetno presenetili s svojim interpretacijskim centrom, ki se imenuje Kulturno – edukativni center Kaštel. Razkriva, da se je tu rodil pionir glasbenega tiskarstva, živel izumitelj ladijskega vijaka, otroštvo preživel Mario Andretti, eden od največjih avtomobilističnih asov in še mnogo drugega. Obljubila sem si, da se vrnem v Motovun, da povem prav to zgodbo, zato o tem v katerem od naslednjih prispevkov.
Kajti sedaj je čas za podestata Marca.
Spustiva se do zgornjega pokopališča, kajti tam se prične vodena tura Doživi Motovun. Sicer pa je na pokopališču tudi zanimiva cerkev svete Margarete, ta del mesta pa se menuje Gradiziol. V 14. in 15. stoletju je bilo to samo predmestje. Kar diši po tem, da bo vodenje zanimivo, saj vem, da je cilj projekta Doživljaj Motovuna!/Motovun Impressions! zbrati čim več sredstev za ohranitev motovunske dediščine in nuditi obiskovalcem različne vsebine.
Pričeli smo. S podestatom (od italijanske besede podestà, mestni načelnik v srednjem veku) Marcom se vrnemo kakih 500 let nazaj, ko je Motovunu (pa tudi preostali Istri in Dalmaciji) vladala Beneška republika.
Smo na samem začetku znane ulice Gradiziol, kjer so bila nekdaj vrata v utrjeno mesto. Nič posebnega za srednjeveška mesta. Marco nam pove, da je motovunsko obzidje iz 11. in 12. stoletja, da so ga v v 16. stoletju utrdili, v 17. pa je bilo delno porušeno po odredbah mirovnega sporazuma med Italijo in Avstrijo
Še mnogo pred njimi pa so se tu nastanili Iliri in Kelti ter zgradili svoja naselja prav na mestu, kjer danes ponosno stoji Motovun. Ime je dobil po besedi keltskega izvora – Montona – kar pomeni mesto v gori, prvič pa ga omenijo leta 804 v Rižanski skupščini, enem od najpomembnejših dokumentov takratne Istre.
Pripoveduje nam o Josefu Resslu, Čehu, ki se je v zgodovino zapisal z eksperimentalnim pogonom parnika z ladijskim vijakom. Bil je gozdar in izumitelj.
Vzpenjamo se po Gradiziolu. Marco je s preostalo skupino pred menoj, malo zaostajam, sem pa dovolj blizu, da slišim, o čem pripoveduje. Uživam, ko opazujem hišice na obeh straneh ceste in nedotaknjene kamnite bloke po tleh. Ljudje tu živijo, v nekaterih hiškah so odprte trgovinice s spominki, restavracija, trgovina. Nekatere pa še spijo, čakajo, da jim kak vizionar vdahne življenje. Novo energijo. Ki jo je v Motovunu na pretek.
Kako zelo je bil Motovun napreden, nam priča tudi dejstvo, da je imel že v srednjem veku hospicij, od leta 1331 pa sta si mestno plačo služila zdravnik in lekarnar.
Nadaljujemo korak za korakom in že smo pri Konobi Mondo, enem od motovunskih gastronomskih biserov. Tu na kratko postojimo, da slišimo zgodbo o Vladimirju Nazorju.
Na vrhu je vse nekako bolj živo, nekaj pokuševalnic, kjer lahko degustirate vse izdelke iz tega kraja. Njegovo veličanstvo – tartuf, pa tudi olivno olje in olive, namaze s tartufi, odličen teranino (liker iz sorte Teran) in še veliko tega.
Po približno 50 metrih se nam z desne strani odpre eden najlepših pogledov, ki si jih lahko zamislite. In to ne samo s tega mesta. Enako na vsakem naslednjem koraku. Spominja na Toskano. Kar niti ni čudno, če vemo, koliko let so tukaj delovali Benečani.
Pred nami je čudovit stolp, ki se imenuje Nova vrata. Povezan je s komunalno palačo, preko nje tudi z obzidjem. Poglejte navzgor, reče podestat Marco in videli boste mašikule (odprtine, odtoke ali izbočene balkone na zgornjem delu ploščadi ali stolpa), katerih namen je bil, da skoznje na sovražnika mečejo kamenje, zlivajo vročo vodo ali olje ter druge predmete. Nekje sem prebrala, da so se pojavile 150 let pred našim štetjem na grških in rimskih utrdbah, izginile pa s pojavom strelnega orožja. Logično, kajne?
Takoj levo za Novimi vrati sedite na kavo v simpatično kavarnico s še bolj simpatičnimi mizicami in stoli. Kjer so plesali igralci, režiserji, rock zvezde, novinarji in slučajni obiskovalci. Vsaj tako piše na spominski plošči, ki jo je tu postavila ekipa Motovun Film Festivala. Festivala z najlepšim odrom na svetu.
Dohitim Marca, ki se je zaustavil na Trgu Josefa Ressla, tik pod Glavnimi vrati. To je spodnji trg s sto čudesi na njem. Konoba Pod voltom, moja priljubljena restavracija v Motovunu, je čisto ob mestni loži, oziroma Lođi.
Loža kot loža, vedno ima isti namen. Ne pa tudi razgleda. Edinstveni sončni zahodi, ko se zlati žarki lomijo preko zelenega Motovunskega gozda in reke Mirne in ustvarjajo magične prizore.
Sedaj smo na glavnem trgu, kjer je cerkev svetega Stjepana. In kjer se ponosno dviga 27 metrski motovunski zvonik. Zgradili so ga v 13. stoletju kot glavni stolp in opazovalnico, danes pa je zaščitni znak tega prekrasnega mesta.
Nasproti cerkve je TIC, v katerem lahko kupite vstopnice za motovunsko obzidje. Odrasli boste plačali 25 HRK, otroci in mladina do 18 let 10 HRK, otroci do 7 let in invalidi pa imajo brezplačen vstop.
Se spomnite, da sem vam na začetku povedala, kako je Motovun prepoln energije? Vem, da se. Sedaj pa vas bom vprašala, če veste, kaj so Zmajeve brazde? Nekateri jih imenujejo tudi Zmajeve črte? Ne veste…
Istra je od nekdaj znana kot prostor, poln Zmajevih brazd. Motovun pa je edino mesto, kjer se sekajo kar tri. In to prav pod zvonikom. Zmajeve brazde so pravzaprav Zemljini meridiani, oziroma energijske linije. Mesta, skozi katera potekajo, imajo visoko pozitivno energijo, ki je še posebej močna na sečiščih.
Če ste se torej po obisku Motovuna počutili nekako lahkotni, polni energije, sproščeni in bolj ustvarjalni - sedaj veste tudi za vzrok.
Naj vas vprašam še nekaj. Ste vedeli, da obstaja možnost, da je Troja pravzaprav Motovun, planina Ida, pod katero je bila Troja, pa je v resnici Učka, in Itaka, otok, na katerem je Penelopa zvesto čakala svojega Odiseja, heroja trojanske vojne, pa so Unije? Vse to je odkril naš zgodovinar Vedran Sinožić, ki je svoje odkritje opisal v knjigi Naša Troja.
Sprehajamo se po obzidju, poslušamo Marca in spotoma občudujemo Motovunski gozd, v katerem je prav Ressel vzgajal drevje za oskrbo ladjedelnic z lesom za gradnjo ladij. Ali veste, da so Benetke zgrajene, med ostalim, tudi z lesom iz istrskih gozdov?
Na hribčku pod Motovunom se vidijo obrisi novozgrajenega Heritage hotela Roxanich, lastnika Mladena Rožanića. Je izvrsten poznavalec vin in njihov strastni ljubitelj.
Skoraj na koncu obzidja je na desni strani nova pokuševalnica znanega buzetskega podjetja Aura. Ne zamudite pokušine njihovega teranina – meni se zdi enostavno popoln.
Na izhodu z obzidja vas bo naslikan na zidu pozdravil Veli Joža, mi pa smo se s podestatom Marcom in Davidom, sedanjim direktorjem TZ Motovuna in uspešnim fotografom, predsednikom društva fotografov Fotovun, poslovili v B5 Wine Baru v predelu Borgo.
Navdušeni nad turo Doživi Motovun in izvrstnim vodičem Deanom Prodanom (podestat Marco), pa tudi lačni, smo se odločili za testenine s šparglji v restavraciji Pod voltom. Izvrstne so, tako kot vse, kar izberete pri njih. Za potešitev žeje pred jedjo pa obvezno naročite Pašareto od Ferenčića. Pijačo, ki jo lahko pijete le v Istri. Izjema je seveda moj Kastav, v Guitar cafeju.
To še ni konec zgodb o Motovunu, še veliko jih je in o njem bomo še pisali. Zato nas spremljajte.
Spletni portal za hrvaški turizem, www.pag.si, se za tekst zahvaljuje Ivani Karanikić, lastnici turistične agencije Prolingua Travel DMC. Fotografije so prijazno prispevali: avtorica teksta, David Maković, hotel Kaštel, www.roxanich.hr in Žigante Tartufi.
