Kaštel: Miljenka in Dobrila
. Pred nami je, kljub svojemu tragičnemu koncu, čudovita dalmatinska ljubezenska zgodba, ki je bila navdih številnim hrvaškim umetnikom. Po zgodbi Miljenka in Dobrile je bil tako napisan roman, risali so strip, zgodbo redno postavljajo na odrske deske, spisana je bila celo opera, posnet glasbeni video klape Sv. Juraj …
Sedaj pa je čas za zgodbo. Najprej se v časovnem stroju vrnimo daleč v preteklost in se ustavimo v drugi polovici sedemnajstega stoletja. V Kaštelu, točneje Kaštel Lukšiću, sta živeli dve plemiški družini, družina Vitturi s hčerko Dobrilo in družina Rušinić s sinom Miljenkom.
Očeta, glavi obeh družin, sta bila že nekaj časa v hudem sporu in kregu. Toda ta huda kri njunih očetov ni preprečila ljubezni med lepim Miljenkom in nežno Dobrilo. Ljubila in sestajala sta se na skrivaj, ob pomoči hišne služabnice Antice, toliko časa, dokler domači niso izvedeli za njuno »prepovedano ljubezen«. Dobrila si je tako prislužila hišni pripor, glavna paznica je bila njena mama Marija, Miljenka pa so poslali v Benetke, v službo dožu.
Dobrilin oče, knez Radoslav, se je v »sveti jezi« dogovoril za poroko hčerke s starejšim trogirskim plemičem Družimirom. »Kontesa« Demetrija, Dobrilina teta, se ni strinjala z odločitvijo svojega tiranskega brata in je »to prodajo nesrečne« Dobrile v Trogir preko nekega vojaka sporočila še zmeraj zaljubljenemu Miljenku v Benetke.
Ta se je odločil v trenutku, mahoma zapustil doževo službo in se na vrat na nos odpravil nazaj v rodno Dalmacijo. Tja je prispel ravno na dan prisilne poroke. Pred duhovnikom Mavrom in polno cerkvijo svatov zbranih iz vseh vetrov je Miljenko naredil incident in tako še pravočasno prekinil svečano zaobljubo »mladoporočencev«.
Maščevalno razpoložen Radoslav, pater »familias« Vitturi, je svojo hčerko pod stražo bližnjih sorodnikov poslal v trogirski samostan sv. Nikole. Toda Vitturije je s svojim izdrtim mečem pričakal obupani ljubimec Miljenko. Zaradi krvi, ki je bila prelita na pomolu, so sodniki Miljenka, ob privolitvi njegovega očeta kneza Adalberta, izgnali v samostan Visovac na reki Krki v bližini Šibenika. Toda nesrečni zaljubljenec je tukaj spoznal vaščanko Božico, ki je nekoč dojila Dobrilo. Kmetico je prepričal, da je Dobrili poslala zarotniško pismo. V ljubezenskem pismu jo je rotil, da naj čimprej pobegne iz trogirskega samostana. Dobrila je uspešno prevarala opatico samostana Gertrudo in pobegnila iz samostana.
Toda, ko je Dobrila prišla na dogovorjeno mesto, Miljenka, iz neznanih razlogov, ni bilo tam. Dobrila se je v nevihtni noči popolnoma sama potikala po Trogirju in okolici, iskala je svojega ljubimca. Toda proti jutru so Dobrilo ujeli »cestni razbojniki, hajduki«. Dobrilo so prepričali, da jo bodo ob poštenem plačilu odpeljali v samostan Visovac, do Miljenka. V tem času se je Miljenko uspešno »maskiral« v samostanskega patra, ker je Dobrilin oče zlikovcem naročil, da ga ubijejo.
Ko pa je knez Radoslav zvedel, da je njegova hčerka uspešno pobegnila iz trogirskega samostana in zbežala k svoji nesojeni ljubezni v samostan Visovac, se mu je »skorajda zmešalo« od jeze in srda. Skoval je maščevalni načrt. Premeten kot je bil, se je odločil, da ju bo prevaral, »vrgel na finto«. Preko svojih poverjenikov in zaupnikom je zaljubljencema v Visovac sporočil, da se je vendarle »umiril«, sprijaznil z usodo in da sprejema njuno neskončno ljubezen. Povabil ju je domov ter obljubil, da ne bo več nasprotoval njuni ljubezni in predanosti.
Tako sta se leta 1690 največja dalmatinska zaljubljenca vseh časov vendarle poročila. V Kaštel Lukšiću je bila velika in mogočna svatba. Toda že takoj naslednji dan po poroki je naduti in tiranski knez Radoslav vendarle pokazal svoj »pravi obraz«. Ker ni mogel prenesti poraza in neskončne sramote, ki jo je doživel, ko mu je lepi mladenič ukradel »njegovo vse«, njegovo nežno hčerko Dobrilo, je Miljenka s kuburo (starinsko pištolo) ubil na mostu pred kastelom.
Nekoliko mesecev zatem je Dobrila zaradi tega tragičnega umora izgubila razum, huje zbolela in v žalosti umrla. Njena poslednja želja je bila, da jo pokopljejo zraven ljubljenega Miljenka, v cerkvici svetega Ivana blizu kastela Rušinac. V tej cerkvi še dandanes najdemo nagrobno ploščo na kateri piše: »Pokoj ljubovnikom«.
