Transverzalo »hribolazniške« pešpoti Via Apsyrtides sta zasnovala TZ Mali Lošinj in TZ Cres. Osnovne informacije o tem zanimivem, atraktivnem turističnem projektu, produktu si lahko uvodoma preberete, če kliknete na naš članek z dolgočasnim naslovom Via Apsyrtides.
Marina, najdete jo na že omenjem instagram profilu »Marina amo tamo«, nekaj njenih avanturističnih zapisov pa lahko pregledate tudi na blogu z naslovom marinabetevic.wixsite.com/marina-amo-tamo, nam bo s svojimi lastnimi besedami in svojimi prekrasnimi fotografijami predstavila svojo pohodniško izkušnjo prečenja otokov Cresa in Lošinja oz. – pardon - samo Cresa. Dame in gospodje, Marina in Via Apsyrtides skozi njene oči.
Brez stresa na Cresu: 4-dnevna otoška pravljica
Pojavila se je priložnost za nekaj dni spomladanskega dopusta in padla je odločitev za domači pohodniški izziv. Pred časom sem na eni od pohodniških facebook skupin naletel na objavo, ki se nanaša na Via Apsyrtides - dolgo pohodniško pot od severa Cresa do juga Lošinja. Za celotno pot Via Apsyrtides bi potrebovala bistveno več dni kot sem jih imela sama na voljo, pa tudi bolj specifično logistično podporo (krožnih poti ni, zato je potreben organiziran prevoz oz. kombinacija z dvema avtomobiloma), zato sem si sama izdelala prilagojen načrt poti, za osnovo pa mi je bila – seveda – pohodniška pot Via Apsyrtides.
Za ta krog sem izbrala otok Cres, glede na to, da sem nulti dan »napadla« istrski Vojak, se mi je zdelo primerno prenočiti v Lovranu in zjutraj ujeti trajekt iz Brestove v Porozino - izhodišče za moj prvi pohodniški dan. O samem otoku ne bom preveč govorila, omenila bi le to, da tam ni strupenih kač, da je narava čudovita, ljudje srčni in da je aprilsko sonce že zelo močno.
1. dan, 11.4., krožna pot »Tramuntana« (Porozina - Beli - Porozina)
Statistika sledenja (aplikacija Strava):
· 20,20 km, 836 m višinske razlike, 4:15 čas pohodništva
· Ovce: ducat
· Divji prašiči: 0, vendar sem naletela na veliko njihovih »igrišč«
· Kače: 0, če se aktivno trudite, da jih ne vidite :-)
GPX načrt poti sem si naložil tukaj (klikni), vendar sem prvo četrtino prehodila po "divji" severni strani in pazila, da ne izgubim preveč višine med iskanjem najprimernejše poti za prebijanje skozi vegetacijo. Alternativa je pot čez Ivanje - naj bi bila markirana. Kmalu po prihodu na greben sem se priključila markirani poti do kraja Beli. Takoj pred krajem Beli na poti levo je Ladov labirint - zelo kul za pogledat. V kraju Beli lahko obiščete tudi »bolnišnico« za beloglave jastrebe, svojevrsten »ptičji center«, razen če ste tam po naključju v ponedeljek, edini dan, ko je Center za obiskovalce in okrevanje beloglavih jastrebov zaprt.
Vračala sem se po južni strani, ki gre skozi zapuščeno vas Niska. Pot je dobro označena tako s starimi kot novimi markacijami Via Apsyrtides. Tramuntana je nasploh zelo prijetna za hojo, jaz pa bom skušala skozi fotografije posredovati le delček tega, kar lahko vidite na tej poti (glej fotografijo spodaj).
2. dan, 12.4., Predošćica – Križići – Sis – Mukova – skoraj do Gorice – Predošćica
Statistika sledenja (aplikacija Strava):
· 10,40 km, 499 m višinske razlike, 2:40 čas pohodništva
· Ovce: dva ducata
· Divji prašiči: 0
· Kače: 0
Kolikor mi je uspelo poguglati, se ekipa običajno povzpne na Sis s prelaza Križići, kjer je tudi izogibališče za parkirane avtomobile. Sama sem štartala iz vasi Predošćica, po priporočilu lokalnega poznavalca otoka. Enako priporočam vsem, ki se tam znajdejo. V tej smeri boste za hojo potrebovali dodatne pol ure, vendar pa je pot lahka in lepa, tako da skoraj premaga rek »najlepši razgled pride po najtežjem vzponu«.
Celoten vzpon do vrha Sisa (639 m) je spremljalo toliko naravnih lepot, da me je skrbelo le, ali se bom ob kaj spotaknila, saj so mi oči ves čas bežale od delno zahtevne poti (glede varnega stopanja oz. kotaleči se kamni in strmine).
Odpravila sem se tudi proti najvišjemu vrhu otoka Cresa (9 metrov je višji od Sisa) - Gorici, a sem se obrnila nazaj, ko se mi je zazdelo, da se predolgo in z muko prebijam skozi zaraščen gozd, čez raztresene suhe zidove, med prenočišči (lahko tudi nevarnih) divjih prašičev. Vmes sem se še spomnila, da sem nekje prebrala, da z Gorice ni odprtega razgleda. Šele ko sem šel zvečer pogledala zemljevid na Stravi, sem ugotovila, kako blizu vrha Gorice sem bila. Na GPX Viewerju, na samem terenu, ni bilo videti tako. GPX zapis si lahko prenesete tukaj, samo obratno. Pot je ena in edina in čisto uhojena.
3. dan, 13.4., Cres (marina) - Krčina - vodovod - Valun - Pernat - Lubenice - Valun
Statistika sledenja (aplikacija Strava):
· 30 km, 905 m višinske razlike, 5:49 ur pohodniške hoje
· Ovce: velika množica
· Divji prašiči: 0
· Kače: Še vedno 0
Med svojim kratkim bivanjem na otoku sem želela prehoditi čim več, zato sem si za ta dan uredila taksi od končne točke nazaj do hotela na Cresu. Kombinacija dveh poti (klik in klik) z nekaj manjšimi nenamernimi spremembami čisto na koncu, je pripeljala do mojega najdaljšega pohoda do sedaj, pa vendar sploh nisem imela takšnega občutka. Verjetno nisem čutila pretiranega napora, saj so me ves čas moje poti obkrožala naravna čudesa otoka Cresa, pomagalo pa je tudi blaženo namakanje oteklih nog v najčistejšem morju na plaži Valun.
Spet bom opozorila na fotografije. Naj spregovorijo slike, one to počno mnogo bolje, kot bi uspevalo meni z bornimi besedami in nič kaj prepričljivimi stavki. Nepričakovan bonus: Na poti nazaj v hotel me je taksist odpeljal do zaliva Mali bok v Orlecu. Zgoraj, na visoki skali, gnezdijo beloglavi jastrebi in barva morja je »oh in sploh«.
4. dan, 14.4., krožna pot Cres (hotel Kimen) – cerkev sv. Salvadur – Cres (Hotel Kimen)
Statistika sledenja (aplikacija Strava):
· 7,5 km, 167 m višinske razlike, 1:29 ure pohodniške poti
· Ovce: spet velika množica
· Divji prašiči: 0
· Kače: 0
Ker sem prejšnji dan prehodila kar 30 km in me je čakala še pot domov, sem se posvetovala z lokalno ekipo o krajši in manj zahtevni poti. Tako sem odšla hotela Kimen proti cerkvi sv. Salvadura. Nisem sledila nobenemu zemljevidu ampak le zelo preprostemu ustnemu navodilu. Do cerkve vodi lepa, dobro označena pot skozi stoletne oljčne nasade, povratek pa je skoraj ves čas ob morju. Imela sem še dovolj časa, da sem se odpeljala še na ogled Vranskega jezera, tako da sem svojo kratko pohodniško zgodbo z otoka Cresa zaokrožila z okusnim kosilom v konobi Bukaleta.
Izkoriščam priložnost in se zahvaljujem gospodu Marku iz hotela Kimen in gospodu Franji iz Tajne Cresa. Oba sta mi res pomagala s priporočili in nasveti, pa tudi o Cresu sem dobila veliko zanimivih informacij, na primer, da je maj idealen za obisk, saj je vse vijolično od cvetoče sivke. Že delam načrte za Cres vol.2. ??
Ps. V uredništvu www.pag.si upamo, da bomo lahko kmalu objavili tudi nadaljevanje pohodniške poti Marine »amo tamo« po Cresu (oziroma Lošinju). Vsekakor se Marini iskreno zahvaljujemo, da nam je predstavila svojo pohodniško izkušnjo na delu poti Via Apsyrtides.
