Otoček Krapanj je sicer znan po tem, da so tam doma lovci na morsko spužve. Tradicija spužvarstva v družini Tanfara obstaja že od leta 1896 in danes so ena od redkih družin v celotni Dalmaciji, ki se ukvarja s spužvarstvom. Manjši privatni muzej Spuga 2, ki ga je zasnovala družina Tanfara, nam bo osnovno izhodišče, da nekoliko več besed namenimo samemu spužvarstvu, lovcem na spužve. Poglejmo si spužvarstvo in življenje lovcev na spužve nekoliko podrobneje.
V hiši družine Tanfara – v zasebnem muzeju Spuga 2, ob katerem je hkrati tudi prodajalnica - je shranjena zgodovina otočka Krapanj. Zanimivi razstavni eksponati pripovedujejo o spužvarstvu - tradicionalni otoški dejavnosti, značilni za otoček Krapanj, ležečemu nasproti kraja Brodarica, ki je že skorajda »predmestje« trdnjav polnega Šibenika. O samem otočku Krapanj smo na našem portalu sicer že pisali, glej izčrpen članek z naslovom Otok Krapanj, otok spužv, tokratno priložnost pa bomo izkoristili, da se bomo nekoliko podrobneje dotaknili industrije spužvarstva na tem dalmatinskem otoku.
Spodobi se, da najprej začnemo z osnovnim, s samo spužvo. Nam, sedaj že zelo poznan portal www.emorje.com, o spužvi zapiše: »Morska spužva (Porifera/Parazoa) je mnogoceličar brez pravega tkiva in organov. Večinoma so to morske spužve, nekatere so tudi sladkovodne. Njihova rast je zelo odvisna od morskih tokov in podlage. Spužve naravnih sovražnikov skoraj nimajo, še največja sta polž in onesnaženo morje. Spužve služijo živim bitjem kot kraj za počivanje in skrivanje.
Prehranjujejo se z vsrkavanjem vode skozi mnogoštevilne majhne odprtinice, ki jih imenujemo dotekalke. Skozi njih vstopajo drobci hrane (bakterije, plankton, organski delci …), ki jih spužva zaustavi in prebavi, potem ko vodo precedi in izpusti skozi velike in maloštevilne luknje izmetalke. Voda prinaša s seboj tudi kisik in odnaša ogljikov dioksid. Spužve so v resnici naravni vodni filtri, saj lahko srednje velika morska spužva na dan prefiltrira tudi do dva tisoč litrov morja.
Na svetu je okoli 5000 različnih sort morske spužve, več kot 100 jih najdemo v jadranskem morju. So pa jadranske zelo kakovostne, saj nanje zelo ugodno vpliva slanost morja. Bolj kot je slano, v večji globini kot jih najdemo, bolj so spužve kakovostne. Ena izmed najboljših je spužva po imenu dalmata, ko jo operemo s sladko vodo postane zelo mehka. Dokler je bil lov v Kornatih še dovoljen, so jo lovili na globini 30–50 metrov«.
Dodano iz wikipedije: »Poznanih je več kot 9000 vrst spužv, od katerih je 400 pripadnic steklenjač, 500 apnenjač in preostale kremenjače. Zaradi slabe raziskanosti morskih habitatov se predvideva, da bo v prihodnosti odkritih še veliko novih vrst spužv. Zoološki vedi, ki se ukvarja s preučevanjem spužv, pravimo spongiologija«.
Lov na spužve je osnova delovnega procesa, mora pa biti že v samem uvodu zagotovljena potrebna količina in kakovost spužv. Prebivalci otoka Krapanj nas podučijo, da se spužve začno loviti, nabirati šele, ko se v začetku poletja zaslišijo škržati. Lov na spužve je dovoljen do oktobra. Pozimi se spužv ne smemo dotikati, takrat poteka proces obnavljanja in razmnoževanja, februarja se spužve drstijo. Potapljači bi morali zelo previdni, ekološko zavedni, spužv, manjših od 10 centimetrov, sploh ne bi smeli nabirati.
Spužve se nabirajo v mrežasto vrečo, ki jo potapljač nosi s seboj, nato se položijo na krov ladje in izpostavijo soncu, ob koncu dneva pa se vrnejo v iste mrežaste vreče, se poteptajo in se ponoči sperejo v morju, ko mreže visijo na boku čolna/ladje. Spužva mora biti očiščena mehkih delov in povrhnjice, s katero je prevlečena. Zjutraj se spužve zapakirajo v vreče, kjer se hranijo do vrnitve v samo bazo spužvarjev.
O končni predelavi, obdelavi spužv nas razsvetli članek na spletni strani TZ Brodarica – Krapanj: »Obdelava spužve je kompleksno delo, katerega kakovost je odvisna predvsem od prvega koraka, od prvega čiščenje po izlovu iz morja. Če je bilo že to delo narejeno na pol, bo nadaljnji proces predelave spužv zelo otežen in to se bo poznalo na slabi kakovosti, imeli bomo namreč poškodovane spužve.
Ob prihodu potapljaške ekipe se opravi prvo "grobo" sortiranje spužv, da se vidi, koliko vrednosti ima določena količina. Nato se spužve razvrstijo po velikosti in strukturi, torej mehkobi, da se lahko določi ustrezen potek obdelave. Sledi čiščenje večjih apnenčastih strdkov, morskih polžev in školjk s spužv, pa potem še nekajkratno namakanje in izpiranje v blagih raztopinah in velikih količinah vode.
Poleg poznavanja samega postopka potrebujete tudi veliko izkušenj in občutka. Spužve po obdelavi ponovno sortiramo, posušimo in pripravimo za pakiranje. Kupci zahtevajo predvsem lepo in popolno obdelano gobo, nežno rumene barve, brez apnenčastih usedlin in prahu ter s popolnoma nevtraliziranim vplivom vseh raztopin, ki jim je bila spužva izpostavljena.
Lov na spužve običajno traja približno šest mesecev, od aprila do oktobra. Prvi izhodi na morje so namenjeni urjenju in testiranju opreme, torej odpravljanju okvar. En ribolovni mesec oziroma »sezona« traja 20 dni, preostalih 10 dni v mesecu pa je namenjenih sušenju in prvemu sortiranju spužv ter počitku potapljaške oziroma celotne spužvarske ekipe. Spužve lahko sicer nabiramo v naravnih rastiščih ali na gojenih nasadih spužv, lahko preberemo na straneh turistične skupnosti Brodarica - Krapanj.
Kako to, da lov na eno najbolj primitivnih živih bitij, na morsko spužvo, sploh postane gonilo otoka Krapnja? Preteklost ima številne zavite in skrivnostne poti, tudi tokrat ni bilo nič drugače, zgodovina otoka Krapnja se je spremenila, ko je v njihovem pristanu pred stoletji nepričakovano pristal pater, duhovnik iz Grčije.
V začetku osemnajstega stoletja, leta 1704, je »fra Antun«, ki je prišel z grške Krete, naučil prebivalce otoka Krapanj loviti in čistiti spužve. Po tej tehniki so lahko lovili, nabirali spužve kar z dolgimi ostmi (prilagojenimi dolgimi kopji) iz čolna do največ 16 metrov globine (marsikateri spletni vir navaja, da je bila ta globina v povprečju 10 do 12 metrov).
Na Krapnju so kaj hitro ugotovili, da jim lov na spužve prinaša nov, dodaten zaslužek, da so zaradi spužv vendarle zaživeli vsaj nekako lažje. Emorje.com to opiše zelo poetično, pa tudi plastično: »Z zaslužkom pa si niso mogli ustvariti znatnejšega materialnega bogastva. Tako celo arhitektura krapanjskih kamnitih hiš ni premogla niti enega balkona«.
O samem lovu z ostjo, pa so na poznavalskem portalu Emorje.com dodali: Ta tehnika lova se je obdržala vse do šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, potem pa je odšla v pozabo. Lovcev z ostmi ni več, kakor tudi ni več spužev na tako majhnih globinah. Obrt je bila zelo nevarna, lov na spužve pa je z dekretom pripadel izključno prebivalcem otočka Krapanj.
Dejansko je šlo za družinsko obrt, to pa zato, da zaslužka ni bilo treba deliti, da je v celoti lahko ostal doma. Lovili so z gajetami, ki so bile težke od štiri do pet ton. V vsakem čolnu sta najprej bila po dva človeka: »svičar«, ki je iskal in nabadal spužve na osti, in »šijavac«, ki je veslal. Ulov so razdelili na tri dele.
Polovico je dobil »svičar«, četrtino veslač, četrtina pa je pripadla čolnu. Če pa je čoln pripadal »svičarju«, potem je le-ta bil upravičen do dveh tretjin ulova. Lovilo se je samo po mirnem morju in plitvo morje krapanjskega morskega akvatorija je bilo še kako primerno za lov z ostmi«.
Sredi devetnajstega stoletja so imeli na Krapnju približno 40 spužvarjev, leta 1893 pa so Italijani lovcem spužv na Krapnju predstavili prvo potapljaško napravo za lov na spužve - skafander oziroma težko potapljaško opremo; te lovce na spužve so domačini imenovali »šototajeri«. Ker so si »hodili v zelje«, je med strujama prihajalo do resnih prepirov, nemalokrat so pele tudi pesti.
O tem obdobju je Branimir Periša za časopis Slobodna Dalmacija zapisal: »Tako na nebu kot pod morjem! Predvidevam, da so nekako tako krapanjski potapljači komentirali nespretno hojo Neila Armstronga, prvega človeka na Luni davnega leta 1969. Tako so šototajerji gazili po morskem dnu v svoji težki opremi, povsem podobni astronavtom.
Ko so se pojavili šototajeri, je med njimi in spužvarji, ki so lovili na star način – z ostjo, nastal hud spor. Zadnji so se bali, da jim bodo lovci s skafandri izlovili vse spužve. Takrat je vmes posegla avstro-ogrska cesarska vlada s predlogom, da spužvarji z ostjo lovijo do 15 metrov globine, potapljači pa naj gredo s svojimi skafandri globlje in tako drug drugemu ne bodo posegali v lovišča.
Tudi ta predlog, čeprav logičen in pošten, ki je upošteval tehnične zmožnosti obeh sprti strani, ni pomagal, zato se je spor še poglobil. Stroga oblast je zaradi vroče krvi vsem spužvarjem za tri leta prepovedala lov. Ker je bil to za vse spužvarje zelo drastičen in uničujoč vladni ukrep, so se vroče glave kaj hitro ohladile in pristale na – zelo pameten – predlog sobivanja vseh spužvarjev. Sploh pa, če ne bi vendarle sprejeli avstrijskega predloga bi Krapanj čakala lakota!«
Čeprav je lov na spužve s skafandri omogočal mnogo boljši ulov spužv (treba je upoštevati, da so se tedaj lovci večinoma spuščali na globine 40 do 60 metrov (vmesna kratka opomba: baje naj bi se Federico Tanfara potopil celo do globine 104 metre pod morjem), kjer je bilo spužv »ogromno«, je bilo to v tistih časih vendarle zelo težko, zelo zahtevno, pa tudi zelo, zelo nevarno, delo (se npr. spomnite uvodnih prizorov iz slavnega filma Velika modrina, ko glavnemu junaku, »zaljubljencu v delfine«, med potapljanjem s skafandrom umre oče?!).
Na primer, treba se je zavedati, da je bila že sama potapljaška oprema zelo težka. Roko Tanfara, ustanovitelj muzeja Spuga 2, razloži: »To je težak kruh s sedmimi skorjami. Evo, na primer, poglejte samo staro potapljaško obleko, t.i. veštit, ki je stara preko 100 let. Čelada ima okrog 15 kilogramov, vsak čevelj 12, tukaj je svinec, pa ovratnik, osnovna potapljaška je težka okrog 85 kilogramov. Takratni potapljači v morju pravzaprav niso plavali, ampak so hodili po morskem dnu«.
Potapljači-spužvarji v skafandrih so nujno potreben zrak prejemali skozi dolgo cev, ki je bila povezane s črpalko. Zračna črpalka je bila vgrajena na samem čolnu, in če je bila ročna, se je morala zelo močno vrteti. »Bolj globoko kot gre potapljač, bolj močno je bilo treba črpati, saj se zaradi pritiska vode cev za zrak oži, nemalokrat je potapljaču ostal samo tisti zrak okrog same čelade. S tistimi, ki držijo tvoje življenje v rokah, moraš biti v dobrih prijateljskih odnosih,« je smeje – za hrvaško nacionalno televizijo – izjavila Milena Tanfara in dodala: »Takrat še niso imeli zemljevidov globine morja, potapljači so nemalokrat skočili v neznano. Ko so se pač dotaknili morskega dna, so se znašli na cilju«.
Roko, ki lahko ob vnaprejšnjem dogovoru večjim skupinam obiskovalcem muzeja predstavi potapljanje v stari potapljaški obleki, pa o nevarnostih poklica lovca na spužve poudari pretresljivo zgodbo iz lastne družine: »Leta 1934 smo v naši družini Tanfara doživeli strašno tragedijo. Takrat je moj praded Frane izgubil življenje pri 24 letih med potapljanjem na otoku Kornat na globini 65 metrov.
V dolgih letih potapljanja je v morskih globinah življenje izgubilo na desetine prebivalcev otoka Krapanj. Izredno zgodbo je spisal še en član naše družine. Krste Tanfara je po potopu med Pelješcem in Korčulo, globina 60 metrov, zbolel za hudo zasičenostjo z dušikom in je v takšnem stanju, da njegova potapljaška skupina ugotovi, da je Krste umrl in je bil še isti dan pokopan na otoku Korčula.
Ko pa naslednji dan domačinka žene ovce na pašo, iz groba zasliši jok in stok. Pastirica izkušnjo zaupa lokalnemu duhovniku, ki se odloči, da bo naslednje 3 dni molil na grobu, dokler se zli duhovi ne umirijo. Leto kasneje, ko so grob odprli za pokop drugega pokojnika, so Krsta našli v sedečem položaju?!?
Ta dogodek je močno prizadel otok Krapanj, vendar pa se – na srečo – od tega dne ni več zgodila usodna potapljaška nesreča, ki bi povzročila smrt lovca na spužve. Krapljani smo se skozi desetletja, stoletja prebijali zelo težko. Trnovo šolo življenja potapljača smo ničkolikokrat plačevali z življenjem«.
O težkih, pa vendar zelo slavnih časih potapljačev iz otoka Krapanj, lahko na straneh Turistične skupnosti Brodarica – Krapanj preberemo: »Leta 1911 so spužvarji z otoka Krapanj ustanovili lastno zadrugo s 16 potapljači, 6 potapljaškimi napravami in tridesetimi čolni. Po prvi svetovni vojni so dobili denarno pomoč za obnovo spužvarstva od Pomorske uprave, zato je leta 1930 na Krapnju začela delovati manjša delavnica za predelavo spužv.
Na spletu beremo: »Na Krapnju je bilo do 2. svetovne vojne tako registriranih med petnajst in dvajset ekip, torej okoli 150 mož; ti so preživljali svoje družine predvsem z lovom in predelavo spužv«. Leta 1947 je bilo ustanovljeno celo podjetje Spužvar, v okviru katerega je leta 1953 nastala dokaj velika predelovalnica spužv. Leta 1956 so se Spužvar iz otoka Krapanj in ribiške zadruge iz Zlarina, Žirja in Jezera odpravile s 30 potapljači in 14 čolni lovit spužve ob obali Egipta in Libije«.
Je pa potrebno dodatno poudariti, da so bili potapljači s Krapnja v času po drugi svetovni vojni zelo cenjeni, predvsem so bili nepogrešljivi pri dvigovanju potopljenih ladij ter pri gradnji in popravilu podvodnih delov pristanišč in različnih podvodnih naprav.
Njihovo strokovnost so prepoznali tudi v tujini: »Krapljanski spužvarji so potapljači, ki morajo zelo redko v hiperbarično (tlačno) komoro. Vsak dan intenzivno preživijo v morju od 3 do 8 ur in opravljajo zelo težka fizična dela. Izvedejo lahko tudi do 5 zaporednih potopov v enem dnevu v velike globine, ne da bi pri tem ogrožali svoja življenja«.
Tudi dandanes, kljub odlični potapljaški opremi, posel s spužvami ni enostaven. Greni ga predvsem dejstvo, da spužve (morebiti) počasi – v Jadranskem morju – izumirajo, dodaten problem pa predstavljajo »divji lovci na spužve«. Roko Tanfara za www.more.slobodnadalmacija.hr navaja: »Tu je del težave, saj so nekateri ljudje pripravljeni narediti prav vse, samo da ujamejo, naberejo čim več spužv.
Kar smo se mi, profesionalni in odgovorni lovci na spužve, v dolgem nizu let naučili iz naše ponosne tradicije, da bi zaščitili svoje delo, ki je pomenilo življenje na dolgi rok - in to je, da je treba zaščititi do 10 centimetrov velike, še spolno nezrele, spužve – mnogi sedaj ne upoštevajo. Nepridipravi pridejo za nami, na naša lovna področja in dobesedno opustošijo morsko krajino. Njim je vseeno, če morskega življa ne bo več, bodo počeli pač nekaj drugega. To je ena stran problema, druga pa je »spužvasta kuga«, ki se je zaradi nekega virusa ali bakterije začela pred 10 leti in je že opustošila velik del habitata«.
»Krapanj je naša prioriteta. Dobrodošli ste vsi. Vsak od vas se bo sam odločil, ali želi kupiti kakšen spominek. Zavedajte se, da z vsakim nakupom, pomagate lovcem na spužve in njihovim družinam. Otoška družina, tista na otoku Krapnju, se ne more kar tako lotiti pridelave krompirja, za to na našem otoku ni pogojev. Na otoku Krapnju sta glavni vir dohodkov morje in spužve. Tako je že stoletja«, zaključi Roko.
Podjetna Roko in Milena, ki sta z muzejem Spuga 2 pokazala, kako je mogoče tradicijo posodobiti in ji vdahniti novo življenje brez pohlepa in lakomnosti, nameravata še naprej delati s spužvami (in posredno s turisti). Še posebej sedaj, ko so v sodelovanju z nemškimi kemiki razvili novo formulo za celjenje ran, ki so jo patentirali v sodelovanju z nemškim podjetjem Lohmann&Rauscher.
Strast in ljubezen, pa tradicija, ki vodi le k enemu mestu – otočku Krapanj. To je vodilo družine Tanfara, ki je zasnovala svoj muzej Spuga 2. Vožnja od Brodarice do otočka Krapanj traja le nekaj minut, med njim in kopnim je le 300 metrov razdalje. Izletniški sprehod po otoku Krapanj vam bo, skupaj s kopanjem, vzel le nekaj uric vašega časa.
Toda lahko se zgodi, če boste le razprli srce, da boste tam začutili kanček prave Dalmacije (»kot je nekoč bila«). Lahko se celo zgodi, da boste spoznali prave junake otoka Krapnja, tiste, ki jim po telesu teče potapljaška kri. Ti ljudje, ti ljudje prav posebnih globokomorskih veščin, si zaslužijo vašo pozornost. Prisluhnite jim. :-)
Ps. Uredništvo www.pag.si se za fotografije zahvaljuje Mileni in Roku Tanfara iz muzeja Spuga 2.
