Križev pot
v kraju Posedarje vabi na ogled .... Skozi ali mimo Posedarja se večina ljudi samo zapelje. Avtocesta Zagreb - Split, ki se skozi tunele v Velebitu spusti proti morju, ima v Posedarju odcep proti Pagu, pa seveda tudi Posedarju. Tudi morja željni turisti, ki so namenjeni še dlje, pa se bodo v prihodnje za nekaj prijetnih uric ustavili tudi tukaj, kjer je od marca 2017 nova znamenitost, ki priteguje vse več ljudi, in to ne le vernikov in romarjev.
Zasnova Križevega pota
Nekaj 100 m severno od Jadranske magistrale in nedaleč od pokopališča vodi pot v hrib preko nadvoza nad avtocesto, kjer se začne Križni pot, po hrvaško, »Križni put«. Tu stoji tudi hiša vodje projekta, Vinka Kajmaka, katerega delo sta prva in zadnja postaja Križevega pota.
Prva skulptura je postavljena na izletniško točka Čelinka (plešasta glava) v vznožju hriba Brisnica, 80 m nad Posedarjem. 2,5 km dolga pot se vzpne vse do vršnega razgledišča na 200 m nadmorske višine, kjer se končna s prekrasnim pogledom na Novigradsko morje.
Ob lepo urejeni poti je 14 postaj. Vsako zaznamuje ogromen kamnit blok, težak med 5 in 10 tonami in visok od 2 do 3 metrov. Na prvi pogled so s svojo velikostjo kar nestvarni in nezemeljski, ko pa jih podrobneje opazujemo, smo presenečeni, koliko čustev, miline, moči in trpljenja lahko prikaže in upodobi kiparsko dleto. Vsak kamen ima dva motiva, verskega in vsakdanjega. Na sprednji strani je izklesan biblijski motiv Jezusovega trpljenja. Na zadnjem delu skulptur pa je prikazano še življenje posedarskih težakov skozi zgodovino, npr. košnja, trgatev, s čemer se simbolično združuje Jezusova žrtev in trdo ter požrtvovalno življenje prednikov.
Ob vsaki postaji so kamnita počivališča, mize in klopi, saj je pot kar dolga in v poletni vročini celo malce naporna, kot se za križev pot tudi spodobi. Vzpnemo se 120 metrov in prehodimo 2,5 km. Brez postankov pot opravimo v približno eni uri. Med postajami nas bogatijo še motivi, tipični za Posedarje in okolico, vinogradi, oljčni nasadi, grmovja robidnic, suhozidi, skulpture posedarskega osla v naravni velikosti, kamniti vodnjak, počivališča duš,…
Na koncu poti pa je še nekaj posebnega, česar ne pričakujemo. Pot se položi in poteka po razglednem travnatem vrhu, posejanem s kamenjem, ki ga tu ne manjka in ki ga prebadajo osati, trnasto robidovje in grmovje. Naenkrat nas preseneti kamnita grobnica, na pol zaprta z okroglim kamnom, v katero lahko tudi vstopimo. Za izgradnjo Kristusovega groba so uporabili opazovalnico, bunker hrvaških borcev iz Domovinske vojne. V njej je kar 80 kubičnih metrov kamenja.
Pot zaključimo na razgledišču na Novigradsko (Karinsko) morje, Posedarje in okoliška naselja. Tu stoji še zadnji križ, ki obsijan z večernim soncem daje vtis resnične povezave zemlje in nebes.
Mednarodni projekt
Na pobudo domačina Vinka Kajmaka, čilega 82 letnika, ki je idejni vodja in gonilna sila velikega umetniškega podviga, je organizacijo prevzela ‘Čelinka Posedarje’, združenje za ohranitev kulturne in naravne dediščine. V mednarodnem projektu je sodelovalo 15 umetnikov, akademskih kiparjev, iz Ukrajine, Slovenije, Poljske in Hrvaške, med njimi 7 žensk. Vsako postajo je na licu mesta izdelal en umetnik po svojem umetniškem navdihu v času treh tritedenskih kiparskih kolonij leta 2016.
Slovenski kipar, Ivan Pezdirc in njegova hčerka, akademska kiparka Tejka sta iz ogromne gomile kamenja ustvarila sedmo postajo križevega pota, ko Kristus drugič omahne pod križem. »Izjemno okolje Čelinke že samo po sebi sprošča in spodbuja najino umetniško energijo,« je povedala Tejka Pezdirc.
Vsi kiparji so svoje delo opravili brezplačno, dobili so povrnjene le potne stroške, ki so za nekatere kar precejšnji - iz ukrajinskega Kijeva in Lvova so imeli umetniki kar 4.000 km dolgo pot do Posedarja.
Financirano z donacijami
Vse kamnite stene na tem področju v Posedarju so nastale zlasti po izkopih za gradnjo avtoceste. Material je zelo trd in se med obdelavo močno drobi in razpršuje. Večje kamnite bloke je podaril domačin, lastnik gradbenega podjetja, dragocen kamen za 12. postajo pa je prispevalo podjetje Kamen Benkovac po tretjini tržne cene. Celoten projekt so financirali meščani, občina in župnija z donacijami, kiparji pa so delali brezplačno.
Projekt je združil domačine in še enkrat dokazal, koliko je mogoče narediti, če vsak prispeva le delček k skupnim ciljem. Ljudje so pomagali na različne načine. Na tone kamenja so prenašali ročno, pot je bilo potrebno trasirati, izkrčiti stezo do razgledišča, pridobiti potrebna dovoljenja, saj v naravi ni dovoljeno betonirati. Ob poti so zasadili oljke, postavili še druge skulpture, ki se vse lepo vklapljajo v naravo.
Priložnost tudi za turizem
Zaradi svoje posebnosti in enkratnosti, umetniške lepote in lepega okolja obiskuje Križev pot vse več ljudi. To je kulturna dobrina, ki poleg verskih vsebin lahko prispeva tudi k turizmu. Prihajajo romarji, verniki, radovedneži in turisti z vseh koncev sveta. Domačini pravijo, da bo Posedarski križev pot vnesen v turistične, izletniške in verske zemljevide. Morda bo tu tudi točka romarjev v/iz smeri Međugorja.
Ničesar pa ne želijo delati na kratek rok in brez cilja. Tu je veliko lokalnih znamenitosti, ki jih želijo ohraniti in primerno obnoviti. Postaviti želijo center, kjer bi lahko nadaljevali z aktivnostmi za izobraževanje, zaščito narave in kulture. Izletnike bi radi primerno namestili in obenem ostali oaza miru. V načrtu imajo gradnjo kamnitih bungalovov, tradicionalno grajeno naselje, ki bi se vklopilo v okolico in združilo že opravljene projekte. Računajo tudi na evropska sredstva.
Navdih za delo
Vinko Kajmak je izrazil radost in zadovoljstvo ob uresničitvi svojih dolgoletnih sanj, ki izvirajo iz otroštva. Družina je štela 12 otrok in imela težko življenje. Živeli so v pokriti zemljanki v Posedarju in bili zelo revni. Med lakoto je mama nabirala listje in travo ter jo kuhala, da bi otroke vsaj malo nahranila Nekoč, ko jo je videl objokano, ji je rekel: »Mama, ne joči. Zgradil bom veliko lestev in se povzpel do Boga in ga prosil, naj nam da vse potrebno in Bog nas bo nahranil.« Ta motiv ga je vodil vse življenje.
Kot znak zahvale svojim staršem je z lastnimi rokami zgradil kamnito cerkvico Sv. Josipa, kjer se tudi prične Križev pot. Kasneje je postavil tudi svojo prvo hiško na Brisnici, bila je lesena s 35 kvadratnimi metri. Še danes se spominja, kako so jo imeli otroci radi, imenovali so jo hiška Janka in Metke. To mu je dalo moči, da je gradil dalje. V svojem 75. letu je zgradil novo hišo, ki je polna njegovih del. Lestenci, mize, postelje, svetilke so umetniška dela za vsakodnevno uporabo izpod njegovih rok, kot izraz neizčrpnega navdiha in dela človeka, zaljubljenega v življenje, umetnost in svoj rodni kraj.
Še veliko bomo naredili, pravi in pokaže proti steni, kjer načrtuje relief Zadnje večerje.
