Vsekakor pa kot pribito drži dejstvo, da Hum leži na istrskem griču visokem 339 metrov nadmorske višine, na površini vsega 100 metrov dolžine in 30 metrov širine, kar je, priznajmo, zares malo. Hum je vsekakor tako majhno mestece, da se ob njegovem ogledu ne boste zadihali. Med vsemi turisti pa boste v Humu tudi izredno težko našli »stalno prebivajočega meščana«, statistični kazalci namreč trdijo, da v Humu dvanajst mesecev na leto živi manj kot 30 ljudi.
Z geslom »Rešimo najmanjše mesto na svetu!«, so Hum leta 1972 začeli restavrirati in obnavljati. Sedaj je Hum znan po »svoji izredni majhnosti«, kot glagoljaški center (pisavo glagolico so tukaj uporabljali še na začetku 20. stoletja) in kot mesto, kjer prebivalci po starem običaju še vedno volijo svojega vaškega očaka oz. starosto, ki ima enoletni mandat (vsi moški iz župnije v mestni loži izbirajo vaškega poglavarja, in sicer tako, da svoje glasove vrezujejo v leseno palico).
Če boste obiskali Hum, potem morate obvezno pokusiti tudi njihovo »bisko«, to je žganje predvsem iz bele omele, ki ga – baje - delajo le v Humu in njegovi okolici. Domačini trdijo, da bisko izdelujejo po 2.000 let starih receptih, pijača pa naj bi imela zdravilne lastnosti, bila pa naj bi tudi odličen afrodiziak. Nasploh je Hum zelo znan po »alkoholnih presežkih«, vsako leto, ponavadi zadnjo nedeljo v oktobru, se namreč v Humu odvije prestižno tekmovanje predvsem istrskih »žganjekuhcev«, na katerem se delijo prestižne nagrade. V Humu pa lahko vsak turist v vseh letnih časih in vseh mesecih v ličnih trgovinicah najde zares lepe (in dobre) spominke …
Hum najdemo v prekrasni Istri, od Buzeta je oddaljen le 14 kilometrov, do Opatije pa je okrog 35 kilometrov (po google maps je vožnje do tja okrog 45 minut; peljemo se skozi tunel Učka), do Umaga je okrog ura vožnje z avtom … Kraj Hum leži v dokaj skritem, nepoznanem koščku Istre (blizu so tudi izletnikom všečni Kotli; z mlini na slapovih reke Mirne), to dejstvo pa bo všeč predvsem tistim, ki neradi besno iščemo prost parkirni prostor po turistično natrpanih mestih, destinacijah.
Legenda pravljično opisuje, da so mestece Hum zgradili mogočni velikani iz kamnov, ki so jim ostali od gradnje drugih mest v dolini Mirne, področja v osrednji Istri, ki je polno čudovitih mest na gričih kot so Motovun, Roč, Bale ... Po drugi strani pa bodo hrvaški zgodovinarji in arheologi strokovno dokazovali, da je Hum, to očarljivo istrsko mestece, ki je danes spomeniško zaščiteno, zraslo »nekoliko drugače« …
Biska
O sami zgodovini Huma je Hrvaška turistična zveza zapisala naslednje: »Svoj današnji izgled je Hum dobil že v srednjem veku, bolj natančno v 11. stoletju. V tem času je na ostankih stare histrske utrdbe zgrajen Humski kaštel (grad) ter ob njem prvi niz hiš bodočega mesteca. Takrat je bila Istra del velikega frankovskega cesarstva. Markgrof Ulrich I. na obmejnih predelih svoje države obnavlja tudi niz gradov med katerimi tudi tega v Humu. Leta 1102 Ulrich II. predaja Hum in nekaj drugih gradov v posest akvilejskemu patriarhu. V darilni listini se navaja «castrum Cholm» (po stari hrvaški obliki Hlm) in to je prvo pisno omenjanje Huma v njegovi dolgi zgodovini« S tem dejanjem se pravzaprav pričenja zgodovina Huma kot utrdbe. Vse do 17. stoletja se Hum v zgodovinskih zapisih omenja kot castrum kar pomeni trdnjava, danes pa predstavlja mesto-spomenik in enega od redko ohranjenih primerov urbanega razvoja izključno znotraj zgodnje-srednjeveških obzidij«.
Na spletni strani istria-culture.com lahko o (zgodovinskem) Humu izvemo naslednje: »Od prazgodovinskega začetka do propada Benetk leta 1797 je bil Hum obrambno mesto na meji, poln dinamike, življenja, boja, raznih vladarjev, vojne in miru. Od antike do poznega srednjega veka je služil kot kastel-kjer se je vedno branila posest od nekoga. Večkrat je bil uničen in obnovljen. Leta 1412 pride pod oblast Benetk, ki ga z namenom obrambe svoje meje temeljito obnovijo. Kastel je najverjetneje svoj konec doživel v času uskoške vojne (1612-1618), ko je bilo celotno mesto sežgano, sam kastel pa se ni več obnavljal. Njegovo kamenje se je postopoma raznašalo za gradnjo hiš, vsaka sled pa se mu zgubi po izgradnji župnijske cerkve«.
Mestno jedro je obdano z obzidjem in obrambnimi stolpi, obsega pa le dve uličici, nekaj hiš, znamenite freske, župnijsko cerkev »Marijinega Uznesenja« (iz leta 1802, zrasla pa naj bi na temeljih kastela), romansko cerkev sv. Jeronima (iz 12. stoletja, najdemo jo na pokopališču) z edinstvenimi slikarijami in grafiti, napisi pisave glagolice. Dodajmo, da se pri Humu konča »Aleja glagoljašev« z enajstimi kamnitimi spomeniki z napisi v glagolici, ki se prične pri naselju Roč in poteka po 7 km dolgi cesti do Huma (je pa to že druga zgodba, ki bo zahtevala nov članek).
Je pa s projektom Aleje glagoljaša, sedem kilometrov dolgo kulturno znamenitostjo, ki je bil končana leta 1977, Hum dobil nova vstopna vrata, kjer je v glagolici zapisana dobrodošlica in pozdravlja vse obiskovalce: »Tom malom gradiću u pohode dođi, na kamenu tvrdu toplina vri.« V slovenščino bi to lahko prevedli nekako takole: »V to majhno mesto na pohode hodi, na trdem kamenju toplina vre«. V jeziku vseh turistov sveta pa bi ta napis lahko na kratko zgostili v naslednji povedi: »Dobrodošli v Humu!«
Ps. Za fotografije se zahvaljujemo društvu iz Huma, najdete ga na spletnem naslovu http://www.hum.hr.
Če želite pogledati veliko fotogalerijo kliknite na naslov: Je Hum najmanjše mesto na svetu?
