Tja bi umestili vse te junaške hrvaške športnike, ki so ime svoje domovine ponesli po celem svetu. Hrvaška se lahko ponosno hvali s številnimi športniki junaki. Ti so postali evropski, svetovni in olimpijski prvaki. In (ali) pa so v posamezni športni panogi zapustili ogromen pečat. Ljudem, navijačem doma in drugod po svetu, pa so – kljub (političnim, gospodarskim, socialnim itd.) težavam v sami državi - vrnili srečo, ponos, zanos, optimizem in nasmeh na usta.
Ta mini novinarski prispevek je seveda neposredno spodbudil mega-super-truper nastop hrvaške nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu v Rusiji 2018. V času, ko se sestavljajo prav te besede, še ni jasno, ali bo hrvaška nogometna reprezentanca osvojila prvo ali drugo mesto. Vendar pa, ne glede na to ali bo dvignila najbolj prestižen nogometni pokal, bo v očeh vsakega pravega navijača ta reprezentanca zmeraj zlata, biserna, diamantna, najboljša. Vsekakor pa bo s tem nastopom prav ta hrvaška nogometna reprezentanca dosegla verjetno največji športni uspeh v celotni zgodovini Lijepe naše.
Dodatno nas je k pisanju članka »prisilil« tudi viralni facebook zapis hrvaške blogerke Ivane Klarić, ki ga je namenila svojim žogobrcarskim junakom, mi pa ga povzemamo dobesedno, brez prevoda, v hrvaščini (vsem zagovornikom slovenskega jezika se iskreno oproščamo in posipamo s pepelom!):
»Ne znam čujete li me momci, ali vam moram reći nešto. Moja domovina zadnjih dana ne izgleda isto. Njeni ljudi, vaši ljudi, sinoć nisu isto disali. Ne znam čujete li me, ali da nas vidite samo.
Umorna su lica oživjela. Oči koje prečesto kroz brige gledaju, sada kape zbog vas. Od ponosa. Svi se grle, smiju, plaču. Poznavali se ili ne, svejedno je.
Moja je domovina dobila boju. Onu koju dugo na njoj vidjela nisam. Ulice su obojali vaši dresovi, a naše je suze razlile. Vaš je znoj ponio u sebi snagu mora Jadranskoga. Vaša je borba dobila ljepotu polja beskrajnih što se zlate.
Zato vas želim zamoliti. Igrajte sinovi njeni, igrajte djeco hrvatska.
Igraj Luka kapetane, za sve one koji više ne mogu. I ti Ivane za sve one koji su se borili da na sebe danas taj dres ti možeš obući. Čuvaj Danijele mrežu našu, kao što majke djecu svoju čuvaju. Igrajte Mario, Domagoju i Dejane, za svaki klas žita što krasi ravnice. I ti Šime i ti Lovre i ti Ante, za svaku stinu i maslinu, pismu i Dalmaciju.
Igrajte za nju. Domovinu moju koja zadnjih dana ne izgleda isto.
I ne zaboravite.
Vi niste samo igrači.
Vi ste naša braća.
Sinovi moga ćaće.
Dica moje matere.
I svih matera naših.
Vi ste zrnca krunice i ponos
koji u umornim nogama nosite.
Za nas igrajte.
Kako god završilo.
Za nju igrajte.
Voljenu našu koja nije ista. Zbog vas.
Hvala.«
Za ta izredno čustveni zapis se lahko Ivani Klarić le zahvalimo. Zahvale tudi celotni nepozabni nogometni ekipi, ki je Hrvaško fantastično zastopala na svetovnem prvenstvu v Rusiji 2018.
Nogometno moštvo, ki jo je vodil selektor Zlatko Dalić, so sestavljali naslednji igralci: Danijel Subašić, Lovre Kalinić, Dominik Livaković (vratarji), Dejan Lovren, Domagaj Vida, Šime Vrsaljko, Ivan Strinić, Vedran Čorluka, Tin Jedvaj, Duje Čaleta – Car, Josip Pivarić (obramba), kapetan Luka Modrić, Ivan Rakitić, Marcelo Brozović, Milan Badelj, Mateo Kovačić, Filip Bradarić (veza oz. sredina), Mario Mandžukić, Ivan Perišić, Ante Rebić, Andrej Kramarić, Marko Pjaca, »izključen« Nikola Kalinić (napad).
Je pa tudi v preteklosti Hrvaška imela odlične nogometaše, spomnimo se samo bronaste reprezentance iz Francije 1998: Dražen Ladić, Igor Štimac, Slaven Bilić, Dario Šimić, Zvonimir Soldo, Robert Jarni, Mario Stanić, Zvonimir Boban, Aljoša Asanović, Goran Vlaović, Davor Šuker, Robert Prosinečki, Krunoslav Jurčić. Alen Bokšič je bil tudi pomemben člen te genialne generacije, vendar je manjkal na SP v Franciji, ker je bil poškodovan.
Med najboljše hrvaške nogometaše lahko uvrstimo tudi te virtuoze nogometnih zelenic: Darija Srna, Stipe Pletikosa, Josip Šimunić, Ivica Olić, Robert Kovač, Niko Kovač, Robert Jarni, Niko Kovač, Eduardo da Silva, Mladen Petrić, Ivan Klasnić, Igor Tudor, Milan Rapaić, Dado Pršo.
Od leta 1990 naprej pa vse do »zlatega« Zlatka Dalića (Rusija 2018) so reprezentanco vodili naslednji trenerji oz. selektorji: Dražan Jerković, Stanko Poklepović, Vlatko Marković, Miroslav Blažević, Tomislav Ivić, Mirko Jozić, Otto Barić, Zlatko Kranjčar, Slaven Bilić, Igor Štimac, Niko Kovač in Ante Čačić.
Tako, z nogometaši smo končali. Z vsem spoštovanjem do »še starejših generacij« nogometašev, ki so želi številne aplavze na nogometnih stadionih širom Jugoslavije in Evrope. Prostor si zaslužijo tudi nekateri drugi velikani hrvaškega športa, iz drugih športov, (spet opozarjamo, da bo nekakšna dokaj stroga ločnica pri omembi imen hrvaška državna osamosvojitev iz leta 1991).
Sledijo košarkarji z, na žalost mnogo prekmalu preminulim, Draženom Petrovićem na čelu. Omenili pa bomo tudi naslednje umetnike na (ali ob) košarkarskih igriščih: Toni Kukoč, Dino Rađa, Franjo Arapović, Stojko Vranković, Krešimir Čosić, Aramis Naglić, Petar Skansi, Mirko Novosel, Nikola Vujčić, Gordan Giriček, Zoran Planinić, Ante Tomić, Roko Ukić, Bojan Bogdanović, Mario Kasun, Bruno Šundov, Aco Petrović, Dalibor Bagarić, Krešimir Lončar … Kakor vidite seznam, to so številni odlični košarkaši, ki so zaigrali tudi v ZDA, NBA zvezdnikom pa so povzročali nemajhne skrbi tudi leta 1992, na olimpijadi v Barceloni.
V ekipnih športih lahko posebej pohvalimo tudi rokometno in vaterpolo reprezentanco. V obeh športih so Hrvati osvajali najvišja odličja. Med rokometaši izpostavljamo Ivana Balića, večkratnega »najbolj koristnega« igralca na nekaterih najpomembnejših turnirjih. Odlične igralce je imela (ali pa ima) Hrvaška v tenisu, osvojili so tudi Davisov pokal, izpostavljamo nekatera imena: Goran Prpić, Nikola Pilić, Željko Franulović, Ivan Ljubičić, Mario Ančić, Ivo Karlović in Marin Čilić. Posebej omenjamo teniško legendo, Gorana Ivaniševića, njegovo osvajanje Wimbledona nam bo za zmeraj ostalo v spominu.
Uh, skorajda smo pozabili na punce. Za začetek omenimo dve šampionki, ki sta doma na atletskem stadionu, to sta Blanka Vlašić (skok v višino) in Sandra Perković (osvojila je dve zlati olimpijski medalji v metu diska). Teniški lopar je odlično vihtela Iva Majoli. Pri ženskah končujemo z – verjetno – najboljšo hrvaško športnico vseh časov, fenomenalno smučarko Janico Kostelić, ki je v svoji karieri osvojila vse, kar se je osvojiti dalo (je trikratna dobitnica smučarskega pokala, osvojila je pet zlatih medalj na svetovnih prvenstvih, iz olimpijad pa je domov prinesla kar šest medalj). Izkoriščamo priložnost in omenjamo še njenega brata, neizmernega borca Ivico Kostelića.
Članek zaključujemo s »prav zaresnimi« borci, boksarji, tu so: Željko Mavrović, Stipe Drviš, Antun Josipović in pa neuničljivi Mate Parlov (evropski in svetovni prvak med amaterji in profesionalci, dobitnik zlate olimpijske medalje, pokopan je v Pulju), ki je bil v hrvaških medijih razglašen tudi za najboljšega hrvaškega športnika vseh časov.
Vemo, da smo tokrat izbrali izredno majhno število odličnih hrvaških športnikov. Vendar hkrati obljubljamo, da bomo tudi v prihodnje še objavili kakšen dodaten članek o športu (in turizmu). Vsi se namreč zavedamo, da vsak večji športni uspeh izredno pomaga tudi turizmu (tako ali drugače). Ampak o tem kdaj drugič, na drugem mestu … Sedaj se usedimo pred televizor in z vsemi močmi navijajmo za naše rdečo-bele kockice!
Ps. Za fotografije se zahvaljujemo TZ Vir.
https://www.youtube.com/watch?v=0XbIR7e9PYM
