Grad Veliki Tabor leži v hrvaškem Zagorju. Izredno lepo ohranjen grad je postavljen na 342 metrov visokem griču, na samem vrhu Huma Košničkega, odkoder je prekrasen, »prav gospodski« razgled, njegova celotna, podolžna parcela pa meri okrog 3.400 kvadratnih metrov.
Grad Veliki Tabor, ki je na Hrvaškem znan predvsem kot »dvor Veliki Tabor«, je v lasti hrvaške države, ki ga je zares lepo obnovila in v njem uredila številne muzejske in galerijske prostore. Hrvaško ministrstvo za kulturo se zelo rado (in pa tudi zelo upravičeno) pohvali, da je grad Veliki Tabor spomenik »nulte kategorije«, saj ga je Unesco kategoriziral kot »prvorazredni spomenik«.
Dostop do gradu Veliki Tabor je enostaven, saj se lahko po pobočju griča, neposredno do grajskih vrat, brez težav pripeljete z avtom. Lokacija gradu bo všeč predvsem enodnevnim izletnikom. Grad Veliki Tabor je namreč dokaj hitro dostopen iz naslednjih hrvaških krajev: Zagreb (okrog 70 kilometrov), Krapina (26 km) in Varaždin (78 km).
Grad Veliki Tabor je od slovensko-hrvaške meje oddaljen le nekaj kilometrov, njemu nekoliko bližji in večji slovenski kraji pa so: Podčetrtek (po cesti oddaljen slabih 10 kilometrov), Rogaška Slatina (okrog 20 km) in Celje (45 km). Do štajerskega Maribora je do gradu približno 120 kilometrov, iz slovenskega glavnega mesta, Ljubljane, pa je okrog 125 km vožnje, če se odpravimo mimo Celja in okrog 135 km, če se peljemo južneje, v smeri Trebnjega in Brestanice.
Vsekakor je grad Veliki Tabor zelo zanimiva izletniška točka, še posebej, če upoštevamo, da so v bližini te mogočne srednjeveške zgradbe še nekateri drugi turistični biseri: Kumrovec z zanimivo »etno vasico«, v katero je umeščena tudi rojstna hiša predsednika SFRJ, Josipa Broza – Tita; čudoviti muzej krapinskih neandertalcev v Krapini; omeniti pa je treba tudi obe sloviti zagorski »wellnes oazi«, Krapinske in Tuheljske toplice.
Tisti popotniki, ki ste nekoliko podjetnejši in predvsem hitrejši, boste morebiti skočili še do prekrasnega dvorca Trakoščan (40 km iz kraja Desenić oz. okrog 50 minut vožnje po lokalnih cestah). O slavnem »revolucionarnem junaku« Matiju Gubcu boste izvedeli mnogo več, če boste obiskali Muzej kmečkih uporov v dvorcu Oršić v Gornji Stubici. Če vam je blizu kultura, nikakor ne smete pozabiti obiskati galerije slavnega kiparja Antuna Augustinčića v Klanjcu, med Klanjcem in Kumrovcem boste našli celo spomenik posvečen hrvaški himni, predvsem vernim pa bo zanimivo narediti nekoliko daljši ovinek in se odpeljati do Marije Bistrice, osrednjega hrvaškega romarskega središča.
Po »reklamnih odstavkih« za hrvaško Zagorje se končno posvetimo samemu gradu Veliki Tabor. Ne bomo dolgovezili, le na hitro se bomo sprehodili skozi zgodovino gradu, saj daljšo verzijo (in to tudi v slovenščini, bravo!) ponuja uradna stran Velikega Tabora: https://www.veliki-tabor.hr/si.
Zgodovinarji si niso popolnoma enotni glede samega nastanka gradu. Nekateri zagovarjajo tezo, da se je grad začel graditi že v sredini 15-ega stoletja, drugi pa, da so grad začeli graditi tik po letu 1.500. Arheologi s svojimi analizami trdijo, da so grad zasnovali Celjski grofje (z darilnimi listinami iz 14. in 17. avgusta 1397 in 27. januarja 1399 je ogrski kralj Sigismund Luksemburški slovenskemu grofu Hermanu II. Celjskemu, ker ga je rešil smrti na bojnem polju, podaril tudi celotno Zagorsko grofijo s številnimi posestvi).
Iz tistega časa izhaja tudi legendarna, mnogokrat opevana, ljubezenska afera med Friderikom II. Celjskim (Hermanovim sinom) in Veroniko Deseniško. Friderik, ki je bil poročen z Elizabeto iz mogočne hrvaške družine Frankopanov, si je nakopal srd svojega očeta Hermana, ko se je zaljubil v Veroniko, ki je bila iz nižjega stanu. Položaj je kasneje dodatno zapletla še skrivnostna smrt Elizabete Frankopanske (pojavile so se govorice, da naj bi za njeno smrt kriv prav mož Friderik). Mogočni Herman »znori«, ker mu sin z »nespametno ljubeznijo« kvari njegove politične in vladarske ambicije, zato vojska sina za dve leti zapre v temnico, Veroniko iz Desenić pa najprej obtožijo čarovništva (zaradi dobrih zagovornikov je oproščena), kasneje pa jo da vplivni celjski grof Herman II. vendare utopiti in (baje) zazidati v zidove gradu Veliki Tabor.
Vračamo se nazaj k zgodbi o gradu Veliki Tabor. Z dvorcem Veliki Tabor je največ časa gospodarila družina Rattkay (1502–1793). Družini Rattkay, ki izhaja iz današnje Madžarske, je zaradi zaslug v boju proti Turkom, Veliki Tabor podaril ogrski kralj Matija Korvin (pri nas znan tudi kot kralj Matjaž; po ljudskem pripovedovanju »spi pod koroško goro Peco«). Upravičeno se domneva, da je bil največji del utrdbe Veliki Tabor zgrajen kmalu potem, ko so ga prevzeli Ratkajevi. V pisnih virih se grad omenja leta 1497 kot Thabor aliter Vrbowicz, v dokumentu iz leta 1513 pa kot Veliki Tabor (Naghthabor). Imenujejo ga pa tudi Vingrad.
Potem ko je Josip Ivan Rattkay leta 1793 umrl brez moškega dediča in so torej več kot tri stoletja v gradu Veliki Tabor gospodarili Rattkayevi, se je grad, vse do današnjih dni, znašel v vrtincu »ne prav srečnih zgodb«. Na kratko, lastniki so se hitro izmenjevali, kar pa je vodilo v postopno propadanje mogočnega gradu. Med prvo svetovno vojno je bil grad celo zapor. Po vojni je grad kupil znani hrvaški slikar Oton Iveković, ki pa hiranja gradu, zaradi lastnih finančnih težav, ni mogel preprečiti. Leta 1938 lastnica gradu postane »Savska banovina« (banovina je bila od 1929 do 1941 v Kraljevini Jugoslaviji največja upravna enota, banovin je bilo 9), ki pa ga je dodelila častnim sestram Družbe usmiljenih hčera tretjega reda sv. Franja (te naj bi v gradu odprle sirotišnico za zagorske otroke in gospodinjsko šolo).
Po drugi svetovni vojni je bil dvorec nacionaliziran, socialistična oblast pa, na žalost, za ostanke gradu ni imela nobenega pravega posluha (dolga leta so številne prostore gradu neprimerno uporabljali: sušilnica mesa, skladišče kmetijske zadruge Desinić). Le trmi in neizmerni predanosti profesorja Josipa Štimca v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se lahko Zagorje zahvali, da grad Veliki Tabor ni popolnoma propadel. Kljub temu, da je bil Štimac dolga leta v nemilosti komunističnih veljakov, mu je grad, tudi s pomočjo Grete Jurišić iz konservatorskega zavoda, nekako le »uspevalo vendarle ohranjati pri življenju«. Šele novo tisočletje prinese popoln preporod za grad Veliki Tabor.
Grad Veliki Tabor po letu 2000 namreč popolnoma prenovijo. Obnovljen je na temelju obsežnih in preciznih konservatorsko-restavracijskih del. Takšen, mogočen in lep, danes vsak dan pričaka radovedne obiskovalce, ki se lahko sprehodijo tudi po zanimivih stalno postavljenih zbirkah (arheološka zbirka, srednjeveška zbirka, arheološka zbirka Vrbovec, kulturno-zgodovinska zbirka, zbirka barona Kavanagha, etnografska zbirka, likovna zbirka in paleontološko-geološka zbirka). Seveda grad Veliki Tabor vabi tudi na svoje posebne prireditve, več o aktualnih dogodkih pa najbolje, da si preberete na uradni spletni strani gradu Veliki Tabor www.veliki-tabor.hr.
