Drniš
počasi, toda pametno, zanesljivo in vztrajno odkriva tudi nekatere druge svoje turistične adute. Dalmatinski Drniš je mnogim turistom, tudi nam iz www.pag.si, všeč predvsem zaradi svojih odličnih, dokaj poceni, prenočišč ter prekrasne lokacije. Drniš je namreč zelo logično izhodišče za odlične celodnevne izlete.
Drniš spi v šibeniškem zaledju, v dalmatinski Zagori, do prečudovitega Šibenika je okrog pol ure vožnje z avtomobilom (33 kilometrov). Ostali »bližnji plavalni-morski« izleti iz Drniša pa so lahko npr: Vodice in Tribunj (nekaj čez 40 km), zanimivi otoki (npr. Zlarin, Prvić, Krapanj blizu Brodarice) in Skradin.
Od bližnjih in manjših turističnih znamenitosti lahko opozorimo na Sokolarski center Dubrava, Bribir (hrvaška Troja je od Drniša oddaljena 36 km) in etno vasico Dalmati v Pakovem selu (12 km od Drniša).
Veliko in lepo turistično zgodbo seveda ponuja ogromen bližnji Narodni park Krka (Burnom, številni krasni slapovi, kraj Skradin, ki je od Drniša oddaljen 30 km, v okviru NP Krka vabita tudi otok Visovac s frančiškanskim samostanom in pravoslavni samostan Krka).
Manj kot 25 kilometrov je Drniš oddaljen od Knina, ki se upravičeno hvali z veliko trdnjavo ter izvirom reke Krke, Sinj s svojimi alkarji je nekoliko bolj oddaljen, 50 kilometrov in okrog 50 vožnje z avtom trdi nezmotljivi google zemljevid.
Drniš leži na nadmorski višini 304 metrov, v zahodnem delu Petrovega polja (Drniška vrata), ob reki Čikoli in ob železniški progi Split-Knin-Zagreb, v bližine planine Promina (najvišji vrh, na 1148 metrih nadmorske višine, se imenuje Čavnonka) ter nekoliko oddaljene, visoke Svilaje. Drniš je osrednja točka Šibensko-kninske županije in ima kot tako dolgo (vojno) zgodovino in dokaj bogato kulturo.
Mestece Drniš ima le nekaj čez 3.000 prebivalcev. Gospodarstvo Drniša skorajda životari, zato je tudi demografska slika dokaj boleča, izseljevanje iz kraja Drniš je »dokaj pogosto«.
Sledi zelo kratek faktografski pogled v zgodovino Drniša. V Drnišu najdemo sledi prazgodovinskih naselbin. Prvič se Drniš s svojim imenom omenja v zapisih iz leta 1494. Kot naselje je Drniš obstajal že pred osmansko osvojitvijo tega dela Dalmacije (1522). Drniš je bil pomembna osmanska strateška utrdba med beneško-turškimi vojnami.
Leta 1648 Drniš prvič osvojijo Benečani, pod poveljstvom generala Leonarda Foscola ga razrušijo. V 19-em stoletju se Drniš, zahvaljujoč strateški lokaciji in dobri prometni povezanosti, razvija kot trgovsko središče.
Na začetku domovinske vojne leta 1991 so Drniš zasedle srbske sile, hrvaško prebivalstvo pa je bilo izgnano. Hrvaška vojska ga osvobodi avgusta 1995.
Tako, sedaj pa se lotimo osnovne naloge, opisa turističnih znamenitosti Drniša in njegove okolice. Posamezne znamenitosti ali turistične adute Drniša bomo oštevilčene navedli v dokaj naključnem vrstnem redu.
1. Srednjeveške utrdbe
Na strani turistične skupnosti Drniš lahko o utrdbah beremo približno tako: Ob kanjonih reke Krke in reke Čikole ter celo v mestu Drniš najdemo ostanke nekaterih trdnjav oziroma utrdb. Čeprav so nekatere utrdbe starejšega datuma, vse veljajo za del srednjeveškega obrambnega sistema, ki so ga postavile hrvaške plemiške družine npr. Nelipić, Šubić in drugi.
Sistem srednjeveških utrdb Ključica, Kamičak, Bogočin, Nečven, Trošenj in Gradina velja za eno največjih in najpomembnejših zgodovinskih obrambnih struktur na Hrvaškem.
Utrdba Gradina »dominira« nad samim Drnišem in je zato turistom morebiti tudi najbolj atraktivna. Zato bomo utrdbi Gradina ter utrdbi Ključica, ki je najbolj ohranjena na drniškem področju, namenili nekaj več besed.
- Utrdba Gradina se nahaja v mestu Drniš, na nadmorski višini 344 m, nad kanjonom reke Čikole. Zgrajena na lokaciji strateškega pomena, ponuja čudovit razgled na mesto Drniš, goro Promina ter Petrovim poljem. Utrdba Gradina nad Drnišem je tudi mestni simbol in kulturni spomenik, do nje pa je speljana čudovita sprehajalna pot.
Na spletnem portalu putovnica.net so o zgodovini utrdbe Gradina v Drnišu zapisali takole: »Arheološki ostanki Gradine segajo v bronasto dobo, trdnjava pa je svoj pomen popolnoma izgubila konec 19. stoletja, v času Avstro-Ogrske. Danes stoji le še del južnega dela utrdbe iz časa hrvaške plemiške družine Nelipić ter večji del osrednjega stolpa in severovzhodnega obrambnega zidu iz turške dobe, ko je bil Drniš pomembno središče širšega območja. Osrednji stolp je danes visok približno 14,3 metra, v preteklosti pa naj bi imel štiri nadstropja. Debelina sten je bila od 60 do 120 centimetrov«.
- Utrdba Ključica je največja in najbolje ohranjena srednjeveška trdnjava na območju Drniša in je zaščitena kot kulturni spomenik. Zgradila jo je družina Nelipić v 14. stoletju, nahaja se na desnem bregu kanjona reke Čikole, blizu vasi Ključ na planoti Miljevac.
Utrdba Ključica je bila zgrajena, da bi omogočila nadzor nad beneško trgovsko potjo od mesta Šibenik preko njegovega zaledja pa vse do Bosne. Prečkanje mostu čez reko Čikola, katere zgodovinsko ime je bilo v tem obdobju Poljščica, je družina Nelipić drago zaračunavala, zato je bila utrdba Ključica mnogokrat jabolko spora.
Leta 1546 so utrdbo Ključico zasedli Turki. Tam so bili vse do leta 1648, ko so bili dokončno pregnani. Od takrat je Ključica zapuščena in ni bila nikoli več naseljena.
2. Ivan Meštrović v Otavicah in Drnišu
Dela kiparja Ivana Meštrovićeva so razstavljena po vsem svetu, pomemben del svojih umetnin pa je posvetil in podaril svoji domovini Hrvaški. V bližini Otavic, kjer je svetovno znani umetnik preživel otroštvo, je zasnoval in zgradil cerkev Najsvetejšega Odrešenika, grobnico družine Meštrović, v Otavicah, 10 kilometrov od Drniša, pa si lahko ogledate še druge »njegove« stavbe (družinska hiša, šola, »antimalarična postaja«).
Pomemben del umetnikove zapuščine je mogoče videti tudi v samem Drnišu. Meštrovićeve skulpture in skice so razstavljene v Mestnem muzeju Drniš, na oltarju župne cerkve »Gospe od Ružarija« je postavljena skulptura »Gospe Petropoljke«, na javnih mestnih površinah mesta Drniša pa si lahko ogledamo skulpturo Mati z otrokom, reliefa Sveti Roko in Orači ter seveda vodnjak Vrelo života, ki je Ivana Meštrovića »izstrelil med svetovne umetniške zvezdnike«.
O Ivanu Meštroviću, enemu izmed največjih hrvaških umetnikov, smo na www.pag.si sicer že pisali, kliknite na prispevek »Ivan Meštrović, fenomen svetovnega kiparstva«.
3. Mestni muzej Drniš in Stari mlin
Mestni muzej Drniš se nahaja na samem vhodu v mesto, ob mostu Čikola. Nahaja se v hiši, ki jo je Nikola Adžija (1875-1972), politik, kulturnik in dolgoletni uslužbenec drniške občine, v želji, da se v njej zasnuje prav mestni muzej, daroval svojemu mestu Drnišu.
Uradno so muzej odprli leta 1960.
Čeprav je bil muzej med t.i. domovinsko vojno razrušen, številna umetniška dela pa so bila pokradena, si lahko še zmeraj ogledamo številne zanimive zbirke: arheološko, kulturno in zgodovinsko zbirko, zbirko starih fotografij in razglednic, zemljevide in grafike, zbirko orožja in vojaške opreme, numizmatično zbirko, zbirko medalj in odlikovanj.
Sprehodimo se lahko med deli sodobne umetnosti, največji magnet pa obiskovalcem predstavlja impresivna zbirka Ivana Meštrovića, ki vsebuje približno petdeset umetnikovih del.
Mestni muzej pa upravlja tudi z tako imenovanim Starim mlinom, ki ga zelo radi obiščejo tudi turisti. Stari mlin se nahaja na desnem bregu reke Čikole, približno 150 metrov nizvodno od mostu na začetku kanjona, ob vhodu v Drniš. Po zgodovinskih virih Stari mlin izvira iz srednjega veka (15-to stoletje) in je bil sprva verjetno v lasti hrvaških plemiških družin.
4. Krščanske cerkve in minaret
Drniški sakralni objekti razkrivajo vso zanimivost tega območja, v njih se skrivajo različne sledi številnih vojaških osvajanj, tukaj se prepletajo različne kulture in religije, cerkve so se uničevale in ponovno obnavljale.
Na ogled vabijo naslednji sakralni objekti (poimenovani in zapisani v hrvaškem izvirniku): cerkev sv. Ante Padovanskog, cerkev sv. Roka, župnijska cerkev Gospe od Ružarija, cerkev sv. Ivana Krstitelja, cerkev Uspenija Bogorodice in celo (muslimanski, turški) minaret iz 16. stoletja. Drniški minaret je najbolj zahodni minaret Otomanskega cesarstva. Ta minaret je baje edini ohranjen v Dalmaciji in je edini na Hrvaškem, ki izvira iz tega obdobja.
5. Reka, kanjon Čikola
Reka Čikola je prava kraška reka. Skrivnostna reka Čikola je izjemen kraški geomorfološki in hidrološki fenomen. Reka Čikola je dolga 46 km, izvira pa ob vznožju gore Svilaja pri Mirlović Polju. Po mirnem, ravninskem toku skozi Petrovo polje pri Drnišu vstopi v globoko zarezan kanjon, ki je dolg 14 km, in se izliva v reko Krko v bližini jezera Torak.
Čeprav se reka Čikola poleti skoraj popolnoma izsuši in omogoča raziskovanje ob suhi strugi, v zimskih mesecih, zlasti po močnem deževju, teče po celotni dolžini toka.
Območje kanjona Čikola je prepoznano kot »naravno dobro« in je zato zaščiteno že od leta 1967. Kanjon reke Čikola se razteza od mesta Drniš do sotočja z reko Krko nad Skradinskim bukom. Začetek in konec kanjona zaznamujeta pogleda na dve srednjeveški utrdbi, Gradino, ki obvladuje Drniš, in Ključico na spodnjem toku Čikole.
Kanjon, ponekod je globok tudi 130 metrov, je izjemno (turistično) atraktiven, krasen pogled na kanjon pa omogočajo nekatera urejena razgledišča. Reka in njen kanjon ponujata številne možnosti za pohodništvo, prosto plezanje in soteskanje.
V kanjonu Čikole lahko najdemo več podzemnih jam, med katerimi je najbolj znana Vroča peč. V jamah kanjona Čikola so našli sledi prisotnosti človeka iz poznega paleolitika, približno 18.000 pred našim štetjem.
Kanjon Čikola je poleg naravnih lepot znan tudi po t.i. »zipline-u«, ki se razteza od 30 do 120 metrov nadmorske višine in teče v skupni dolžini 1,4 kilometra, zaradi česar je spust po jekleni vrvi nad reko Čikolo eden izmed najdaljših Hrvaškem.
Verjemite, izplača se premagati strah in uživati v vetru v laseh, saj je „let”, s 70 kilometri na uro, nad slikovitim kanjonom Čikola zagotovo neprecenljiva izkušnja.
6. Tradicija »kot se šika«
Tradicija je v drniškem kraju še »zelo živa«. Bogata folklorna dediščina se prenaša skozi generacije, še zmeraj se učijo in plešejo naslednji plesi: »starinsko kolo, noga u kolu, biralica, kolo kase in kolo trke«. V Drnišu ima še zmeraj dokaj pomembno vlogo glasba, predvsem »starodavno« ojkanje. Ojkanje je vrsta »a capella petja«, pri katerem eden od pevcev "vodi", drugi pa mu sledijo in ga podpirajo. Pri izvajanju starih ljudskih pesmi si mnogokrat pomagajo s starimi glasbili, npr. z guslami.
Na »oblačilno« živopisno tradicijo drniškega kraja so nas nekako takole opozorili na spletnem portalu inspireme.hr: »Narodna noša prebivalcev Drniša je unikatna s številnimi detajli in dodatki, poleg estetike pa je v preteklosti služila tudi v sami medsebojni komunikaciji.
Glede na majhne raznolikosti na sami nošnji (oblačilu) so se prebivalci območja Drniša že vizualno razločili po svojem socialnem in ekonomskem položajem v družbi, iz oblačila (»na daleč«) pa je lahko poznavalec lokalnih običajev oz. oblačil tudi npr. vedel, če je »ogledani/a že poročen/a ali ne«.
Odstavek teksta namenjamo tudi značilni oranžno-črni »drniški kapi« (wikipedija jo imenuje tudi »kmečka« ali »šibeniška« kapa).
Ta kapa je danes oranžne barve z dvema vrstama črno vezenih okraskov, ki jih imenujemo bovuli, bouli, boule ali bule. Je pa ta »današnja« kapa inačica stare »rdeče kape«, ki se hrani po številnih evropskih etnografskih muzejih.
Razlika je predvsem v tem, da je bila »stara rdeča kapa« seveda rdeče barve, nekoliko nižja ter da je imela »okrasni tekstilni rep«. Drniško kapo so leta 2008 uvrstili na seznam hrvaške nematerialne kulturne dediščine, turisti pa jo radi kupijo, ker je izviren spominek.
7. Gastronomija; poudarek na drniškem pršutu
Po ogledu izbrane mikro destinacije ali po športnih aktivnostih (poudarjamo, da so kolesarji v teh drniških krajih zelo zaželeni!) si je »baterije« najbolje napolniti s tradicionalnimi domačimi specialitetami, pripravljenimi po preizkušenih receptih.
Prste si boste oblizovali, ko boste pokusili znameniti drniški pršut, domači sir (»sir iz mišine«), pečen kruh, jagnjetino na žaru, meso in pečen krompir izpod peke, mnogi pa priporočajo tudi polento in jetra. Med pijačami vam bodo najpogosteje ponudili domače vino (vinska sorta lasina), posebno doživetje ga je piti iz »suska«. Susak je značilen drniški bokal narejen iz aromatične smreke in je zelo pogosto »turistično darilo«.
Nekaj dodatnih besed si zasluži tudi odličen in svetovno prepoznaven drniški pršut, najprej kot zanimivost navajamo, da je bil leta 1952 drniški pršut postrežen na pogostitvi ob kronanju britanske kraljice Elizabete II.
Drniški pršut izstopa s posebno kakovostjo, ki je plod mikroklimatskih posebnosti drniškega območja in značilne, zelo ostre burje. Drniški pršut je geografsko zaščiten, njegova kvaliteta pa se dokazuje in razkazuje na različnih mednarodnih ocenjevanjih in festivalih, enega izmed njih »že kar nekaj let« organizirajo tudi v samem Drnišu.
Kaj povedati za sam konec tega prispevka? Razvoj trajnostnega turizma je eden poglavitnih ciljev Hrvaške, česar se zavedata tudi hrvaško Ministrstvo za turizem in Hrvaška turistična skupnost, ki poudarjata da je trajnostni razvoj edina možna smer razvoja hrvaškega turizma.
Tega se očitno zaveda tudi Drniš, saj je že leta 2016 prejel prestižen certifikat trajnostne destinacije.
Turistična skupnost Drniš pa bi v Drniš morebiti povabila z naslednjimi besedami: »Drniš je eden izmed redkih krajev, ki izžareva odlično in pestro turistično ponudbo, kjer lahko vsakdo v nečem uživa. Tudi, če niste eden izmed tistih turistov, ki uživajo v zelenih zakladih narave (smo sploh omenili planinarjenje po planini Promina?!), stoletni zgodovini Drniša ter vonju in okusu drniškega pršuta, lahko vendarle vedno in povsod v drniškem kraju uživate na svežem zraku in burji, v počasnem tempu življenja brez stresa ter prijaznosti in gostoljubnosti vedno dobronamernih ljudi«.
Ps. Za pomoč pri pripravi teksta in za fotografije se uredništvo www.pag.si zahvaljuje turistični skupnosti Drniš.
