Cerkev svete Foške
(angleško: Church of St. Fosca) je romarjem znana že od nekdaj (po verskih pričevanjih je tukaj prišlo do številnih čudežnih ozdravitev). Romanje k sveti Foški poteka vsako leto sredi februarja. Uvodoma pa naj še kot zanimivost dodamo, da so radiestezisti v sami okolici cerkve svete Foške »ugotovili ugodne pogoje za ozdravljenja«.
Očitno pa je, da »dobra energija«, ki jo oddaja cerkev svete Foške ter njena okolica in jo prepoznavajo številni obiskovalci, »marsikoga zelo moti«. Na spletni strani www.bale-valle.com so na primer zapisali naslednjo opozorilo: »Znanstveno ni dokazano, da močna energijska sevanja prihajajo z Zemlje in blagodejno vplivajo na ljudi. Zato ni priporočljivo, da upoštevate nasvete neodgovornih zdravilcev in se tja odpravite po zdravljenje«. Kakorkoli, več kot dovolj imamo razlogov, da si zgodbo cerkve svete Foške, ki očara že s svojim izgledom, pogledamo nekoliko pobliže, podrobneje.
Kako najdemo cerkev svete Foške? Batvači in cerkev svete Foške se nahajajo na lokalni cesti Peroj – Golubovo. Cerkev stoji tik ob lepo prevozni makedamski poti, na osami, štiri kilometre severozahodno od Peroja in štiri kilometre jugovzhodno od turističnega naselja Barbariga. Od cerkve svete Foške do Vodnjana je slabih 10 kilometrov ceste, do Pulja pa z avtom potrebujemo slabe pol ure (prevaliti moramo okrog 20 kilometrov poti).
Ob naselju Batvači se nahaja majhna, pa vendar mogočna, bazilika oz. cerkev svete Foške, pomemben kulturnozgodovinski spomenik, ki je zaradi svoje (nekdanje) velikosti nastal daleč od naselja in današnjih počitniških hiš. Ni dokumentov, iz katerih bi lahko točno sklepali, kdaj je bila cerkev svete Foške zgrajena. Obstoječa cerkev svete Foške se nahaja nedaleč stran od prazgodovinskega naselja. Cerkev svete Foške je bila zgrajena kot triladijska bazilika, s stranskima oziroma bočnima ladjama, ki sta skoraj tako visoki kot glavna ladja.
Trije pari polkrožnih arkad so ločevali ladjo od stranskih sten. Vzhodne arkade so večje od ostalih in slonijo na kvadratnih monolitnih pilastrih, ostale arkade pa se dvigajo na masivnih zidanih stebrih. Na vzhodni strani se nekoliko zoženi zadnji del zaključuje s tremi apsidami kvadratnega tlorisa. V vsaki apsidi je zidan oltar, osvetljen skozi okno v središču apside. Polkrožne apside so zapredene v pajkasti prostor in so od zunaj nevidne.
Zaradi značilnosti konstrukcije in njenih proporcev so strokovnjaki cerkev opredelili kot predromansko, to je stavbo iz zgodnjega srednjega veka. Za romansko arhitekturo je značilen način okrasitve fasade z motivom plitvih visečih arkad. Ker je nesporno ugotovljeno, da so lebdeče arkade nastale sočasno z gradnjo same cerkve svete Foške, je treba celotno stavbo obravnavati kot romansko oziroma zgodnjeromansko.
Cerkev svete Foške velja za »arhitekturo brez arhitekta«. O tem nam govorijo številni rustikalni detajli, vsako okno je drugačne velikosti, »kapiteli« arkade so navadne klesane plošče, kar pomeni, da pri gradnji niso sodelovali izučeni zidarji. Domnevati je treba, da so gradbeni mojstri cerkev zgradili po vzoru druge, starejše cerkve, verjetno iz neposredne bližine. Morda je bila to nekoliko večja triladijska bazilika pri Guranu, zgrajena v osmem stoletju.
Cerkev sveta Foška in bazilika v Guranu sta prostorsko skoraj enaki. Edina prvina, ki ju razlikuje, je večji razpon t.i. »prezbiterijanskega traveja« v cerkvi svete Foške. Vendar pa so graditelji cerkve svete Foške skušali do potankosti slediti takratni sodobni, zgodnjeromanski arhitekturni govorici. Gre za lebdeče arkade, ki so jih malce okorno ustvarili na sprednji in zadnji strani cerkve svete Foške tako, da so spustili zid v arkadno polje.
Vse to nam pove, da je bila cerkev zgrajena verjetno na prehodu iz 11. v 12. stoletje, torej tik preden je bila njena notranjost opremljena z odličnimi stenskimi poslikavami. Opomba, slovenska wikipedija navaja: »Najstarejši deli cerkve datirajo v začetek 7. stoletja, ladje pa so bile poviševane v 12. in 17. stoletju« (kar pa, vsaj tako v zadnjem obdobju menijo strokovnjaki, ne drži).
Cerkev sveta Foška so torej verjetno zgradili domači mojstri, stenske poslikave pa so ustvarili odlični slikarji, ki so kmalu po njeni izgradnji prišli v Istro iz daljnih (italijanskih) krajev. Njeno ohranjeno benediktinsko slikarstvo je verjetno najboljši monumentalni primer romanskega stenskega slikarstva na Hrvaškem.
Ikonografske in slogovne značilnosti stenskih poslikav je odlično pojasnil Branko Fučić. K njegovi interpretaciji je težko karkoli dodati: "Vtis poslikave na t.i. trijumfalnom luku je zelo reprezentativen in monumentalen." Ta vtis vsiljuje gledalcu že tako simetrična osnova predstavitve, ki je vpeta v arhitekturo in s svojo osjo poudarja zaključek osrednje osi telesa cerkve in nadgrajuje navpično os glavne apside.
V sredini te slikarske kompozicije je z dragimi kamni okrašena hieratična frontalna figura Kristusa, sedečega na prestolu. Kristus z desnico pred prsmi blagoslavlja po vzhodnem obrednem načinu, leva roka se naslanja na odprt zvitek, naslonjen na koleno. Obdaja ga velika ovalna avreola, ki jo nosijo štirje angeli z dolgimi krili.
Spodaj levo in desno sta dve simetrični skupini, v vsaki so po trije apostoli. Stojijo in z dvignjenimi glavami opazujejo prizor, ki lebdi nad njimi; začudeno gestikulirajo, eden se celo afektirano prime za tilnik, drugi si zakriva oči pred sijočim prizorom. Ta prizor se odvija pred ozadjem, razdeljenim na več vodoravnih pasov.
Spodaj, v ozadju apostolov, se razprostira širok zelen pes (zemlja), nad njim rumena in nato modra, nato - v ozadju zgornjega para angelov - teče rdeča, okrašena z dragimi kamni, in nazadnje na vrhu utripa svetel, bel pas, ves prepleten z vodoravnimi valovitimi rdečimi in modrimi črtami, ki označujejo odprto nebo."
Pred pročeljem so pilastri in oboki velikega preddverja, ki je imelo do petdesetih let 20. stoletja ohranjeno tudi streho (wikipedija zapiše, da se je streha podrla leta 1956; turističnemu obiskovalcu se ta »detajl nepokritega prostora« - ponavadi - izredno vtisne v spomin). Srednjeveški cerkvi svete Foške so preddverje, nekateri ga imenujejo tudi »lopa«, prizidali v baroku, v sedemnajstem ali osemnajstem stoletju.
Tako prostorna lopa, ena največjih, če ne največja v Istri, nam pove, da se je tudi v preteklosti ob praznikih pri cerkvi svete Foške zbiralo veliko število vernikov. Lopa, ali preddverje, kakorkoli pač imenujemo ta prostor, je tlakovan z ličnimi, velikimi kamnitimi ploščami, prostor lope pa dopolnjujejo tudi udobne, kamnite klopi ob stenah.
Nekdanji videz cerkve je bil bistveno spremenjen pri obnovi, ki je trajala od leta 2000 do 2004. Obnova cerkve svete Foške je v veliki meri spremenila njen zunanji volumen in oris, ki so ga bile generacije vajene skozi stoletja. V zameno je cerkev dobila elegantnejše razsežnosti in, kar je najpomembnejše, povrnjena je bila prvotna osvetlitev osrednjega prostora skozi okna na vrhu glavne ladje.
Na debelih zidanih stebrih je ohranjen del starejšega pokrivnega ometa, v katerem so vidni grafiti. Razločiti je risbo jadrnice, ptico, večinoma pa so narisane vzporedne navpične črte v vrsti, gre za »zapis, štetje« opravljenih maš ali molitev.
Sveta Foška je v Istri zelo priljubljena svetnica, zato vsako prvo nedeljo po trinajstem februarju (praznik sv. Foške) k tej cerkvi romajo verniki z vsega sveta. Včasih so romarji prihajali od daleč, predvsem peš in na lesenih vozeh z vpreženimi osli, redkeje na konjih, danes malokdo pride peš, vozove pa so zamenjali hitri avtomobili. Tradicionalno se po maši na okoliških travnikih poje malica oziroma kosilo, najpogosteje so to ocvrta jajca z domačimi klobasami (fritaja), to traja vse do sončnega zahoda.
Preden se poslovimo, moramo nekaj besed nameniti še posebni, čarobni in dobri energiji, ki jo zaznavajo nekateri obiskovalci cerkve svete Foške. Svetovni splet je poln stavkov in člankov o tem, da obisk cerkve svete Foške (morebiti?!) pomaga pri zdravljenje ljudi. Pa je to res?!?
Na spletnem portalu www.regionalnaobala.si lahko v članku z naslovom Cerkev Svete Foške pri Pulju: kraj, kjer resnično straši! preberemo naslednji uvod: »Zelo veliko je poročil, ki pravijo, da je sama cerkev in bližnja okolica postavljena na močnem energetskem mestu, kjer se dogajajo čudne, nepojasnjene reči. V prid temu govori tudi dejstvo, da je cerkvica postavljena na povsem odročnem kraju, praktično sredi ničesar«.
Koprski spletni portal dodaja še: »Kar nekaj ljudi pa poroča, da so na sredini dvorišča pred cerkvijo večkrat ugledali silhueto ženske v temnem ogrinjalu, ki nepremično stoji in gleda v tla. Nekateri pa pišejo tudi o tem, da je ta ista prikazen z njimi poskušala komunicirati, ter da je dvignila glavo in jih nepremično gledala v oči. Kakorkoli, skupen vtis večine, ki so obiskali ta kraj, je, da je skrajno nenavaden ter da veje neko čudno privlačno energijo, ki jih sili, da se večkrat vračajo nazaj«.
Delova novinarka Taja Zucatto je v svojem članku z naslovom Na stotine Ljubljančanov se je tu ozdravilo od drog med drugim zapisala: »Sv. Foška dela čudeže? Mnogi pričajo, da so tu našli mir, da se jim je izboljšalo zdravstveno stanje, da so doživeli spremembe v svoji duši, za tem tudi v življenju, a Cerkev priznava ozdravljenja šele, kadar zdravstvene komisije potrdijo nepojasnljivost ozdravljenja. Takšne komisije sv. Foška nima, zato se o čudežih uradno ne govori. A o vsakem od ozdravljenj priča zapis ljudi v spominske knjige, ki častijo zgled sv. Foške, njenega življenjskega preobrata, temelječega na moči volje, zvestobi duši, na inteligenci, ki daleč presega povprečje, ja, ki je prav tako nepojasnljiva«.
Mogoče pa je za to dobro energijo kriva bližnja narava, pa mir in sproščenost, ki jo izžareva okolica cerkve svete Foške? Lahko zasluge pripišemo svetnici Foški, ki je zavetnica proti boleznimi kosti? Spletna stran www.svetniki.org pojasni: »Foška se se v latinščini glasi Fusca (kar pomeni »mračna, temna«). Atributi svete Foške so palma, meč in hudiči v begu«.
Na spletni strani www.aura.si nam zadevo razložijo takole: »Cerkvica je dobila ime po eni najmlajših, če ne najmlajši mučenici katoliške Cerkve, petnajstletni Foški. Legenda pravi, da se je deklica rodila bogatim poganom v Raveni in se že v zgodnjih najstniških letih začela spraševati o bistvu življenja. Vse odgovore je našla v krščanski veri, s katero naj bi jo seznanila njena maroška sužnja Maura. Krstila se je, njeni starši pa so temu ostro nasprotovali. Ker je niso mogli odvrniti od vere in so se bali za svoje premoženje, so jo prijavili oblastem. Obglavili so jo, po smrti pa so jo razglasili za svetnico. Foška je tudi sinonim za človeško dostojanstvo«.
Počasi zaključimo. V zadnjem času se obiskovalci poslavljajo od obiska cerkve svete Foške z ogledom še ene bližnje turistične znamenitosti. To so znameniti trije kažuni, svojevrstni spomeniki tradicionalne suhogradnje, ki so od cerkve svete Foške oddaljeni slab kilometer. Kažunov je na tem območju, poleg številnih arheoloških obeležij, mnogo. Tako v cerkvi svete Foške najdemo edino hrvaško lokacijo, kjer so bili skupaj zgrajeni – omenjeni - trije kažuni, nato sledi najstarejši datirani kažun in pa tudi kažun z najširšim obsegom. Priporočam v branje članek z naslovom Suhozidi: ko je človek vztrajen in podnaslovom Suhozid, človeški čudež.
Fotografije: Turistična skupnost Vodnjan in novinarji www.pag.si.
