Buzet
ima torej kar nekaj »turističnih biserov« v svojem rokavu, nekateri spletni viri trdijo, da Buzet velja tudi za prestolnico hrvaškega avtomobilizma. V bližini Buzeta najdemo še nekaj prisrčnih severno-istrskih vasic, ki nam zlahka popestrijo izlet, pa naj bo to eno ali večdnevni: Roč, Hum, Sovinjak, Vrh, Kotli. V tistem koncu Istre, vendar že izven same občine Buzet, pa so turistom všeč še npr. Motovun, Oprtalj in Pazin (do tja je iz Buzeta le 37 kilometrov).
No, sedaj pa se le lotimo (turističnega) Buzeta, toda najprej vam bomo postregli s kopico dodatnih klasičnih podatkov. Buzet, staro naselje, leži na 150 metrih nadmorske višine, na hrbtu griča nad reko Mirno, novejše naselje Buzeta, imenovano Fontana, pa raste in se razvija ob vznožju vzpetine z enakim imenom, Fontana.
Območje »Buzeštine« (občine Buzet) je zelo raznoliko, nadmorska višina pa se giblje od 10 do več kot 1000 metrov, zato je podnebna raznolikost velika, od mediteranskega podnebja v dolini reke Mirne pa vse do celinskega podnebja v gorskem delu Čićarije (Čičarija je kraška pokrajina v severovzhodnem delu Istre. Vleče se v jugovzhodni smeri od Kozine v Sloveniji do Reke na Hrvaškem).
O Čičariji in reki Mirni so na spletnih straneh občine Buzet, zapisali približno tako: Območje Ćićarije, t.i. "streha Istre" lahko s svojimi gozdnatimi pokrajinami, čudovitimi travniki in pašniki vsekakor poskrbi za prijeten dopust. V dolini reke Mirne, ob robu Motovunskega gozda, se je v zdravilišču Istarske toplice razvil zdravstveni turizem.
Upoštevajoč ljudski pregovor "zdravje je največje bogastvo človeka" Istarske Toplice zagotavljajo številne storitve, ki predvsem pomagajo pri zdravljenju in rehabilitaciji številnih bolnikov (revmatične bolezni in bolezni endokrinskega sistema).
Občina Buzet se razteza na 165 kvadratnih kilometrih, v »Buzeštini« je razmetanih okrog 70 naselij, v njih pa živi nekaj čez 6 tisoč ljudi (v samem Buzetu, po podatkih iz leta 2001, okrog 1.700).
Buzet stoji na križišču poti in zaradi tega je imel vedno zelo pomembno prometno vlogo. To nam razkrije tudi pogled v preteklost, skozi stoletja, zgodovina Buzeta je bila, kakor skoraj povsod po Istri, »dokaj živa«. Poglejmo.
Buzet je bil naseljen že v prazgodovini. Očitno je bil že od svojih zgodnjih začetkov gradišče akropolskega tipa, na vrh katerega vodi krožna pot v obliki polževe hiške. V bronasti dobi so se na tem območju naselili Iliri. Rimljani so Buzetu vladali od 177 do 476. Prebivalci Buzeta so postavili ploščo boginji Augusti, ki naj bi mesto Pinquentum (tako so Rimljani imenovali Buzet) zaščitila pred smrtonosno kugo.
Po rimskih vladarjih so nadzor nad Buzetom prevzeli Bizantinci, že v šestem in sedmem stoletju pa te kraje naseljujejo Hrvati in Slovenci. Franki zavladajo med temi zelenimi grički že od 8. stoletja. Bog. Leta 1064 nemško-rimski cesar Henrik IV. dodeli Buzet istrskemu grofu Ulriku I., njegov sin Ulrika II. pa leta 1102 kot dar Buzet poklanja Ogleju.
Oglejski patriarh je bil gospodar teh območij vse do leta 1421, ko Benečani pokažejo svojo veliko moč. Skoraj štiri stoletja, vse do leta 1797, se »pleše po beneških notah«. Po Benetkah se na oblastniški stol Buzeta zaporedoma zavihtijo Habsburška monarhija, Napoleonova Francija in ponovno Habsburška monarhija.
Kaj se je z Buzetom dogajalo v zadnjih sto letih lepo in zelo na kratko razloži slovenska wikipedija: »Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, je bil s preostalo Istro v okviru Italije, vse do konca druge svetovne vojne, ko je postal del Jugoslavije, z razglasitvijo neodvisnosti Hrvaške leta 1991 pa hrvaško mesto.«
Tako, zgodovino Buzeta smo povzeli v kratkih štirih odstavkih, sedaj pa je čas, da se lotimo najbolj zanimivih »turističnih poudarkov Buzeta«, seveda bomo začeli s samim starim, srednjeveškim delom Buzeta, na samem vrhu hribčka, na okrog 145 metrih nadmorske višine.
»Staro naselje Buzeta« je današnjo podobo dobilo v času beneške nadvlade. »Stari Buzet se razteza po samem pobočju hriba, ima dvoje mestnih vrat (glavna iz leta 1547 in severna iz leta 1592), štiri trge, ki so med seboj povezani s tremi glavnimi ulicami, trg, na katerem se nahaja župnijska cerkev, pa je izklesan iz kamna. Srce mesta je nekoč bil baročni mestni vodnjak iz konca 18. stoletja.
Sicer pa turistična skupnost, TZ Buzet, takole našteje znamenitosti »Staroga grada«: kapela sv. Vida (najdemo jo na pokopališču), »vela vrata« (iz leta 1547), južno obzidje, lapidarij, župnijski dvor, palača Bembo (iz leta 1728), renesančni obrambni stolp, palača de Vertiiis (iz 1629), župnijska cerkev blažene device Marije (dokončana je bila 1784), zvonik (zgrajen je bil šele leta 1897), benečansko skladišče (iz 1514), palača Bigatto (zgrajena je bila leta 1639, danes je tam etnografski muzej; ), mali vodnjak (iz leta 1563), »fontik« (beneško skladišče za žito, iz leta 1534), »maniristički portal«, veliki vodnjak (iz 1789), renesančna hiša (iz sredine 16. stoletja), cerkev svetega Jurija (prvotno zgrajena leta 1611, v 18. stoletju so to sakralno zgradbo zvišali), baročna hiša (iz leta 1741) in mala vrata (zgrajena leta 1592).
Buzeština je bogata tudi s številnimi glagoljaškimi spomeniki, o katerih pa bomo raje pisali v nekem drugem članku, ko se bomo posebej dotaknili glagoljaštva in kraja Roč (glej pa tudi tekst z naslovom Hum, najmanjše mesto na svetu).
Ste vedeli, da si v teh dveh krajih lahko ogledate tudi zelo znamenite freske? V majhnem, toda zanimivem Roču pa se lahko kot turist udeležite celo »roške freska-slikarske delavnice«, v kateri boste lahko s pomočjo strokovnega likovnega mentorja ustvarili svojo lastno fresko in jo domov odnesli kot dragocen spominek.
Seveda moramo v povezavi z Buzetom omeniti tudi kaštel Petrapilosa, o katerem pa smo že objavili zanimiv tekst z naslovom Petrapilosa, Kosmata trdnjava. Turisti radi poiščejo tudi sramotilni steber v bližini vasice Salež. Domačini »steber sramu« ljubkovalno imenujejo tudi "Berlin" in sicer po kočiji s štirimi sedeži, ki je nekoč vozila na relaciji Berlin - Pariz, po ljudskem pripovedovanju pa so se zapornikom na takšnih kočijah ljudje posmehovali, jih žalili in sramotili.
V Buzetu so izredno ponosni na svojo odlično organizacijo športnih aktivnosti na prostem. Našteli bomo le nekaj športov, ki jih v Buzetu še »posebej radi promovirajo«: jadralno padalstvo (vzletišče so Raspadalica, Zavoj na Ćićariji, Sv.Donat, Veli Mlun), kolesarstvo (omislite si lahko svojega kolesarskega vodiča), plezanje (Istarske Toplice, Kamena vrata, Buzetski kanjon, Pandora – Sopet, Raspadalica itd), lov in ribolov, jamarstvo, treking. Največ ljudi pa se odloči za pešačenje po izredno atraktivnih poteh. Večinoma so dolge okrog 10 kilometrov, le mogoče najbolj znana, Pot sedmih slapov (hrvaško: Staza sedam slapova), je dolga nekoliko več kilometrov (15).
Se pa morebitni največji adut turistične ponudbe Buzeta skriva v gastronomiji. Biska, olivno olje, vino, gostilne in kmečki turizmi, ter seveda tartufi so turistični adut Buzeta. Največ pozornosti si vsekakor zasluži vrhunska kulinarična specialiteta, tartufi.
Gozdovi v okolici Buzeta so »domovina zakopanih zakladov« - istrskih belih in črnih tartufov. O tartufih wikipedija v prvem stavku zapiše: »Gomoljíke ali tartúfi so užitne podzemne gobe iz rodu Tuber (gomoljika). Uspevajo povečini v Franciji, Italiji in v Istri«.
TZ Buzet pa na svoji spletni strani o tartufih med drugim poudari naslednje: »Leta 1999 je bil Buzet razglašen za mesto tartufov v t.i. »tartufarski coni«, ki se razprostira na treh upravnih območjih: mesto Buzet, občina Oprtalj, občina Motovun. V središču teh upravnih območij je motovunski gozd, habitat istrskega belega tartufa (tuber magnatum), dragega gomolja, katerega vrednost se meri v gramih. Ima specifičen vonj, rahlo neugleden videz, a zato izjemen okus. Poleg belih tartufov je to območje bogato z drugimi vrstami črnih tartufov (Tuber Aestivum Vitt, Tuber ubicatum, Tuber melanu sporum).«
To so stavki, ki le potrdijo, da smo tokrat naredili popolnoma ustrezen naslov: Buzet, mesto tartufov. Seveda lahko tartufe v Buzetu kupite skorajda na vsakem vogalu, z njimi popestrijo svoje odlične jedi skorajda vse lokalne restavracije, obiščete lahko tradicionalne, lokalne »sejme, dneve in festivale tartufov« ter podobno.
Sam se želim nekoč odpraviti na »lov na tartufe«, z lokalnim vodičem in njegovim dresiranim psom, ki baje zavoha ta dragoceni gomolj tudi na razdalji 50-ih metrov. Verjamem, da bi v istrskem tartufskem »bermudskem« trikotniku med Pazinom, Bujami in Buzetom, tam nekje v dolini reke Mirne in v zelenem motovunskem gozdu, doživel izjemno turistično pustolovščino. Se mi boste pridružili?
Ps. Za fotografije se zahvaljujemo fotografu Matteo Kmetu.
