Baška plošča?!
Za lažje razumevanje današnje zgodbe, si moramo najprej odgovoriti na vprašanje: Kaj je sploh glagolica? Na srečo si je moder mož izmislil spletno wikipedijo, ki kaj hitro postreže z ustreznimi informacijami: »Glagólica je pisava, ki si jo je za pisanje v slovanskih jezikih v devetem stoletju izmislil Ciril (s pravim imenom Konstantin), ko je skupaj z bratom Metodom začel širiti krščansko vero med Slovani na Balkanskem polotoku. Podlaga pisave so bila narečja makedonskih Slovanov iz okolice Soluna.
Že v desetem stoletju se je med Cirilovimi učenci v Bolgariji pojavila druga pisava – cirilica (še sedaj jo uporabljajo številni narodi, npr. Rusi in Srbi). Čeprav nosi ime po Cirilu, cirilica ni njegovo delo. Cirilica je izoblikovana na podlagi grškega alfabeta in s tem poudarja povezanost slovanskih pravoslavnih cerkva z grško. Na južnem in vzhodnem Balkanu je do 12. stoletja cirilica že popolnoma izpodrinila glagolico – seveda zaradi vpliva grške pravoslavne cerkve. Na severozahodu pa se je glagolica pod zaščito Rima (oziroma katoliške Cerkve, ki je izjemoma dovolila glagoljaško bogoslužje – tj. uporabo slovanskega jezika, zapisanega v glagolici), obdržala ponekod celo do začetka 20. stoletja«.
»Glagolico so redno uporabljali za verske in tudi posvetne namene v Istri in v hrvaškem primorju (zlasti na otokih v Kvarnerju). Na tem območju je glagolica doživela pravi razcvet ob iznajdbi tiska – prva tiskana knjiga v glagolici je izšla leta 1483 (»Mašna knjiga« oziroma »Misal«). Pri pripravi glagolskih tiskov je pomagal tudi Primož Trubar, ki je glagolico pomotoma imenoval »hrovaška« pisava. Seveda pa glagolica ni bila le hrvaška. Tudi na Slovenskem (predvsem v okolici Kopra in slovenski Istri) je ohranjenih precej glagolskih zapisov«, še zapiše wikipedija na temo glagolice, ki nam razloži tudi, zakaj je glagolica (kot pisava) doživela dokončni propad.
In kje je povezava med glagolico in Baško ploščo (oz. Bašćansko pločo kot jo originalno imenujejo Hrvati)? Baška plošča je najpomembnejši in eden najstarejših hrvaških epigrafskih spomenikov, napisanih z glagolico okoli leta 1100. Napis na Baški plošči velja za temeljno besedilo vseh raziskav hrvaškega jezika in književnosti.
Baška plošča je ime dobila po kraju Baška na otoku Krku, kjer je bila plošča najdena v cerkvi sv. Lucija v Jurandvoru med Baško in Bašćansko Drago. Originalna Baška plošča se danes hrani v palači HAZU v Zagrebu, replika pa je – seveda – na ogled v cerkvi sv. Lucija v Jurandvoru (do Baške je slab kilometer in pol).
Baška plošča je težka okoli 800 kilogramov, visoka 99,5 centimetra, široka 199 cm, debela 7,5 - 9 cm in izklesana iz belega apnenca. Oglato glagolico na Baški plošči, nekakšno predhodnico oble različice te pisave, so razvozlavali kar slabih 25 let. Jezik, v katerem je zapisanih teh trinajst vrstic (400 besed) na Baški plošči, je čakavsko narečje z elementi staroslovanskega jezika. Na Baški plošči je razvidno pravno besedilo, ki je pisano v visokem slogu takratnih listin.
Na sami Baški plošči je navedeno, da je Demetrij Zvonimir v preteklost (»v dni svoje«) daroval zemljišče (Cerkvi oz. benediktinskem samostanu Sv. Lucije). Poleg jezikovnega in književnega ima Baška plošča tudi zgodovinski pomen zaradi prve omembe vladarjevega imena v narodnem jeziku - kralj Zvonimir (Dimitrij Zvonimir, hrvaško Dmitar Zvonimir, je bil hrvaški kralj, vladal je med letoma 1076 – 1089).
Kaj točno piše na Baški plošči? Prevod v slovenščino se glasi: »Jaz, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, jaz, opat Držiha, sem zapisal tole o zemljišču, ki ga daje hrvaški kralj Zvonimir za časa svojega kraljevanja sveti Luciji. Priče so mi Desimir, župan v Krbavi, Martin v Liki, Pribineg, duhovnik v Vinodolu in Jakob na otoku. Kdor bi to zanikal, naj ga obsodi Bog in 12 apostolov in 4 evangelisti in sveta Lucija. Amen. Ta pa, ki tu živi, naj moli za njih. Jaz, opat Dobrovit, sem zgradil to cerkev z devetimi sobrati za časa kneza Kosmata, ki je vladal vsej deželi, in v tem času sta bila Nikolaj na Otočcu in sveta Lucija povezana«.
Kakor predvidevajo, je bila plošča od nastanka do okoli leta 1750 del pregrade pred oltarjem, potem pa so iz nje naredili nekakšen cerkveni pločnik. Baško ploščo je leta 1851 v Jurandvoru vgrajeno v pod cerkve svete Lucije odkril župnik Petar Dorčić, ki je nanjo opozoril Ivana Kukuljevića Sakcinskega, ta pa jo je predstavil znanosti. Leta 1865 jo je delno prebral krški kanonik Ivan Crnčić, popolnoma pa jo je leta 1875 razvozlal Franjo Rački.
Baška plošča je izredno pomembna za hrvaško kulturo, za hrvaško zgodovino, Hrvaška enciklopedija je zapisala takole: »S. Ivšić je ploščo označil za "dragi kamen" hrvaškega jezika. Z njo so Hrvati »izstopili iz teme svoje nedokumentirane zgodovine« (E. Hercigonja). Vsako raziskovanje zgodovine hrvaškega jezika in književnosti se začne z njenim besedilom, vendar je zaradi prehodne glagolice pomembno tudi za preučevanje zgodovine glagolice. Prvič se v hrvaškem jeziku omenja ime hrvaškega naroda in ime kralja Zvonimirja. Po njenih besedah vemo, da je bilo območje Kvarnerja v mejah Zvonimirjeve Hrvaške«.
Kakor smo zapisali tudi v članku z naslovom Baška, južna zvezda otoka Krka je bila Baška plošča najdena v cerkvi sv. Lucija (iz enajstega stoletja) v Jurandolu (med Baško in Bašćansko Drago). Cerkev svete Lucije v Jurandvoru krasi glavni oltar in leseni poliptih, ki je delo mojstrov Ivana in Luke, sinov Paola Veneziana iz 14. stoletja. Originalni poliptih je v hrambi v Škofovskem dvoru v mestu Krk.
Danes je v cerkvi sv. Lucije lapidarij s spomeniki rimskega in zgodnjekrščanskega obdobja, na zvoniku iz 14. stoletja, tako vsaj trdijo nekateri nepreverjeni spletni viri, pa je ohranjen rezbarij v obliki šahovnice za katerega se sumi, da je eden prvih primerkov hrvaškega grba.
S cerkvijo svete Lucije je povezan ljudski običaj, ki so ga lepo in na kratko opisali na spletni www.valamar-experience.com: Cerkev sv. Lucije je majhna romanska gradnja z zvonikom. V njej lahko še danes doživiš večstoletni običaj, po katerem se na dan sv. Lucije, 13. decembra, po maši, s cerkvenega zvonika meče „hlipcić“, majhen kruh. Ta običaj izhaja iz obdobja, ko je cerkev imela v lasti bližnji mlin in se je v čast svete Lucije darovala moka lokalnim prebivalcem, ki so iz nje pekli „hlipciće“, nato pa jih metali z zvonika zbranim vernikom.
Danes je območje nekdanje opatije sv. Lucije ena glavnih turističnih destinacij na otoku Krku, sestavljajo pa ga cerkev, arheološki park, ostanki benediktinskega samostana in trgovina s spominki, kjer lahko kupite marsikatero "malenkost" povezano z Baško in glagolico. Znotraj trgovine s spominki lahko kupite tudi vstopnico za celoten kompleks, po nakupu vstopnice pa si lahko v obnovljenem glavnem samostanskem prostoru ob cerkvi najprej ogledate 30-minutni film o Baški plošči in Jurandvoru, nato pa vas kustos popelje še v samo cerkev sv. Lucije.
Sicer pa je majhen, dograjen kompleks okoli prenovljene kamnite cerkve sv. Lucija, poleg turizma namenjen tudi kulturni dejavnosti in učenju glagolice (šolske ekskurzije so tukaj čez celo šolsko leto zelo pogoste). Informacijsko in muzejsko središče v Jurandolu, torej pri cerkvi svete Lucije, obišče vsaj nekaj deset tisoč ljudi vsako leto. Mnogi od teh pa radi raziskujejo tudi Baško pot glagolice.
Kamnite skulpture, črke glagolice, posejane po dolini in ob Jadranski obali sestavljajo Baško pot glagolice. Da bo raziskovanje Baške poti glagolice čim bolj, zanimivo, zabavno, interaktivno in poučno, sta Društvo za kulturo, ekologijo in tradicijo "Sinjali" in Zavod za turizem Občine Baška izdelala tiskani vodič z naslovom »Bašćanska staza glagoljice« (slovensko: Baška pot glagolice). Ta majhna knjižica vam bo predstavila 35 kamnitih skulptur z vklesanimi glagolskimi črkami, pa tudi Baško dolino, po kateri so skulpture razporejene.
Hkrati nam bo ta (tiskani) vodič pomagal tudi pri razlagi glagolice (pomen posameznih črk), hkrati pa nam bo tudi razkril načrt lokacij posameznih skulptur. Npr. prekrasna črka A, akademskega kiparja Ljuba de Karina, ki je visoka kar 6,1 metra in je težka kar 17 ton, je postavljena na razgledišču prelaza Treskavac, torej še na vrhu hriba, tik ob cesti, nad dolino, tam pri zip-line Edison.
Izredno atraktivna je tudi črka L, istega avtorja. Skulptura črke L je postavljena na vhodu v Jurandvor, posvečena pa je zaščitnici vida in simbolu svetlobe, sveti Luciji. Potrebujete še kakšen namig? Kliknite na knjižnico v spletni pdf obliki na naslednji povezavi.
Za konec dovolite le, da predvsem otroke opozorimo, da lahko s knjižico »Bašćanska staza glagoljice« (Baška pot glagolice) tudi zbirajo odtise vseh črk glagolice s ploščic, ki so ob vsaki skulpturi in – če zberejo prav vseh 34 – prejmejo posebno diplomo. Na teh ploščicah, oznakah ob vznožju kamnitih skulptur, so sicer poudarjeni tradicionalni naziv skulpture, ime avtorja, latinski prevod črke, oznaka za slepe in ime darovalca.
Baška je z odkritjem Baške plošče postala ikona hrvaške pismenosti in kulture. Baška plošča je celo eno od glavnih zgodovinskih obeležij države Hrvaške si in tudi zaradi tega, še posebej, če se nahajamo na otoku Krku, zasluži našo pozornost, naš obisk.
Ps. Fotografije sta prispevala Turistična skupnost Baška in www.pag.si, slovenski portal o hrvaškem turizmu.
