Otok Badija je največji otok Korčulanskega arhipelaga, ki ga sestavlja 19 otočkov. Otok Badija leži zelo blizu svetovno znanega mesteca Korčula na istoimenskem otoku, zelo dobro pa je viden tudi iz Pelješca, še najbolje iz samega Orebića. Najvišji vrh otoka je na nadmorski višini 74 metrov, gozd pa prekriva gosta makija, dišeči borovci, ponosne ciprese in le nekaj oljčnih dreves (v bližini samostana).
Otok Badija leži ob severovzhodni obali otoka Korčule, med otokoma je okoli 0,5 km širok kanal Ježevica.
Površina otoka Badija znaša slab kvadratni kilometer, točno 0,97 kvadratnega kilometra. Badija, skupaj z nekaterimi sosednjimi otoki Korčula, Planjak, Vrnjak in Kamenjak 1, ustvarja zelo »varno okolje vsem morjeplovcem«, zato prednosti tega mirnega morja znotraj kroga teh otočkov izkoriščajo številna plovila, med njimi so najbolj številne jadrnice.
Večina kopalcev, pa tudi morebitnih enodnevnih izletnikov, se na Badijo pripelje s taksi ladjicami/čolni iz marine v Korčuli. Vožnja v eno smer traja okrog 15 minut (odvisno tudi od hitrosti plovila), povratna karta pa – odvisno od izbire plovila (npr. hiter rumeni morski taksi ni ravno poceni) in morebitnih dodatnih postankov (otok Vrnik, Lumbarda, Orebić na Pelješcu itd.) – znaša med okrog 10 in 30 evrov po osebi.
Dolžina obalnega pasu otočka Badija je 4,16 kilometra. Ob celotnem robu otoka Badija, blizu obale in morja teče lepa sprehajalna pot. V poletnih mesecih otok Badijo zelo radi zasedejo kopalci (predvsem iz Korčule), ki lahko koristijo tudi usluge edinega lokala, bara na otoku Badiji, tam si obiskovalci lahko privoščimo enostavnejše obroke kot osvežilne napitke.
Tam v liniji obmorskega lokala, zelo dolgega pomola in markantnega samostanskega kompleksa je ponavadi tudi največ morskih kopalcev (drugi se poskrijejo v senčnih, majhnih zalivčkih) otoka Badije, ki pa jih pogosto obiskujejo zelo nenavadni obiskovalci – jelenčki lopatarji, ki se – kljub svoji majhnosti - ponašajo s »pegicami in prekrasnim rogovjem«.
Jelenčki lopatorji, prvi par so pred približno pol stoletja preselili iz »Titovega, brionskega živalskega parka«, danes prosto in manekensko pohajkujejo po otoku Badiji, so pa neizbežna fotografska tarča skorajda vseh dnevnih obiskovalcev otoka Badije.
Majhni jelenčki lopatarji, zrastejo le do 90 centimetrov višine, na otoku Badiji so navajeni družbe ljudi in se ne bojijo niti nenadnih gibov in krikov otrok. Navdušenje ljudi, ko jim jelenčki lopatarji na Badiji, sicer drugod zelo sramežljive in strahopetne živali, jedo iz rok (baje obožujejo jabolka in solato), je velikansko.
Če pa nam je srečanje z jelenčkom lopatarjem, ki ga v Sloveniji imenujejo tudi damjak, celo uspelo ovekovečiti s fotografskim aparatom ali mobilnikom in to objaviti na facebooku, instagramu, tok tok-u ali kakšnem drugem aktualnem družbenem omrežju, pa je naša sreča neizmerljiva.
Največjo turistično znamenitost otoka Badija pa, na veliko žalost ljubiteljev (simpatičnih in rogatih) živali, vendarle predstavlja masiven samostanski kompleks.
Samostan Gospe Milosrdne (»milostne gospe«) je monumentalni arhitekturni kompleks, ki so ga večkrat dograjevali. Samostan, grobo rečeno, sestavljajo velika cerkev Gospe od Milosti, kiparsko obogatena fasada, zvonik, galerija in samostansko dvorišče z bogato izrezljanimi okraski v gotsko-renesančnem slogu. Glavno stanovanjsko samostansko stavbo bogatijo lože, cerkvi pa je bila dodana tudi baročna kapelica.
Nad samostanom, na vrhu Badije, je bila v šestnajstem stoletju postavljena manjša cerkev sv. Katarine. Ime Badija izhaja iz latinščine (abbatia pomeni opatija). Na otočku Badija je nekdaj stala cerkvica sv. Petra.
Zato se v starih listinah, leta 1368, otoček prvič omenja kot otok Scoleum sancti Petri. Ime otoka Badija je bilo prvič (uradno) omenjeno leta 1737, še prej pa so otok imenovali tudi: Školj sv. Petra, Otok, Veliki školj, Veći školj, Školj svete Marije.
Leta 1392 so se na otoček Badija naselili frančiškani iz Bosne, katerim je mesto Korčula poklonila sprva samo zemljišče, kasneje pa cel otoček za postavitev lastnega samostana. Današnji samostan in cerkev na otoku Badija sta bila v večji meri dokončana okoli leta 1420.
Objavljamo dve zanimivosti. Prva; na Badiji je v štirinajstem stoletju živel tudi puščavnik z imenom San Diego Ivanović. Še danes lahko v notranjosti otoka Badija najdemo ostanke njegove mini cerkvice, obdelane zemlje, oljčnika, vodnega rezervoarja in bivalnega prostora z imenom »San Diego«, kjer je bival po principu moli in delaj.
Druga zanimivost že skorajda diši po legendi: V šestnajstem stoletju (leta 1571) je turška mornarica oblegala Korčulo. Frančiškani na otoku Badiji so skupaj z ostalimi verniki pred ikono Matere Božje molili za zaščito pred neusmiljenim sovražnikom. Bog jih je uslišal in nad »osmanlije« poslal strašen vihar, ki je potopil njihove ladje. Korčula je bila rešena, Badija je postala svetišče. V spomin na ta dogodek se vsako leto avgusta v procesiji, s številnimi romarji, s Korčule v cerkev na Badijo z ladjo pripelje slika Gospe Božje.
Samostan, ki so ga zgradili (bosanski) frančiškani, počasi – skozi stoletja – postane spoštovano versko, kulturno in izobraževalno središče (na začetku dvajsetega stoletja tam deluje gimnazija). Leta 1950 so morali frančiškani, pod prisilo jugoslovanske komunistične oblasti, zapustili otok.
Za nekaj let se je v samostanski kompleks vselila Jugoslovanska ljudska armada, vendar že leta 1956 otok Badija najprej postane prevzgojni zapor za mladoletnike, kasneje – po letu 1960 - pa športni center in letovišče.
Hrvaška leta 2003, dobro desetletje po razpadu Jugoslavije in lastni osamosvojitvi, samostanski kompleks na Badiji vrne katoliški Cerkvi. Z vrnitvijo samostana frančiškanom se je leta 2005 začela njegova temeljita obnova (ki še leta 2021, ob našem obisku, ni bila popolnoma končana, toda postorjeno je bilo že mnogo, samostan je sedaj vreden tudi turističnega obiska).
Samostanski kompleks je sedaj že tako dobro obnovljen, na ogled je tudi likovna galerija, da je Badija postal tudi otok duhovne obnove, menihom in »njihovim vernim obiskovalcem« pa so duhovne vaje postale prednostna naloga.
Vendar se zdi, da obnova in oživitev samostana na Badiji ni pomembna le za frančiškane. Zgodovina samostana na Badiji, lepota vseh samostanskih stavb in pa čudovita narava, ki obdaja samostanske zgradbe, bodo otok Badija vsekakor, brez dvoma, dokončno naredili za edinstveno kulturno, duhovno in turistično središče.
Že sedaj pa je Badija, s svojo lepoto, kulturo in duhovnostjo, tudi otok miru, odmora in brezbrižnih počitnic. Skratka, v uredništvu www.pag.si trdno verjamemo, da si na otoku Badija zlahka napolnimo naše izpraznjene baterije, da si povrnemo izgubljeno energijo.
Ps. Fotografije: turistična skupnost Korčula (ena fotografija fotografa Nevena Fazinića) in novinarji www.pag.si.
