Marijansko svetišče »Gospe od Utočišta« v Aljmašu
je neločljivo povezano z bregovi mogočne, neustavljive reke Donave, te civilizacijske, kulturne in zgodovinske aorte Evrope. Svetišče, ki so ga ljudje z desnega brega Donave potrebovali kot sveto zatočišče. Zaupanje v mir sredi stoletij boja. Stoletja življenja na območju ob desnem bregu Donave, danes v občini Erdut v Osiješko-baranjski županiji, so zapisana kot boj za svobodo in mir, boj, ki se ne ustavi, dokler ne zmagata svoboda in mir.
Začnimo od začetka. Prvo aljmaško domovanje kipa Matere Božje je cerkev iz blata in trstičja, ki so jo postavili leta 1704, kar velja tudi za začetek verskih praznovanj, čaščenja. Od leta 1704 pa vse do danes, torej polnih 319 let, je Aljmaš versko svetišče Matere Božje in v tem času je bila zgrajena sedanja, že četrta, cerkev.
Vseh prejšnjih ped tem ni uničil zob časa, ampak predvsem meč vojne. Današnja župnijska cerkev aljmaškega svetišča je sodoben, zelo prepoznaven, arhitekturni objekt, delo arhitektov Maje Furlan Zimmerman, Ive Gajšak in Mirka Buvinića. Cerkev v sami bližini reke Donave krasijo trije mozaiki z motivi Device Marije, Marijinega vnebovzetja ter motivi nadangelov Gabrijela in Mihaela.
V cerkvi je stalno postavljen votivni kip Matere Božje Aljmaške, obdan z mozaikom nadangelov Gabrijela in Mihaela. Po zaključku del v cerkvi je bila obnovljena tudi Kalvarija in sama okolica cerkve, sam celoten projekt zadnje obnove cerkve in svetišča pa je bil dokončno zaključen leta 2007.
O najpomembnejših svetiščih bi bilo nehvaležno, težko in netočno govoriti. Moč svetišča – letno ga obišče okrog 100.000 ljudi -, če je to sploh dobra izbira besed, izhaja iz moči, ki jo vliva v srca romarjev, in globoke hvaležnosti za uslišane molitve. Širina in moč duhovnega sobivanja svetišč in romarjev, te nevidne povezanosti v otipljivem, materialno krhkem svetu, se kaže v preživetju cerkve in kraja. Ta vidni boj je odsev tistega globokega, nevidnega, a tudi najpomembnejšega.
Aljmaš, prvič omenjen leta 1332, je po stoletjih izmenjevanja vojn, okupacij in obdobij miru še danes simbol marijanskega svetišča. Aljmaško svetišče »Gospe od Utočišta« (kako je pravilno slovensko, mogoče bi lahko rekli »Gospe od Zavetja«?!) je po številu romarjev največje svetišče v vzhodni Hrvaški in med najpomembnejšimi marijanskimi svetišči v tem delu Evrope nasploh. Kraj Aljmaš z okolico pa ponuja še vrsto drugih zanimivih (turističnih) vsebin.
Aljmaš je naselje v hrvaškem Podonavju, v njem živi okrog 650 ljudi, obdano z vinogradi in nekaterimi zelo pomembnimi hrvaškimi vinogradniškimi pobočji. Aljmaš je z najbližjo vinsko kletjo v Erdutu povezan s potjo, dolgo 12,5 kilometra. Označena pot vodi po obronkih Donave in zagotavlja edinstveno vzdušje življenja ob Donavi. Ko prideš v Erdut, bo vina zagotovo dovolj, saj tam skrbno pazijo na največji sod (opomba: V Erdutski kleti je baje največji vinski sod na svetu, s prostornino 75.000 litrov, narejen je bil leta 1989, hrani pa »graševino«). Ni pa Donava edina mogočna reka, ki poljublja Aljmaš. Pri Aljmašu se Drava zlije z Donavo in je raj za sladkovodne ribiče.
S svojo ohranjeno tradicijo, med katerimi je najbolj prepoznavna že omenjena verska tradicija čaščenja Gospe Aljmaške, je Aljmaš tudi del tradicionalne kulturne, folklorne in gastronomske dediščine Slavonije. Prihod in bivanje v Aljmašu vas bo seznanilo z duhovnim in posvetnim življenjem tega dela Hrvaške, ki ga tukajšnji prebivalci zelo cenijo in se z njim iskreno identificirajo.
Če si po bivanju v podeželskem okolju zaželite ritma mesta, obiščite največje slavonsko mesto - Osijek, 25 kilometrov višje ob Dravi. Osijek živi ob Dravi, tako da bosta Osijek in Drava po Aljmašu in Donavi dopolnila vaše doživetje sobivanja človeka in reke.
Dolga je pot do zvezd, včasih pa je še daljša do miru, spokojnosti. Če pa te vodi ena zvezda, tista nebeška, je pot trnova, vendar je cilj jasen, pa tudi neizbežen. Tako bi nekako lahko opisali dolgo zgodovino aljmaškega marijanskega svetišča »Gospe od Utočišta«. Aljmaš je bil in ostal pristan miru, ljubezni, hvaležnosti in razumevanja. Aljmaš je svetišče na Donavi, majhen, skromen kraj v Slavoniji, prežet z ljubeznijo, ki nikoli ne umre, ker je ljubezen - najmočnejša.
Ps. Fotografije: Turistična skupnost Osječko-baranjske županije in fotografa Denis Despot ter Vjeran Vidaković.
