"Zbogom, moj ljubljeni, moja ljubezen," je med solzami govorila v veter in mahala proti jadrnici, ki je izginjala na obzorju ... Vsaka lošinjska ladja, ko bi iz glavnega pristanišča izplula na daljšo (sredozemsko ali celo »oceansko«) morsko pot, bi še najprej pristala v enem izmed najlepših lošinjskih zalivov. Seveda govorimo o zalivu Čikat. Tam pri cerkvi Anuncijata (tudi Annunziata) bi se posadka izkrcala in skupaj z družino v cerkvi, pred žalostnim slovesom, zmolila rožni venec (hrvaško – ruzarij). Ob slovesu bi svojim mornarjem žene z robcem mahale v slovo. To je osnova, ideja, zakaj so na Lošinju postavili kip Addio.
Umetniška skulptura "Addio" je, kot je bilo zapisano že v samem uvodu, nastala kot simbol tradicije, a tudi ljubezni in zvestobe. Bronasta skulptura, visoka 178 cm, je svoje mesto našla točno na istem mestu, kjer so pred mnogimi leti lošinjske žene svojim možem, mornarjem, mahale v slovo.
Konkretno je kip »Addio« posvečen prav Mariji Stuparić, ženi lošinjskega kapitana Aldebranda Petrine, ki mu je zvesta žena neumorno mahala, ko je izplul v širino Jadranskega morja. »Zbogom, ljubljeni moj, zbogom, ljubezen moja,« je stokala v vetru, z belim robcem mahala za leseno jadrnico, ki je izginjala na obzorju. Nato se je Marija vrnila v majhno cerkev Marijinega oznanjenja (Annunziata), da bi še enkrat molila za srečno vrnitev svojega moža.
Začetnice M.S. na robcu (hrvaško – facoliću) pripadajo prav njej, zvesti in potrpežljivi ženi velelošinjskega mornariškega kapitana Aldebranda Petrine, katerih podvigi na jadrnicah v začetku 20. stoletja so prispevali k slavi takratne avstro-ogrske trgovske mornarice. Poudariti moramo (in se nad tem vsaj nekoliko zamisliti), da sta mož in žena v 32 letih skupnega zakonskega življenja v njunem domu na Lošinju skupaj preživela le 13 mesecev!?! Iz tega zlahka sklepamo, da so žene mornarjev morale biti zelo močne, vztrajne in potrpežljive, dobesedno pripravljene na vse.
»Naša želja je bila, da se s kipom Addio na atraktiven, moderen in nekoliko abstrakten način poklonimo vsem ženam pomorcev, ki so se v žalosti poslavljale in s strahom v srcu čakale na svoje ljubljene mornarje. Ohranjena je oblika klasične skulpture, s spretno silhueto pa Addio deluje zračno, moderno in unikatno. Skulptura Addio je narejena v naravni velikosti, na zadnji strani glave in hrbta lahko opazimo likovni motiv, ki je bil nekoč značilen za naglavne rute Lošinjčank«, je pojasnila direktorica Lošinjskega muzeja Zrinka Ettinger Starčić.
Akademska kiparka in avtorica skulpture Zvonimira Obad pa je ob odkritju spomenika Addio pojasnila svojo plat umetniške interpretacije. Takole je povedala: »Pravzaprav gre pri kipu Addio za obliko ženske v lošinjski noši, ki se po slojih izgublja v prostoru in jo počasi odnaša veter. Ideja kipa Addio izhaja iz simbolov tradicije, ki tonejo v pozabo, z namenom nujnega "oprijemanja" preteklosti in povrnitve občutka pripadnosti okolju, ljudem v naši bližini. Skulptura "Addio" je zato vsekakor iskren simbol neskončne ljubezni in partnerske zvestobe«.
Miljenik Domijan, predsednik Hrvaškega sveta za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške, pa je ob odkritju spomenika Addio povedal naslednje: »Če ste konservator, oseba, ki se ukvarja z ohranjanjem zgodovinske dediščine, je pomembno, da o tej zgodovini nekaj veste, zato se moramo vrniti daleč v preteklost. Že v grških časih, v obdobju Argonavtov, Jazona in Medeje, je med ljubeznijo dveh stalo globoko morje in velika razdalja.
Kip Addio, z željo po personifikaciji, predstavlja iskreno zgodbo, ki je vsekakor briljantno predstavljena. Tukaj, kjer stojimo danes, je kraj upanja in zato je to idealno mesto za kip Addio, saj hkrati predstavlja žalost pa tudi neizmerno željo, da se tisti, ki odhaja tudi srečno in čim prej vrne nazaj k ljubljeni ženi, k svoji družini«.
»Na ta način pomagamo ohranjati še en dragocen spomin na našo bogato pomorsko preteklost. Na podlagi teh preteklih, zgodovinskih dogodkov je bila zasnovana tudi odrska predstavitev poslavljanja od pomorščakov z naslovom Pozdrav kapitanu, ki poteka vsako leto septembra v okviru zmeraj bolj znanega festivala Losinava, prireditve, ki je posvečena bogati pomorski tradiciji otoka Lošinja«, je dodal Dalibor Cvitković, direktor Turistične skupnosti mesta Mali Lošinj.
Nekoč z žalostjo in hrepenenjem »prepojen« kraj, lošinjski rt Anuncijata, bo – očitno - v našem sodobnem času postal prava turistična atrakcija in ena od točk na katerih gradi in ohranja svojo identiteto današnji Mali Lošinj, pa tudi celoten otok Lošinj.
Dovolite, da izkoristimo priložnost in dodamo še kakšen odstavek o prireditvi Losinava. LOSINAVA, festival „Lošinjskim jedrima oko svijeta“, je posvečen pomorski in ladjedelniški tradiciji otoka Lošinja. Obiskovalce čakajo številne regate, predavanja, športni dogodki, koncerti ter izobraževalna predavanja in delavnice, gastronomski užitki. Sam pomen imena festivala Losinava je pravzaprav kombinacija besed "Lošinj" in "Nave", ladje oziroma vrste jadrnice dolge plovbe s tremi jadri.
Ali ste vedeli, da so imeli lošinjski ladjarji v lasti kar 127 ladij in 23 ladij v solastništvu, zato ne preseneča, da so regate in čolni glavni steber festivala Losinava. Lošinj se s festivalom Losinava vrača v zlato dobo pomorstva.
Za konec dodajmo le še, da mnogi turisti v času festivala Losinava izkoristijo edinstveno priložnost in doživijo sončni zahod na »logeru Nerezincu«, ki je večinoma zasidran pred slavnim Muzejem Apoksiomena.
Ta čudovito obnovljena lošinjska jadrnica s konca 19. stoletja je pravzaprav interpretativno središče jadranja pomorske dediščine in »muzej na prostem«. T.i. »loger« je sicer vrsta tovorne jadrnice, ki je bila namenjena prevozu drv, apna, peska in ostalega tovora. Lošinjski loger je tradicionalna, skoraj 20 metrov dolga in 5 metrov široka dvojamborna barka.
Ps. Fotografije: vse TZ Lošinj (in delno Sandro Tariba).
